VSL Sodba I Cp 691/2024

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v s to pritožbo izpodbijanem delu potrdi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba spremeni tako, da se v celoti glasi:

'I. Zavrne se zahtevek:

"I. Za potrebe in v korist gospodujoče nepremičnine ID znak parcela 000 2706, ID znak parcela 000 2707 in ID znak parcela 000 2708 se ugotovi, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine preko služečih nepremičnin:

- številka dela stavbe 000-805-1, številka stanovanja ali poslovnega prostora 2, površina dela stavbe 144,0 m2, dejanska raba dela stavbe 100 - stanovanjska, v lasti A., d. o. o., do celote 1/1,

- številka dela stavbe 000-805-2, številka stanovanja ali poslovnega prostora 1, površina dela stavbe 149,5 m2, dejanska raba dela stavbe 100 - stanovanjska, v lasti A., d. o. o., do celote 1/1,

- številka dela stavbe 000-805-3, številka stanovanja ali poslovnega prostora 3, površina dela stavbe 69,9 m2, dejanska raba dela stavbe 104 - nestanovanjska, v lasti B. B. do 1/2 in A, d. o. o., do 1/2,

- številka dela stavbe 000-805-4, številka stanovanja ali poslovnega prostora 4, površina dela stavbe 33,7 m2, dejanska raba dela stavbe 104 - nestanovanjska, v lasti B. B. do 1/2 in A., d. o. o., do 1/2,

- številka dela stavbe 000-805-5, številka stanovanja ali poslovnega prostora 7, površina dela stavbe 71,9 m2, dejanska raba dela stavbe 020 - nestanovanjska, v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine katastrska občina 000 stavba 805,

služnostna pravica prehoda, dostopa in izhoda, ki v naravi poteka preko vhoda in prehodne veže na naslovu T. 28, ki nato v nadaljevanju poteka po notranji veži in stopnišču stanovanjske stavbe T. 28, ki vodi iz pritličja v prvo nadstropje in klet, do gospodujočih nepremičnin.

II. Za potrebe in v korist gospodujoče nepremičnine ID znak parcela 000 2707 se ugotovi, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine na nepremičnini:

- številka dela stavbe 000-805-3, številka stanovanja ali poslovnega prostora 3, površina dela stavbe 69,9 m2, dejanska raba dela stavbe 104 - nestanovanjska, v lasti B. B. do 1/2 in A., d. o. o., do 1/2,

služnostna pravica souporabe drvarnice v skupni dejanski izmeri 14,64 m2.

III. Toženi stranki sta dolžni v roku 8 dni tožeči stranki izročiti štiri izvode delujočih računalniško vodenih ključev, s katerimi bo lahko tožeča stranka nemoteno odklepala in zaklepala vhodna vrata na naslovu T. 28, ter se vzdržati vsakršnih dejanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala nemoteno izvrševanje služnostne pravice.

IV. Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki vse njene pravdne stroške tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 1.670,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka na drugi stopnji v višini 753,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnica oziroma njeni pravni predniki so v letu 1955 kupili nepremičnine parc. št. 18/2 in 353/15, k. o. 000¹ (sedaj nepremičnine s parc. št. 2706, 2707 in 2708) v deležu do 2/3 (stavba na naslovu P. 29). S kupno pogodbo je bila dogovorjena tudi pravica souporabe drvarnice in pravica hoje po delu parcele 18/1 (sedaj nepremičnine parc. št. 2701 in 2702 oziroma ID znak del stavbe 000-805-5, stavba na naslovu T. 28) v korist vsakokratnega stanovalca hiše na parceli 18/2. Te služnosti tožnica ni vpisala v zemljiško knjigo, jo je pa vseskozi izvrševala. Uporabi drvarnice sta toženki nasprotovali v letu 2014, v letu 2017 pa sta zamenjali tudi ključavnico na vhodnih vratih in tako tožnici onemogočili hojo po delu parcele 18/1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja služnosti prehoda, dostopa in izhoda ter souporabe drvarnice.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice glede ugotovitve služnostne pravice prehoda, dostopa in izhoda, ki v naravi poteka preko vhoda in prehodne veže na naslovu T. 28, nato po notranji veži in stopnišču stanovanjske stavbe na naslovu T. 28. Toženkama je naložilo izročitev enega izvoda delujočih računalniško vodenih ključev za vhodna vrata na naslovu T. 28. V preostalem delu je zahtevek tožnice zavrnilo; zavrnilo je torej tudi ugotovitev služnostne pravice souporabe drvarnice na naslovu T. 28. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priposestvovalna doba začela teči v letu 2006, ko je bila izdana denacionalizacijska odločba. Do obvestitve toženk o prepovedi uporabe drvarnice v letu 2014 desetletna priposestvovalna doba ni potekla (zato je v tem delu zahtevek tožnice zavrnilo), do menjave ključavnice na naslovu T. 28 pa je prišlo v letu 2017, torej po preteku priposestvovalne dobe (zato je v tem delu, tj. glede uporabe prostorov na T. 28 za dostop do nepremičnine tožnice, zahtevku tožnice ugodilo).

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

4Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da bi moralo sodišče v priposestvovalno dobo všteti tudi čas od sklenitve kupne pogodbe z dne 25. 10. 1955 do podržavljenja z dne 26. 12. 1958. Sodišče je kršilo načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ko je v nasprotju s trditvami toženk njun dopis z dne 22. 1. 2014 tolmačilo v škodo tožnice. V dopisu sta namreč toženki nasprotovali uporabi druge drvarnice, za katero sta zmotno mislili, da jo zaseda tožnica. Toženki nista uspeli dokazati, da je bil drvarnica, ki jo zaseda tožnica, nacionalizirana.

5Toženki v pritožbi med drugim navajata, da bi morala tožbo vložiti oba solatnika stavbe na naslovu P. 29. S kupno pogodbo je bila dogovorjena le neprava stvarna služnost, in sicer dohoda in izhoda po delu parcele, ne pa prehoda skozi vežo. Sodišče je služnost razširilo tudi na prejšnjo parcelo 535/15, čeprav je bila služnost dogovorjena samo v korist parcele 18/2. Toženki nista vedeli, da tožnica uporablja vežo za dostop do svoje nepremičnine. Prvič sta jo videli šele v letu 2021. Zaradi navedenega ju ni vezala raziskovalna dolžnost glede tožničinih prehodov. Izostala je dokazna ocena izpovedb prič, ki so izpovedovale neskladno.

6Obe stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženk pa je utemeljena. Sodišče se bo v nadaljevanju obrazložitve najprej opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice, nato pa še do pritožbenih očitkov toženk.

Dokazno breme tožnice in toženk:

8Tožnica trdi, da je z dopisom z dne 22. 1. 2014 dokazovala svojo dobrovernost in da ga sodišče ne bi smelo uporabiti v korist toženk, ki trditev v zvezi s tožničino dobrovernostjo nista podali. Toženki sta po pooblaščencu z dopisom z dne 22. 1. 2014 tožnici očitali nezakonito uporabo druge kleti, in sicer kleti na parceli 2702. Sodišče glede tega pojasnjuje, da za presojo dobrovernosti tožnice ni pomembno, kdaj sta toženki ugotovili, da tožnica uporablja sporno klet in kaj je bil namen dopisa z dne 22. 1. 2014. Odločilno je, da tožnica po tem dopisu ni mogla upravičeno verjeti, da ima pravico uporabljati klet in da tej uporabi nihče ne nasprotuje. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2022 sama pojasnila, da je s toženkama v letu 2014 in 2015 (pa tudi potem kasneje v letu 2018) po telefonu in pisno komunicirala glede uporabe kleti. Ker je uporabljala le eno klet,² je ob tej korespondenci in po prejemu dopisa z dne 22. 1. 2014 lahko razumela, da toženki klet štejeta za svojo in da njene uporabe ne dovolita.³ Res se sicer dobrovernost domneva, vendar le, če se ne dokaže drugače (9. člen Stvarnopravnega zakonika⁴). V obravnavani situaciji je sodišče prve stopnje že na podlagi s strani tožnice predložene trditvene in dokazne podlage lahko ugotovilo dejansko stanje (tožnica je v letu 2014 vedela, da toženki nasprotujeta njeni uporabi kleti) in na tako ugotovljeno dejansko stanje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da od prejema dopisov v letu 2014 dalje glede uporabe kleti ni mogla biti dobroverna.

Nacionalizacija in denacionalizacija dela stavbe 0000-805-3:

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila nepremičnina 18/1 podržavljena 26. 12. 1958. Navedeno dejstvo izhaja iz odločbe o denacionalizaciji z dne 29. 5. 2006. Tožnica pa v pritožbi zatrjuje, da toženka ni uspela dokazati, da je bil nacionaliziran tudi del stavbe 000-805-3: iz odločbe o denacionalizaciji namreč izhaja, da se upravičencem vrne podržavljeni del hiše na T. 28, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje v pritličju, poslovni prostor v pritličju in trisobno stanovanje v drugem nadstropju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka denacionalizacijske odločbe z dne 29. 5. 2006 izhaja, da se poleg navedenih stanovanj vrne tudi pripadajoč ustrezni delež na skupnih prostorih, delih in napravah v navedeni zgradbi ter ustrezni delež na delu pripadajočega zemljišča parc. št. 2701 - dvorišče in parc. št. 2702 - stanovanjska stavba. Zavajajoče je torej zatrjevanje tožnice, da so bili z denacionalizacijo vrnjeni le našteti posamezni deli stavbe. Ne drži tudi, da zaradi odsotnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 26. 12. 1958 ni mogoče preveriti obsega nacionalizacije: obseg nacionalizacije je razviden že iz denacionalizacijske odločbe, ki se v obrazložitvi sklicuje na odločbo o nacionalizaciji, povsem logično pa je, da so se denacionalizirali tisti deli, ki so bili nacionalizirani.

10Tožničini ugovori, da se sodišče ni moglo z gotovostjo prepričati, da je bil del stavbe 000-805-3 nacionaliziran, so pavšalni in neizkazani. Kot je obrazloženo zgoraj, so bila nacionalizirana stanovanja in pripadajoč ustrezni delež na skupnih prostorih. Nesporno je, da so kletne prostore uporabljale različne osebe, ki so živele na naslovu T. 28, skupaj s tožnico.⁵ Kot taki so kletni prostori predstavljali skupne prostore stavbe na T. 28. Da bi ti kletni prostori, ki jih je v delu uporabljala tožnica, "pripadali" prav tistim delom stavbe na naslovu T. 28, ki niso bili nacionalizirani, v postopku ni bilo dokazano.⁶ Tega stališča ne more spremeniti niti pritožbena navedba, da bi v času nacionalizacije kdo gotovo trdil, da brez naslova uporablja nacionalizirano premoženje; na nacionaliziranem premoženju je še naprej obstajala pravica uporabe, zato uporabnikom kleti nihče ni oporekal njihovega zasedanja kleti. Tožnica, ki ni predložila nobenega prepričljivega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da del kleti, ki ga uporablja, ni bil nacionaliziran, tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti s pavšalnimi navedbami o obsegu nacionalizacije, ki jih gradi na selektivnem citiranju odločbe o denacionalizaciji.

Vštevanje priposestvovalne dobe, ki je tekla med leti 1955 in 1958:

11Tožnica se zavzema za razlago zakonskih določil o priposestvovanju na način, da bi se lahko v priposestvovalno dobo poleg obdobja po denacionalizaciji štel čas, ko je imela v dobroverni posesti klet v letih od 1955 do 1958 (takrat klet še ni bila nacionalizirana in bi priposestvovalna doba lahko tekla). Tožnica torej trdi, da je del priposestvovalne dobe tekel v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ),⁷ del pa v času veljavnosti SPZ. Za presojo izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje je potrebno uporabiti SPZ, ki v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona.

12SPZ pravila glede računanja priposestvovalne dobe določa v 45. členu: priposestvovalna doba začne teči, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest; posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe; v slednjo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki imeli stvari v dobroverni lastniški posesti; če je bil posestni prednik nedobroveren, se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno; v priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ni mogel izvrševati posesti. SPZ posebnih pravil o tem, kdaj se priposestvovalna doba zadrži, ne vsebuje. Da je bil to namen zakonodajalca (torej da po SPZ zadržanje priposestvovalne dobe ni mogoče), izhaja tudi iz prej veljavne zakonodaje glede priposestvovanja. ODZ, ki je določal tako pravila glede priposestvovanja in zastaranja (po paragrafu 1451 je zastaranje izguba pravice, ki se v času, določenem v zakonu, ni izvrševala), je v paragrafih 1494, 1495 in 1496 določal, kdaj priposestvovalna ali zastaralna doba ne moreta začeti teči oziroma kdaj po odpravi zadržkov začneta teči dalje (zadržanje oziroma "zadržba" zastaranja in priposestvovanja). Tudi ZTLR je določal, da se glede pretrganja in zadržanja priposestvovanja smiselno uporabljajo določbe o pretrganju oziroma zadržanju zastaranja terjatev. Ureditve zadržanja teka priposestvovalne dobe pa SPZ v nasprotju s prej veljavno zakonodajo ni uredil. Priposestvovanje se lahko le pretrga, npr. če je bil posestnik najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari oziroma nima pravice do služnosti.⁸ Priposestvovalna doba, ki se zaradi nacionalizacije prekine, lahko začne teči le znova.⁹

13Razloženo v konkretnem primeru pomeni, da je bil zaradi nacionalizacije tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in da je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova.¹⁰ Praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica (sodba in sklep VSRS II Ips 310/2015 z dne 4. 3. 2015) in ki obravnava primer gradnje hiše na gospodujočem zemljišču (in ne vpliva nacionalizacije na tek priposestvovalne dobe), z obravnavano zadevo ni primerljiva.

V pritožbi toženk očitane procesne kršitve:

14Toženki v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je zagrešilo več procesnih kršitev. Glede pravilne aktivne legitimacije je Višje sodišče v Ljubljani že pojasnilo toženkama,¹¹ da se aktivna legitimacija v pravdah na ugotovitev stvarne služnosti priznava tudi posameznemu solastniku gospodujoče stvari.¹² Glede pomanjkljive dokazne ocene prič, ki naj bi bila v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku,¹³ pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo o izpovedbah, ki so glede odločilnih dejstev (tj. da so tožnica in njeni obiskovalci uporabljali tudi vhod s T. in da so hodili preko prehodne veže) skladne. Ob tem je za pravilno odločitev nepomembno ugotavljanje v pritožbi izpostavljenih dejstev, ali so bila vrata na T. večji del časa odprta ali zaprta in ali je bila tožnica v letih 2017 in 2018 odsotna in kje je bila.

Dobrovernost toženk in njuna raziskovalna dolžnost:

15Drugi odstavek 44. člena SPZ določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. V tem postopku ni sporno, da tožnica svoje pravice služnosti prehoda ni vpisala v zemljiško knjigo, sporno je le, ali sta bili toženki ob nakupu nepremičnin dobroverni.¹⁴ Njuna dobrovernost je odvisna od njune pravilne izpolnitve raziskovalne dolžnosti, obseg slednje pa je odvisen od okoliščin, s katerimi sta bili oziroma bi morali biti seznanjeni. Če je nepremičnina v posesti nekoga drugega kot prenosnika in je to jasno vidno (na primer stanovanjski ali poslovni prostori), raziskovalna dolžnost navadno zahteva, da se tretji pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna (na primer gozd), raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo.¹⁵

16Sodišče prve stopnje je v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da bi glede na včasih odklenjeno, včasih zaklenjeno vežo, kakor tudi raznih stvari, ki so se v veži nahajale, toženki morali zavedati, da obstaja možnost, da določeno število ljudi uporablja vežo za prehod in bi te okoliščine morali raziskati. Priče so izpovedale, da so prehod uporabljale, torej je bilo izvrševanje služnosti navzven vidno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi, torej da so tožnica in njeni obiskovalci uporabljali tudi vhod s T. in prehodno vežo, vendar zgolj tovrstno izvrševanje služnosti še ne zavezuje toženk k raziskovalni dolžnosti glede pravnega in dejanskega stanja nepremičnine. K temu bi namreč bili zavezani, če bi bilo izvrševanje služnosti vidno navzven.

17V postopku ni bilo zatrjevano, da bi tožnica prehodno vežo uporabljala še za kak drug namen kot za prehod: tam ni puščala svojih stvari, kolesa (kot nekateri uporabniki prehoda), na tem vhodu ni imela poštnega nabiralnika ali zvonca. Njena uporaba je bila navzven vidna le takrat, ko je vstopala skozi vhod na T. in hodila skozi prehodno vežo. Da bi toženki tako uporabo opazili pred nakupom nepremičnin ali kmalu po tem (v času teka priposestvovalne dobe, ko bi uporabi prehodne veže lahko nasprotovali), je že izkustveno malo verjetno, ker se ljudje v prehodih ali hodnikih do stanovanj praviloma zadržujejo kratek čas, nenazadnje pa tega nobena stranka niti ne zatrjuje. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je v letu 2018 pozivala toženo stranko na ureditev spornega vprašanja služnosti,¹⁶ med zaslišanjem pa je izpovedala, da je zakonito zastopnico druge toženke od leta 2015 videvala v veži, vendar se ena drugi nista predstavili (zakonita zastopnica druge toženke je sicer izpovedala, da je tožnico prvič srečala v letu 2021 na sodišču). Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega lahko zaključi, da toženkama ni moglo biti znano, da tožnica uporablja prehodno vežo za dostop do svoje nepremičnine. Četudi bi držala izpovedba tožnice, da je toženki videvala, slednji tožnice nista mogli prepoznati kot služnostne upravičenke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in ta dejanska ugotovitev ni pritožbeno sporna), je prehodno vežo uporabljalo večje število ljudi. V stavbo so skozi vhod na T. vstopale stranke trgovine K., ob vratih so bili tudi poštni nabiralniki oseb, ki ne stanujejo na naslovu T. 28, v prehodni veži so se hranila kolesa in otroški vozički. Toženki v takih okoliščinah ne bi mogli sklepati - tudi, če bi v prehodni veži res kdaj srečali tožnico, ki je po videzu nista poznali - da slednja s prehodom izvršuje stvarno služnost.

18Pritrditi gre pritožbi, da sama hoja skozi vežo ne pušča nobenih sledi in da zato toženki take hoje tožnice nista mogli opaziti (da bi tožnico srečali in prepoznali prav pri hoji skozi prehodno vežo, pa, kot je obrazloženo zgoraj, ni izkazano). Z obsegom raziskovalne dolžnosti so se v različnih primerih sodišča različnih stopenj ukvarjala večkrat, vsem primerom pa je skupno, da mora biti posest navzven vidna, z lahkoto opazna.¹⁷ Obravnavani primer se razlikuje od zadeve VSL I Cp 561/2023 (v kateri je sodišče obravnavalo hojo čez isto prehodno vežo v lasti toženk, le tožnik je bil drugi): v navedenem primeru je namreč na morebitno uporabo prehodne veže kazal tudi nabiralnik tožnika, ki se je nahajal pri vhodu s T. Tudi če toženki tožnika (tako kot tožnice v obravnavanem postopku) nista opazili pri neposredni uporabi veže, bi se morali že zaradi pritrjenega nabiralnika pozanimati, ali njegov lastnik vsaj za dostop do nabiralnika uporablja prehodno vežo. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", pa ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki tako glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Sklepno in stroški postopka:

19Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. V delu, ki se nanaša na stvarno služnost prehoda, dostopa in izhoda preko prehodne veže, pa je napačno uporabilo materialno pravo, zato je skladno s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi toženk sodišče ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tudi v tem delu zahtevek tožnice zavrnilo (zaradi smotrnosti se o preostalih pritožbenih trditvah toženk sodišče ne bo opredelilo). Drugih v pritožbi tožnice očitanih kršitev sodišče ni ugotovilo (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnica, ki v pravdi ni uspela, toženkama povrniti njune stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrednost storitve glede na vrednost spornega predmeta znaša 300 točk, zaradi zastopanja dveh strank pa je skladno s prvim odstavkom 7. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)¹⁸ povišana za 10 %. Sodišče je toženkama priznalo stroške, kot izhajajo iz predloženega stroškovnika na list. št. 207, in sicer v višini 2.282,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo stroški toženk 1.369,5 EUR, k temu pa je sodišče prištelo še 22 % DDV (301,29 EUR). Skupni stroški toženk s postopkom pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.670,79 EUR.

21Ker sta toženki s pritožbo uspeli (tožnica pa ne), jima mora tožnica povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki obsegajo: nagrado za pritožbo v višini 412,5 odvetniških točk (375 odvetniških točk, povečanih za 10 % zaradi zastopanja dveh strank) ali 247,50 EUR; v enaki višini, torej 247,50 EUR, pa je sodišče priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo. Na seštevek stroškov pritožbe in odgovora na pritožbo (495 EUR) se obračuna še 22 % DDV v višini 108,90 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške sodne takse v višini 150 EUR, tako da pritožbeni stroški toženk znašajo 753,90 EUR.

22Stroške na prvi in drugi stopnji je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

¹ Vse nepremičnine se nahajajo v katastrski občini 000, zato bo to v nadaljevanju obrazložitve izpuščeno.
² Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnica uporabljala le klet pod stavbo na naslovu T. 28, kar pritožbeno ni sporno.
³ Četudi bi toženki res nasprotovali uporabi druge kleti, je tožnica, ki je uporabljala le eno klet, štela, da nasprotujeta uporabi te kleti (o tem je tudi izpovedala, in sicer, da ji je bilo po telefonu v letu 2015 ali 2014 rečeno, naj izprazni klet). Le tožničino zavedanje, da nima dovoljenja za uporabo kleti, vpliva na njeno dobrovernost (ne pa trditve toženk, ki so se morebiti nanašale na drugo klet).
⁴ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
⁵ Tožnica sama je izpovedala, da je klet uporabljala tudi gospa N. (iz zaslišanja izhaja, da je živela v zgornjem stanovanju na naslovu T. 28), desni del pa so uporabljali še drugi, o čemer je izpovedalo več prič (npr. priče C. C., D. D., E. E. in F. F.).
⁶ Ravno nasprotno: iz zemljiškega izpiska za parc. št. 18 (ki se je kasneje delila) izhaja, da sta bila iz nacionalizacije izvzeta kot posamezna dela zgradbe: ena ločena soba v pritličju v izmeri 16 m2 in trisobno stanovanje v prvem nadstropju v izmeri 108 m2. Izrecno so torej zapisani deli, ki niso bili nacionalizirani (brez kakršnihkoli pripadajočih skupnih delov, prostorov, naprav). Poleg tega tudi iz zaslišanja priče F. F. (verodostojnosti priče pritožba ne nasprotuje) izhaja, da je bila leva stran kleti (torej stran, ki jo je uporabljala tudi tožnica), nacionalizirana.
⁷ ODZ se je smiselno uporabljal kot pravno pravilo, dokler ni v veljavo stopil Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v letu 1980.
⁸ Prim. M. Juhart in drugi, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 262.
⁹ Prim. sodbo VSL I Cp 430/2022 z dne 27. 9. 2022, sodbo VSL II Cp 3313/2009 z dne 6. 1. 2010, sodbo VSK Cp 968/2011 z dne 13. 3. 2012.
¹⁰ Nacionalizacija in denacionalizacija pomembno vplivata na pravni položaj sporne nepremičnine, četudi v naravi ni prišlo do spremenjenega načina izvrševanja posesti. Od zemljiškoknjižnega vpisa denacionalizacijskih upravičencev začne priposestvovalna doba teči znova (prim. sodbo VSL I Cp 430/2022 z dne 27. 9. 2022).
¹¹ Toženki sta namreč toženi na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti tudi s strani v tej pravdi neudeleženega tožnika, ki je solastnik dela stavbe v istem povezanem kompleksu stavb kot stranke v tem pravdnem postopku, in sta tudi v tistem postopku podali ugovor napačne aktivne legitimacije.
¹² Za natančnejšo obrazložitev glej sklep VSL I Cp 561/2023 z dne 3. 10. 2023, 8. točka obrazložitve.
¹³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
¹⁴ Ko sta toženki kupili nepremičnine, se priposestvovalna doba še ni iztekla. Dobrovernost toženk je tako odvisna od tega, ali sta ob nakupu in vse do izteka priposestvovalne dobe glede na dejansko stanje imeli raziskovalno dolžnost glede pravic na nepremičnini oziroma ali bi se morali pred potekom priposestvovalne dobe tožničini uporabi nepremičnine upreti.
¹⁵ Prim. M. Tratnik v: M. Juhart, M Tratnik in R. Vrenčur (ur.), Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 270.
¹⁶ Kot je navedeno zgoraj, sta si pravdni stranki že pred tem izmenjali sporočila glede (prepovedi) uporabe kleti, uporaba prehodne veže pa v tistih sporočilih ni bila omenjena.
¹⁷ V sodbi VSL II Cp 1975/2023 z dne 27. 6. 2024 je opisan primer, ko so zunanje znake o uporabi predstavljali zvonec ob vhodu, nadstrešek nad vhodom, v naravi vidna enotno tlakovana pot; v sodbi VSL I Cp 1292/2023 z dne 21. 5. 2024 je sodišče ugotovilo priposestvovanje služnosti vožnje z vozili, potrebnimi za košnjo in spravilo lesa, ne pa z običajnimi osebnimi vozili, ker taka uporaba poti ni bila navzven zaznana in redna; v sodbi VSRS II Ips 192/2018 z dne 25. 10. 2018 pa je bila izkazana dobrovernost tožnikov s tem, da jima je bilo kot kupcema s strani prodajalca rečeno, da uporabe poti, ki povezuje javno in občinsko pot, drugim osebam ne dovoljuje in da pot uporablja sam, poleg tega pa da tudi iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi pot smel uporabljati kdo tretji ali da je s tem v zvezi kakšen spor.
¹⁸ Po Odvetniški tarifi, ki je veljala do 3. 6. 2022, se povečanje obračuna po tretjem odstavku 7. člena OT.