VSL Sklep I Ip 1233/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Dolžnik je dolžan upniku v 8 dneh povrniti stroške odgovora na obe pritožbi 2.528,32 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Predmet pritožbene presoje sta dva sklepa. S sklepom z dne 11. 9. 2025 je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 10. 4. 2025, (II.) zavrnilo dolžnikov predlog za omejitev izvršbe in (III. in IV.) sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške ugovornega postopka. S sklepom z dne 17. 9. 2025 pa je (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o rubežu terjatve z dne 11. 6. 2025 in (II.) sklenilo, da sam krije stroške tega ugovora.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 11. 9. 2025:

2Dolžnik se pritožuje zoper I. do III. točko in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru ter se sklep z dne 10. 4. 2025 razveljavi in se ne dovoli izvršba z novim predlaganim izvršilnim sredstvom.

Opozarja, da mora biti v primeru izvršbe na materialno pravico ta takšna, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, da je vnovčljiva in jo je mogoče prodati. Res je, da ne obstaja predpis, ki bi izvzemal dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti iz izvršbe, a izvzetje smiselno izhaja iz vsebine in postopka za pridobitev, ki temelji na več različnih predpisih in večfaznem postopku, kar je dolžnik podrobno pojasnil v ugovoru. Dovoljenje je vezano na konkretnega imetnika, ki dobi pravico le, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Predmet izvršbe zato ni prosto prenosljiv in ga lahko pridobi le oseba, ki izpolnjuje vse pogoje. Postopek poteka v dveh korakih: najprej vpis v Razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, nato pa pridobitev dovoljenja pri AKOS, ki je osebno vezano na vlagatelja. Zakon o medijih v 106. členu omogoča prenos pravic iz dovoljenja na drugo osebo, a le, če ob tem ne pride do posega v programske zahteve iz dovoljenja, prenos pa lahko opravi le trenutni imetnik. Pridobitelj mora biti pri tem vpisan v Razvid medijev. Zakonodaja ne predvideva sodne odločbe za prenos in AKOS tega v praksi ne izvaja. Dolžniku se zato postavi vprašanje, na kateri podlagi bi bil dolžnik dolžan vložiti vlogo za prenos dovoljenja na pridobitelja. Dovoljenje se pridobi brezplačno, zato je vprašljivo tudi, kako mu je mogoče sploh pripisati kakšno tržno vrednost. Do tega se sodišče ni opredelilo, ampak je zaključilo zgolj, da to ne pomeni, da takšno dovoljenje nima tržne vrednosti in da je ni mogoče določiti.

Dolžnik je v ugovoru navedel tudi, da je izdajatelj TV programa in da njegovi edini dohodki izvirajo iz trženja TV programov, pri čemer drugih dohodkov nima. 80. člen ZIZ ne določa, da bi moral dolžnik v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze, ki jih kasneje ne bi mogel dopolnjevati. Zadošča, da navede pravnorelevantna dejstva, ki se kasneje ugotavljajo v kontradiktornem postopku. Ker zakonodajalec ni predvidel prekluzije, se v tem primeru po 15. členu ZIZ subsidiarno uporabljajo določbe ZPP, ki pa dovoljujejo dopolnjevati trditvene in dokazne predloge tudi na naroku. S tem, ko se je sodišče sklicevalo na pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar ni izvedlo dokazov, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

3V odgovoru na pritožbo upnik pritrjuje izpodbijanemu sklepu. Opozarja, da Zakon o medijih in Splošni akt o dovoljenju za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti izrecno določata prenosljivost pravic iz dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti. Upnik se sklicuje na prodajo dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti stečajnega dolžnika A. d. o. o. - v stečaju, ki je bila opravljena na podlagi sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Krškem St 000 z dne 19. 9. 2024. Prodaja je bila uspešno opravljena, kupec je plačal kupnino 1.000 EUR, urejen pa je bil tudi prenos dovoljenja na kupca pri AKOS in Ministrstvu za kulturo. Podobno stališče je zavzelo Upravno sodišče RS v sodbi I U 148/2013 z dne 11. 6. 2013, kjer je pojasnjeno, da pravice iz dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti predstavljajo materialne pravice na katere je mogoče opraviti izvršbo po 163. členu ZIZ.

Tudi če bi šteli, da je dopustna omejitev izvršbe na premoženjske pravice, dolžnik ni izkazal, da bi bilo prav zarubljeno dovoljenje nujno potrebno za njegovo dejavnost. Trditveno in dokazno breme, da so stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti je na dolžniku (VSL II Ip 1369/2022, VSC II Ip 238/2022 in drugi). Dolžnik je v ugovoru postavil le trditve, da je njegov edini prihodek iz trženja televizijske dejavnosti in da nima drugih prihodkov, ker se z drugimi dejavnostmi ne ukvarja, za te trditve pa ni predlagal nobenega dokaza. Upnik opozarja, da je iz družbene pogodbe dolžnika razvidno, da opravlja 27 različnih dejavnosti, zato meni, da ni dokazana trditev, da so njegovi edini prejemki iz trženja televizijske dejavnosti Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato izvedba naroka ni bila potrebna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izvršba na druge premoženjske oz. materialne pravice je urejena v 162. in 163. členu ZIZ. Slednji v prvem odstavku določa, da se izvršba na drugo premoženjsko oz. materialno pravico opravi po določbah, ki urejajo izvršbo na premičnine. Med drugim to pomeni, da se bo opravil rubež pravice, hkrati z njim pa tudi cenitev, razen, če te zaradi posebne vrednosti ni mogoče opraviti hkrati z rubežem (prvi odstavek 89. člena ZIZ), na zahtevo katere od strank pa cenitev opravi cenilec, ki ga izbere stranka (tretji odstavek 89. člena ZIZ).

6Upnik je v odgovoru na pritožbo opozoril na sodbo Upravnega sodišča RS I U 148/2013 z dne 11. 6. 2013, ki je pojasnilo, da gre glede na samo vsebino te pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti (iz pogodbe o prenosu izdajateljskih pravic z dne 1. 2. 2012 je namreč izhajalo, da bo pridobitelj za prenos teh pravic plačal odsvojitelju - tožniku 10.000,00 EUR), za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. S predstavljenim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi. Da je dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti vnovčljivo, izhaja tudi iz stečajnega postopka (na katerega je prav tako opozoril upnik) nad stečajnim dolžnikom A. d. o. o. - v stečaju, ki se je vodil pod opr. št. St 000. Iz stečajnega spisa je razvidno, da je v premoženje stečajnega dolžnika predstavljalo dovoljenje AKOS za izvajanje televizijske dejavnosti, ki je bilo prodano na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji z dne 19. 9. 2024, da je bila z uspelim ponudnikom 28. 11. 2024 podpisana prodajna pogodba, da je kupec kupnino v celoti poravnal in da je bil urejen prenos dovoljenja na kupca pri družbi AKOS in Ministrstvu za kulturo.

7Vse to kaže, da ne drži, kar v pritožbi navaja dolžnik in da AKOS prenose dovoljenj izvaja tudi na podlagi sodnih odločb. Jasno je tudi, da ima dovoljenje za izvajanje televizijske dejavnosti, kljub brezplačni pridobitvi, določeno denarno vrednost, ki se bo pač ocenila po že navedeni določbi 89. člena ZIZ. Dolžnik v pritožbi pravilno opozarja, da kupec dovoljenja ne more biti kdorkoli, ampak mora izpolnjevati zakonske pogoje za pridobitev dovoljenja. A to ni ovira za izvršbo - pomeni le, da bo treba pri opravljanju izvršbe te zakonske pogoje upoštevati.

8Kar se tiče predlagane omejitve izvršbe, se pritožba zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člen ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.¹ Za ugovor drugi odstavek 53. člena ZIZ določa, da mora biti obrazložen in da mora v njem dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se šteje kot neutemeljen. Po 56. členu ZIZ je sicer mogoče vložiti ugovor tudi po izteku ugovornega roka, a le, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe in ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Iz povzetih določb javno izhaja, da je treba vsa dejstva in dokaze v izvršbi predlagati že v ugovoru. Ker je to izrecno urejeno v ZIZ, subsidiarna raba 286. člena ZPP ni pride v poštev.

9Dolžnik razen navedbe, da je njegov edini prihodek iz trženja televizijske dejavnosti in da nima drugih prihodkov, ker se z drugimi dejavnostmi ne ukvarja, drugih trditev o tem ni podal, prav tako ni za te trditve predlagal nobenega dokaza. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilna pojasnila iz 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 17. 9. 2025

10Dolžnik tudi v tej pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru ter se sklep z dne 11. 6. 2025 razveljavi in se ne dovoli izvršba z novim predlaganim izvršilnim sredstvom.

Navaja, da je v ugovoru navedel pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, saj je pojasnil, da denarne terjatve, na katere je bila dovoljena izvršba, ne obstajajo, temeljijo na napačnih podatkih oz. so bile že poravnane. Pri opravljanju izvršbe veljajo določene omejitve, tako ZIZ določa, da ne morejo biti predmet izvršbe stvari, ki niso v pravnem prometu. Med dolžnikom in večino subjektov, na katere se nanašajo terjatve (ki so predmet izvršbe) sploh ne obstajajo pravna razmerja, iz katerih bi izhajale denarne obveznosti. To pa pomeni, da ni premoženjske pravice, ki bi bila predmet izvršbe in ne obstaja nobena podlaga, ki bi omogočala poplačilo upnika iz tega naslova. Ker terjatve torej ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena ZIZ, ker niso premoženjske pravice, niso predmet izvršbe. Dolžnik zato meni, da je ugovor obrazložen. Stališče sodišča, da bi vprašanje obstoja terjatev bilo lahko pomembno šele, če bi upnik twerjatve terjal od dolžnikov, in da ta izterjava ne bi potekala v okviru tega izvršilnega postopka, ne spremeni dejstva, da že sedaj ne obstaja aktivna terjatev, ki bi bila predmet izvršbe.

11V odgovoru na pritožbo upnik pritrjuje izpodbijanemu sklepu in meni, da dejstvo, da dolžnik v ugovoru navaja, da terjatve ne obstojijo, ne predstavlja ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo, saj ne vsebuje pravnorelevantnih trditev o razlogih, ki bi preprečevali izvršbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso je, da vprašanje obstoja zarubljene terjatve postane pravno pomembno šele v morebitnem postopku, ki ga upnik sproži proti dolžnikovemu dolžniku. V tej fazi, pa to vprašanje ne more biti predmet ugovora (VSL III Ip 2859/2013).

12Pritožba ni utemeljena.

13Terjatve, ki so predmet izvršbe, so dovolj natančno določene, da bo na njih mogoče opraviti izvršbo. Sicer pa je pomembno, kar je pojasnilo sodišče prve stopnje, da vprašanje obstoja terjatev, ki so predmet izvršbe, ne prestavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo. To bo namreč pomembno šele v postopku, ki ga bo upnik sprožil proti dolžnikovemu dolžniku (prim. VSL III Ip 2859/2013).

O STROŠKIH:

14Dolžnik je propadel z obema pritožbama zato je dolžan upniku povrniti stroške obeh odgovorov na pritožbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Za vsak odgovor na pritožbo upniku pripada: 1700 točk za sestavo vloge, 2 % materialnih stroškov za prvih 1000 točk in 1 % od dodatnih 700 točk, ter 22 % DDV. TO znaša 1.264,16 EUR za eno vlogo, oz. 2.528,32 EUR za odgovora na obe pritožbi.

¹ Na 80. člen ZIZ se bo sicer, če bo šlo za nepravilnosti ki naj bi jih zagrešil izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, lahko dolžnik skliceval tudi z zahtevo za odpravo nepravilnosti. Za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, pa so strankam na voljo le redna ali izredna pravna sredstva (tako npr. tudi VSC Sklep I Ip 239/2018).