VSRS Sklep I Up 158/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka) vloženo zoper sklepa gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za naravne vire in prostor št. 06122-1970/2020-25 z dne 18. 11. 2024 in št. 06122-302/2021-25 z dne 18. 11. 2024, s katerima sta bila zavrnjena tožničina predloga za odlog izvršbe. Tožnica je predlagala odlog izvršbe sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-1970/2020-15 z dne 11. 2. 2022, s katerim ji je bilo naloženo, da je dolžna odstraniti objekt iz 1. točke izreka odločbe št. 06122-1970/2020-6 z dne 8. 12. 2020 ter odlog izvršbe sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-302/2021-16 z dne 7. 12. 2022, s katerim ji je bilo naloženo, da je dolžna odstraniti objekt iz 1. točke izreka odločbe št. 06122-302/2021-12 z dne 8. 12. 2021. Z II. točko izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s III. točko izreka pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Odločitev Upravnega sodišča temelji na presoji, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1 niti ne predstavljata enega od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka v celoti razveljavi ter ugodi pritožbi tako, da odpravi sklepa gradbenega Inšpektorata št. 06122-1970/2020-25 z dne 18. 11. 2024 in št. 06122-302/2021-25 z dne 18. 11. 2024; podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnica podala oba predloga za odlog izvršbe na podlagi 156. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ne na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pri čemer v pritožbi sama navaja, da ju je vložila "po razveljavitvi 156. a člena ZGO-1". Obenem tudi ni sporno, da sta bila oba sklepa o dovolitvi izvršbe izdana po tem, ko je ZGO-1 skladno s 125. členom Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) prenehal veljati in se uporabljati, in sicer prvi (izdan 11. 2. 2022) v času uporabe GZ, drugi (izdan 7. 12. 2022) pa po začetku uporabe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), to je po tem, ko je Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ) prenehal veljati in se uporabljati skladno s 157. členom GZ-1. Vsak mlajši zakon je torej z izrecno derogacijsko klavzulo razveljavil starejšega. Tako po presoji Vrhovnega sodišča 156. a člen ZGO-1 ne predstavlja veljavne in uporabljive pravne podlage za odločitev o pritožničinih predlogih za odlog izvršbe, kar v pritožbi navaja tudi pritožnica sama.¹

7Institut odloga izvršbe je bil v času izdaje sklepov, izpodbijanih v tem upravnem sporu, v zakonodaji urejen v procesnem predpisu (ZUP), pa tudi v materialnem predpisu (GZ-1), ki v 104. členu GZ-1 dopušča (zgolj) odlog izvršbe zaradi nesorazmernosti inšpekcijskega posega v dom. Ta v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj nesporno ne gre za inšpekcijski poseg v pritožničin dom in zakonski pogoji tako niso izpolnjeni. Institut odloga izvršbe pa, kot rečeno, ureja tudi veljavni in uporabljivi 293. člen ZUP. Zato ta določba po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja pravilno pravno podlago za presojo obeh podanih predlogov za odlog izvršbe.

8Pravna praznina, ki jo v pritožbi uveljavlja pritožnica, se lahko pojavi tudi na upravnem področju, in sicer ko gre za spregled zakonodajalca, da uredi določeno pravno vprašanje, ki bi ga sicer moral urediti, torej ko za relevanten življenjski primer ni mogoče najti zakonsko vnaprej predvidenega pravnega pravila.² Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ni namreč mogoče ugotoviti obstoja pravne praznine, kot to zatrjuje pritožnica, saj odločitev zakonodajalca, da spremeni tako formalne kot materialne pogoje za uveljavitev instituta odloga izvršbe, kar je razvidno iz uvodnega dela (I. Poglavje), 2. točka Predloga GZ-1³ z naslovom "Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona", ne predstavlja pravne praznine. Tako so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi pritožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic, o kršitvi načela pravne države ter o kršitvi pravice do svobodne gospodarske pobude, ki jih v pritožbi uveljavlja v zvezi z zatrjevano pravno praznino.

9Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Odločitev o tem je utemeljilo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s pravno naravo sklepov o zavrnitvi predlogov za odlog izvršbe.⁴

10Stališče Upravnega sodišča je pravilno, saj iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklepa o zavrnitvi predlogov za odlog izvršbe pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebujeta vsebinske odločitve o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev sta namreč vsebovala izvršilna naslova, torej odločba št. 06122-1970/2020-6 z dne 8. 12. 2020 ter odločba št. 06122-302/2021-12 z dne 8. 12. 2021, s katerima je bila pritožnici naložena odstranitev tam navedenih nelegalno zgrajenih objektov in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. S sklepoma z dne 11. 2. 2022 ter z dne 7. 12. 2022 sta bili dovoljeni izvršitvi obeh zgoraj navedenih odločb, saj pritožnica v danem roku ni izpolnila odrejene obveznosti. S tem, ko pritožničinima predlogoma za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo odločeno le o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo s tema sklepoma odločeno o pritožničini obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi) sami. S sklepoma, izpodbijanima v tem upravnem sporu, se odločitvi, vsebovani v izvršilnih naslovih, torej v odločbi z dne 8. 12. 2020 ter v odločbi z dne 8. 12. 2021, ne spreminjata in zato v pritožničino pravico, obveznost oziroma pravno korist z njima ni poseženo.

11Prav tako je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zoper sklepa, s katerima sta zavrnjena predloga za odlog izvršbe, ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, ki se nanašata le na tek izvršilnega postopka, skladno z 226. členom ZUP ne spadata.

12Po navedenem se pritožbena navedba, da je s sklepoma o zavrnitvi predlogov za odlog izvršbe odločeno o pritožničini obveznosti, in da gre torej za upravna akta, ki naj bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu, izkaže za neutemeljeno. O obveznosti pritožnice, da nezakonito zgrajene objekte odstrani, je bilo odločeno z izvršilnima naslovoma, kot pojasnjeno pod točko 10 te obrazložitve.

13Ker je Upravno sodišče pravilno zavrglo tožbo in niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno obravnavo zadeve, so neupoštevni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na kršitev pritožničine ustavne pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva.

14Glede na obrazloženo razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

15Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.člena ZUS-1).

¹ Glej: drugi odstavek na 6. strani pritožbe.
² Pavčnik, M.: Teorija prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 303 in nasl. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča, št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016, in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2021 z dne 29. 9. 2021 ter druge.
³ Predlog GZ-1, prva obravnava, EVA: 2020-2550-0059.
⁴ Sklepi Vrhovnega sodišča: I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, I Up 173/2024 z dne 28. 8. 2024 in I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013.