163. člen ZIZ

Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.

Dolžnice so kot takšne izrecno določene v izreku izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnice niso pasivno legitimirane, ker lastnost le-teh kot dedinj še ni pravnomočno ugotovljena s sklepom o dedovanju, je nedopustno poseglo v izvršilni naslov. Materialne pravice, ki niso samostojno prenosljive, ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja prenesti pravico na novega imetnika in jih njihov imetnik ne more (pravno učinkovito) prenesti na novega imetnika ter s tem tako niso rubljive. Dedna pravica (pravica do dediščine) je sicer premoženjska pravica, in sicer je pravica njenega nosilca, da ima v pravnih razmerjih položaj, ki mu pripada kot dediču in mu daje pravico, da postane imetnik vseh pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, in da sme od vsakogar zahtevati, da ga priznava za dediča. Dedna pravica kot celota upravičenj glede zapuščine, ki pripadajo zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku je torej premoženjska pravica, ki pa se lahko pridobi le ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Dedna pravica je namreč lahko vezana le na določeno osebo (dediča), je t

Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.

Neprava stvarna služnost je služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost in ki se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V takih primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila zakona, ki urejajo osebne služnosti. Torej zakon izrecno določa, da se pravila o osebnih služnostih uporabljajo le glede ustanovitve in prenehanje te služnosti, izrecne določbe o prenosljivosti neprave stvarne služnosti pa SPZ ne vsebuje. Iz navedenega izhaja, da če bi zakon želel, da je neprava stvarna služnost neprenosljiva, bi jo uredil v poglavju o osebni služnosti. Premoženjske pravice so v dvomu prenosljive, neprenosljive so samo tiste premoženjske pravice, katerih zakon ali njihova narava določata, da so vezane na točno določeno osebo. Ker je neprava stvarna služnost izvzeta iz poglavja o osebnih služnostih, torej neprenosljivost neprave stvarne služnosti ni določena z zakonom. Sicer pa za prenos neprave stvarne služnosti ne govori niti njena pravna narava. Glede na povedano ne drži, da izvršba na nepravo stvarno služnost ni dovoljena.

Spletna domena sama po sebi ne more biti predmet izvršbe, ampak je predmet izvršbe lahko celota obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne domene.

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika z

Če v notarskem zapisu ni navedeno, na kateri dan v mesecu bo račun izdan, temveč je to prepuščeno najemodajalcu, tako da je zapadlost terjatve odvisna od izdaje računa (ter nato še poteka roka od izdaje računa), to predstavlja drugo dejstvo, ki je navedeno v notarskem zapisu, od katerega je odvisna zapadlost terjatve. Tretji, ki je k svojemu ugovoru priložil kupoprodajno pogodbo za nakup v tej zadevi zarubljenega patenta in zahtevo za vpis spremembe lastništva v register, je verjetno izkazal obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe, saj iz teh listin izhaja, da je kupil patent od dolžnika, predlagan pa je že tudi bil vpis spremembe imetnika patenta v register patentov. Kadar tretji zatrjuje obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe, mu slednjega ni treba dokazati s stopnjo prepričanja - takšen dokazni standard se zahteva v pravdi po tožbi na nedopustnost izvršbe, ne pa že pri presoji ugovora tretjega.

Po drugem odstavku 163. člena ZIZ je rubež opravljen že z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (četrti odstavek 163. člena ZIZ), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (prvi odstavek 86. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi, s katerim se dovoli rubež, sodišče dolžniku prepove razpolagati s to pravico (tretji odstavek 163. člena ZIZ). Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča tako jasno izhaja, da je sodišče že s tem sklepom tožniku (kot dolžniku) prepovedalo razpolaganje s patentom. Po mnenju sodišča (ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni bistvena za odločitev v tej zadevi. To je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala, ko je odločala o zahtevi za vpis licence pri patentu. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) taka prepoved izgubila svoj smisel oziroma namen.

Pričakovalna pravica ni terjatev, ampak je druga premoženjska pravica. Gre za lastninsko pravico z odbitkom. Da pričakovalna pravica ni terjatev, izhaja tudi iz načina prenosa te pravice. Prenaša se na način, kot se prenašajo stvarne pravice - stvarnopravni sporazum in izročitev stvari. Z golo cesijo se prenaša le pričakovalna pravica, ki predstavlja predstopnjo do nastanka terjatve.

S sklepom, ki predstavlja v tem postopku ponujeno podlago za vpis, je bilo odločeno, da se izvršba, dovoljena s sklepom VL 155269/2015 z dne 11.12.2015, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic – konkretno služnostnih pravic. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da gre za nepravo stvarno služnost, zemljiškoknjižni imetnik te pravice pa je dolžnik iz zgoraj navedenega izvršilnega postopka. Pravilna je presoja zemljiškoknjižnega sodišča, da konkretni sklep o izvršbi (v povezavi z zemljiškoknjižnimi pravili in določbami ZIZ) ne daje podlage za vpis zaznambe izvršbe (in vknjižbo hipoteke), kakršna sta predvidena, ko sodišče dovoli izvršbo na nepremičnino.

Izvršba na premoženjsko oziroma materialno pravico se opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki je strogo vezana na osebo in je neodsvojljiva, neprenosljiva in nepodedljiva. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča. Tudi taka osebna pravica ima sicer določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.

Ni mogoče sklepati, da je izdaja dovoljenja po 106. členu ZMed le ugotovitvene (deklaratorne) narave, saj mora novi imetnik izpolnjevati vse predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja (ob še dodatnem pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja) in če jih ne, organ novega dovoljenja ne more izdati. To pa nedvomno pomeni, da je izdaja dovoljenja konstitutivne narave, saj je pogoj za izvajanje pravice. Zato tudi ni pravno relevantno, da je tožnik sklenil pogodbo o prenosu pravice iz dovoljenja z B. že pred izdajo sklepa o izvršbi, ker brez izdaje dovoljenja novi imetnik (s pravnim poslom) pridobljene pravice ne more izkoriščati.

Zakon ne določa, da ima prepoved razpolaganja iz 2. odst. 165. čl. ZIZ kakšne drugačne učinke mimo zgoraj navedenega (rubež) oziroma da ima vpis te prepovedi v sodnem registru kakšne posebne učinke (tako kot npr. vpis prepovedi razpolaganja z nematerializiranimi vrednostnimi papirji).

Izvršba na dedno pravico kot premoženjsko pravico posebne vrste ni mogoča, če dediči niso podali dednih izjav.