VSRS Sodba II Ips 35/2025

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožnikoma v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 615,98 EUR.

Oris zadeve

1Tožnika (prva tožnica - kreditojemalka in drugi tožnik - solidarni porok) sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. 170106/5 o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo CHF z dne 5. 4. 2005 v znesku 4.950.000 SIT, kar je tedaj znašalo 20.655,98 EUR, z rokom vračila v 240 anuitetah, z določeno obrestno mero 6 mesečni libor + 3,26 % fiksni pribitek in z efektivno obrestno mero 4,45 % letno. Zatrjevala sta, da jima toženka ni predstavila vseh tveganj kreditiranja z valutno klavzulo CHF. V nadaljevanju postopka sta umaknila tožbo v dajatvenem delu in glede celotnega podrednega zahtevka, s čimer je toženka soglašala.

Dosedanji potek postopka

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 170106/5 z dne 5. 4. 2005. Pravdni postopek je delno ustavilo glede plačila 1.642,40 EUR in glede podrednega tožbenega zahtevka za razvezo kreditne pogodbe in plačilo zgoraj navedenega zneska. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov. Presodilo je, da sta tožnika s toženko sklenila kreditno pogodbo z valutno klavzulo, ker jima je bila predstavljena kot najugodnejši način kreditiranja. Svojo presojo, da toženka tožnikoma (čeprav sta se tudi sama zagotovo zavedala določenih tveganj kredita) ni dobroverno izpolnila pojasnilne dolžnosti, je oprlo na izpovedbe tožnikov, tedanje bančne referentke, pisne izjave drugih kreditojemalcev ter na izpovedbo predstavnika Banke Slovenije. Slednji je izpovedal, da so pri Banki Slovenije od leta 2004 opažali porast posojil v CHF, zato so komercialne banke v letu 2006 opozorili na večjo tveganost kreditov v CHF. Sodišče je sicer verjelo bančni referentki, da je tožnici predstavila valutno in obrestno tveganje, vendar pa je presodilo, da iz njene izpovedbe ne izhaja opozorilo o visoki stopnji tveganja in potencialnih znatnih negativnih posledicah za finančne obveznosti potrošnika.

3Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in je (v izpodbijanjem delu I. in IV. točke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsaki od strank je naložilo kritje svojih stroškov postopka. Pritrdilo je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista bila seznanjena z neomejenim tveganjem, ki sta ga prevzela. Poudarilo je, da toženkino opozorilo o obstoju valutnega tveganja (brez pojasnila o možnih razsežnostih) ni zadostno. Presojo je oprlo na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022 in pravo EU, kot ga razlaga Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) in velja ex tunc. Zavrnilo je toženkino pritožbeno tezo, da bi moralo sodišče pri presoji pojasnilne dolžnosti upoštevati le določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Pravna podlaga za odločitev ne temelji na n0veli ZPotK-B (iz novembra 2007, torej po sklenitvi kreditne pogodbe), ki je vnesla dodatno zahtevo po opozorilu, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Tako bi toženka ob upoštevanju temeljnih načel morala ravnati že po normativni ureditvi, veljavni v času sklenitve pogodbe. Presojo o (dobroverno) izpolnjeni pojasnilni dolžnosti je treba opraviti tudi na podlagi vrednostnih meril, ki jih poleg ZPotK in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) vsebujejo tudi temeljna načela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z odločitvijo zato ni bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti.¹ Prvostopenjskemu sodišču je tudi pritrdilo, da pogodbena možnost konverzije ni odpravila nepoštenosti pogodbenega pogoja, ker od nepoučenega potrošnika ni mogoče pričakovati pravilne uporabe možnosti konverzije in ker je na podlagi 326. člena OZ prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 386/2024 z dne 19. 2. 2025 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe, naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

5Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da sodbi sodišč nižjih stopenj nista obrazloženi. Zatrjuje, da je presoja sodišč nižjih stopenj v nasprotju z ustavnopravno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018 pojasnilo, da kasnejših sprememb v korist potrošnikov iz ZpotK-1 in ZpotK-2 ni mogoče uporabiti retrokativno. Opozarja, da dolžnost lojalne razlage ni absolutna in da nacionalna sodišča niso dolžna razlagati nacionalnih predpisov contra legem, zlasti ne v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega pravnega reda, vključno s prepovedjo retroaktivnosti. Dolžnega standarda strokovnosti ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkimi pravnimi standardi, ki v času sklepanja kreditne pogodbe sploh še niso obstajali in ga banke niso mogle upoštevati. Z lojalno razlago ni mogoče uvajati predpostavk veljavnosti kreditne pogodbe, ki jih v času sklenitve v pravnem redu še ni bilo. Meni, da pomenita pojasnilna dolžnost ter načelo vestnosti in poštenja pravni standard, ki zahteva napolnitev njune vsebine s sodno prakso. To se je zgodilo šele z razvojem sodne prakse, vključno s sodbo SEU v zadevi Andriciuc, kar neizbežno pomeni, da se je domet obveznosti na podlagi tega pravnega standarda razširil. Zato za presojo obsega pojasnilne dolžnosti v času sklenitve pogodbe sodišče ne sme uporabljati pravnega pravila - zgornje premise, ki velja danes. V času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK je predvideval zgolj splošno obveznost kreditodajalca, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe kreditojemalca seznani s pogoji kreditne pogodbe in mu pojasni, da je obračun vezan na uporabo tuje valute, z navedbo in vrsto tečaja za izračunavanje vrednosti v domači valuti. Razlaga pravnega standarda, ki sta jo uporabili sodišči, prej normativno ni obstajala. Toženka v letu 2005 ni mogla ravnati skladno s pozneje izdelanimi vrednostnimi merili. Sodišči nižjih stopenj sta zato v konkretnem primeru materialnopravno zmotno določili vsebino in obseg pravnega standarda, kot ga je v letu 2022 razvilo Ustavno sodišče, in zato tudi zmotno zaključili, da opravljena pojasnila niso zadostna. Tožnika pa sta po mnenju toženke na podlagi danih pojasnil morala in mogla oceniti vse ekonomske posledice sklenjene kreditne pogodbe. Poudarja, da opozorilo o možnosti zelo velikega povišanja tečaja v povezavi z obrestnim tveganjem ni nujno dobesedno, in svojo tezo opira na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 74/2023.

6Tožnika v odgovoru na revizijo zatrjujeta, da je toženkina pravna razlaga, da sta sodišči nižjih stopenj retroaktivno uporabili pravo, zmotna. Navaja, da iz 6. člena tedaj veljavnega ZPotK izhaja, da mora biti potrošnik pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z vsemi pogoji iz kreditne pogodbe, kar ne pomeni le navedbe tuje valute in vrste tečaja. Če ZPotK ni posebej opredeljeval pojasnilne dolžnosti, to ne pomeni, da banka pojasnil, na podlagi katerih bi se potrošnik lahko preudarno in poučeno odločil o sklenitvi pogodbe, ni bila dolžna dati. Za presojo izpolnjene pojasnilne dolžnosti je treba poleg jezikovne uporabiti tudi namensko in sistemsko razlago. Zahteva po informacijah o vseh pogojih kreditne pogodbe je torej obstajala že na podlagi 6. člena ZPotK, sodišča pa so vsebino te zahteve napolnila šele kasneje, po začetku obravnavanja tovrstnih sporov. Enako je treba od primera do primera razlagati splošno načelo vestnosti in poštenja. Opozarjata, da je treba v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK poleg določb tega zakona uporabiti tudi določbe drugih, za potrošnika ugodnejših predpisov, med drugim splošno zahtevo po preglednosti iz 22. člena ZVPot. Po presoji Ustavnega sodišča je treba pri tem upoštevati vsaj minimalna jamstva Direktive 93/13 v skladu s sodno prakso SEU. Navajata, da bi ju morala toženka, da bi pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, ob tem ko je v letaku iz leta sklenitve pogodbe navajala, da kot novost ponuja "zelo ugodne kredite vezane na švicarski frank", opozoriti vsaj o tveganjih, ki izhajajo iz opozoril Banke Slovenije, da je bil CHF tedaj na nizkih ravneh in da je v prihodnje mogoče pričakovati apreciacijo. Vsebina pojasnilne dolžnosti z naknadno razlago ni bila razširjena, ampak je bil z njo dosežen namen zakonodajalca.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija ni utemeljena.

8Po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato ne bo presojalo toženkinih revizijskih trditev o zmotni materialnopravni presoji nižjih sodišč o neopravljeni pojasnilni dolžnosti toženke. V zvezi s toženkinim sklicevanjem na sodbo II Ips 74/2023 pa Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da je stališče o opravljeni pojasnilni dolžnosti sprejelo na podlagi dejanske razlikovalne okoliščine, da je bil tožnik seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem, kar nujno implicira tudi seznanjenost z možnostjo zelo velike depreciacije domače valute. Prav to ključno pojasnilo je po presoji sodišč nižjih stopenj izostalo v obravnavani zadevi.

Ugotovljeno dejansko stanje

9Bistvene dejanske okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

− Tožnica kot kreditojemalka, tožnik pa kot porok sta s kreditodajalko 5. 4. 2005 sklenila kreditno pogodbo o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo v CHF za znesek kredita 4.950.000 SIT, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan odobritve kredita z obrestno mero 6-mesečni LIBOR + 3,26 % fiksnega pribitka in z efektivno obrestno mero 4,54 % letno.

− Tožnika sta morala po pogodbi mesečne anuitete kredita plačevati sprva še v SIT, nato v EUR, pri čemer je toženka mesečno anuiteto obračunavala in spreminjala vsaj enkrat letno;

− Pogodba je bila sklenjena za dobo vračanja 240 mesecev, z namenom obnove stanovanja.

− Tožnika sta se za sporni kredit odločila, ker jima je bil predstavljen kot najugodnejši.²

− Možnost konverzije v pogodbi ni bila predvidena.³

− Bančna referentka je tožnici povedala, da se lahko kredit spreminja glede na spremembe (nihanja) CHF, s čimer je predstavila splošno tveganje kreditov v CHF.

− Predstavnik Banke Slovenije je pojasnil, da so bili krediti v CHF za kreditojemalce privlačnejši od kreditov v EUR zardi slabitve CHF v primerjavi z EUR od leta 2002 dalje. Izpovedal je tudi, da so pri Banki Slovenije vedeli, da je gibanje tečajev ciklično možno v obe smeri in da so zaradi bojazni gibanja v korist CHF začeli komercialne banke opozarjati na previdnost pri ponujanju kreditov v CHF. Na tveganost kreditov v CHF je Banka Slovenije komercialne banke opozarjala v dopisih in poročilih v letih 2005-2007.

− Toženka tožnikoma ni dala informacije, na podlagi katere bi se lahko seznanila z dejanskim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, vezane na valuto CHF, zato je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.⁴

Normativna izhodišča

10Toženkina bistvena revizijska teza je, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ker sta o (ne)izpolnitvi toženkine pojasnilne dolžnosti in (ne)dobrovernega ravnanja presojali z vrednostnimi merili, ki naj bi širila vsebino pravnega standarda, ker niso izhajala iz veljavne zakonske ureditve v času sklenitve pogodbe v letu 2005 niti jih ni mogoče razbrati iz pravne teorije in sodne prakse. Opozarja, da je dolžnost lojalne razlage sekundarnega prava EU (konkretno določb Direktive 93/13) omejena z načelom pravne varnosti in s prepovedjo retroaktivnosti.

11Vrhovno sodišče toženki pritrjuje, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da morajo sodišča nacionalno zakonodajo v skladu s 4. členom Pogodbe o evropski uniji (v nadaljevanju PEU) vedno razlagati skladno z načelom lojalne razlage.⁵

12V skladu z a. točko drugega odstavka 169. člena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU) v povezavi s 114. in 115. členom PDEU in tretjim odstavkom 288. člena PDEU so EU direktive pomemben instrument približevanja zakonodaj na področju prava varstva potrošnikov. Tudi v skladu s sodno prakso SEU je načelo skladne razlage nacionalnega prava neločljiv del sistema prava EU, v katerem morajo nacionalna sodišča v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni učinek prava EU (načeli enakovrednosti in učinkovitosti). To pomeni da mora na podlagi načela skladne razlage nacionalnega prava nacionalno sodišče pravo razlagati kar najbolj v skladu z zahtevami prava EU.⁶ Zaradi zahteve po enotni uporabi prava EU in načela enakosti je treba institute prava EU, ki niso izrecno urejeni v nacionalnih predpisih, razlagati (enotno) evroavtonomno in v skladu s kontekstom in ciljem, ki se uresničuje z določbo, ki vsebuje določen izraz.⁷

13Načelo evroskladne (lojalne) razlage ima po sodni praksi SEU vendarle omejitve. Obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. To predvsem pomeni, da vsebina direktive posamezniku ne more naložiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z določbami nacionalnega prava.⁸

14Ustaljeno pa je tudi stališče SEU, da mora nacionalno sodišče pri presoji, ali je možna (oziroma v kolikšni meri) evroskladna razlaga nacionalnega pravila, upoštevati pravila nacionalnega prava kot celoto. To pomeni vse relevantne predpise in metode razlage, uveljavljene v nacionalnem pravnem redu. Pri zasledovanju cilja direktive se skratka ne sme omejiti le na razlago določb, (neposredno) povezanih z vsebino direktive.⁹ Prednost ima uporaba in razlaga nacionalnih pravil, ki se najbolj prilega namenu uresničevanja cilja direktive.¹⁰

15Zahteva po evroskladni razlagi nacionalnega prava vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da spremenijo (ustaljeno) sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji posamezne direktive.¹¹ Ta obveznost se nanaša na presojo vseh dejstev, ki so nastala po začetku uporabe direktive (izteku roka za prenos v nacionalni pravni red).¹² Prav tako mora nacionalno sodišče po ustaljeni sodni praksi SEU pravilo, glede katerega je SEU podalo razlago pri presoji predhodnega vprašanja, uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe. SEU namreč na podlagi 267. člena PDEU pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg določbe prava EU, kot bi se morala razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave (oziroma izteka roka za implementacijo). Interpretativne sodbe SEU, v katerih pojasni ali natančneje določi pomen in obseg nekega pravnega pravila EU, imajo torej praviloma učinek ex tunc,¹³ na kar je v smernicah glede razlage in uporabe Direktive 93/13 posebej opozorila Komisija.¹⁴ To je Vrhovno sodišče upoštevalo že v pretekli sodni praksi v primerljivih zadevah.¹⁵ Ta učinek SEU izjemoma omeji v posamezni odločbi in natančno določi veljavnost svoje razlage.¹⁶ O časovnih učinkih svoje razlage SEU torej odloči le enkrat - v sami interpretativni sodbi. To načelo zagotavlja enako obravnavo držav članic in drugih subjektov prava EU ter hkrati uresničuje zahteve pravne varnosti.¹⁷

Presoja okoliščin konkretnega primera

16Vrhovno sodišče je v nedavni odločitvi glede obravnavane problematike retroaktivnosti že pojasnilo, da so abstraktne pravne norme v skladu z 2. členom Ustave in prvim odstavkom 155. člena Ustave pravila ravnanja, ki praviloma veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati, tako da nimajo povratne moči. Poudarilo je tudi, da se prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave ne nanaša le na normativno ureditev, ampak se lahko nanaša tudi na sodno prakso, ki z retroaktivno razlago zakona vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami.¹⁸

17V citirani nedavni odločbi in pretekli relevantni sodni praksi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da pojasnilna dolžnost ni izključno zakonsko določena kategorija nacionalnega prava, ki se uresničuje le na podlagi sestavin kreditne pogodbe, izrecno predpisanih v prvem odstavku 7. člena ZPotK, veljavnem ob sklenitvi pogodbe.¹⁹ V prvem odstavku 6. člena ZPotK je namreč določena le splošna obveznost banke,²⁰ da mora potrošnika pred sklenitvijo pogodbe seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, v prvem odstavku 7. člena ZPotK pa, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku. Pomensko odprt glede vsebine pojasnilne dolžnosti je tudi drugi odstavek 7. člena ZPotK, ki določa, da če ni mogoč izračun efektivne obrestne mere, skupnih stroškov kredita ali druge obvezne sestavine pogodbe, mora pogodba (poleg izrecno naštetih elementov iz prvega odstavka 7. člena) vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen.

18Bistvena značilnost kreditne pogodbe v CHF je v možnosti spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Ob sklenitvi pogodbe zato ni mogoč izračun končnih stroškov kredita v nacionalni valuti, v kateri potrošnik praviloma prejema plačo. Zato za presojo o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora banka izkazati tudi druga ustrezna ravnanja v skladu z načelom vestnosti in poštenja, upoštevaje merilo profesionalne skrbnosti iz 5. in 6. člena OZ.²¹ Povedano implicitno izhaja tudi iz tretjega odstavka 21. člena ZPotK, po katerem se ne glede na določbe ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.²²

19Dobroverno opravljena pojasnilna dolžnost (oziroma v jeziku Direktive 93/13 zahteva dobre vere ter jasno in razumljivo predstavljenega pogodbenega pogoja) je torej pravni standard, ki (kot v reviziji zapiše tudi toženka) zahteva napolnitev vsebine s sodno prakso.²³ Taka napolnitev pravnega standarda kot nedoločnega pravnega pojma pomeni uporabo materialnega prava, ki ni mogoča le z mehanično uporabo (določne) pravne norme. Na ta način so v pravnih pravilih normirani življenjski primeri, ki morajo biti predmet normiranja, vendar jih zaradi njihove prevelike raznolikosti ni mogoče v celoti zajeti s pravnim pravilom. Nedoločni pa so le na ravni abstraktne pravne norme. Pri presoji glede konkretnega pravnega razmerja so vsebinsko določljivi. Izpeljava konkretnega pravnega pravila je vselej odvisna od dejanskih okoliščin posameznega primera, zato je vsebina pravnega standarda spreminjajoča. Prilagojena je vsakokratnim (v bistvenem podobnim) okoliščinam pravnega razmerja, ki zahtevajo (smiselno) enako merilo vedenja in ravnanja.²⁴

20Ureditev nepoštenih pogodbenih pogojev v 22.-24. členu ZVPot kot temeljnega zakona prava varstva potrošnikov je skupek avtonomnih pojmov slovenskega prava in prava EU ter po vsebini pomeni implementacijo Direktive 93/13, ki jo v sodbah o predhodnih vprašanjih razlaga SEU.²⁵ To (za njim pa tudi Ustavno in Vrhovno sodišče) je opredelilo merila, na podlagi katerih lahko štejemo, da je banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Presoja o dobroverno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne pomeni odgovora na vprašanje, kako bi morala banka kot ponudnica kreditov ravnati v času vsakokratne sodne presoje, temveč kako bi morala ravnati v času sklepanja pogodbe. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije tedaj ni bilo mogoče natančno napovedati, je toženka kot strokovna institucija (objektivno) morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca in ga opozoriti na konkretno delovanje mehanizma kredita v tuji valuti, v kateri potrošnik ne prejema plače, in izpostavljenost valutnemu tveganju. Omogočiti bi mu morala, ne le da (splošno) razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja z gibanjem paritete med obračunsko in domačo valuto vpliva na njegove finančne obveznosti, temveč da se zaveda dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je kot kreditojemalec izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Zato bi morala v skladu z načelom vestnosti in poštenja že ob sklenitvi pogodbe razkriti, da kredit po sklenitvi pogodbe ne bo nujno najugodnejši možen, temveč se lahko končna obveznost drastično poveča.

21Toženka pojasnjeni zahtevi v obravnavanem primeru ni zadostila; nasprotno, kot je bilo ugotovljeno, je tožnici zatrdila, da je kredit z valutno klavzulo najugodnejši od tedaj ponujenih kreditov.²⁶ Tožnica (skupaj s tožnikom kot porokom) se na podlagi takega pojasnila kljub pojasnilu o možnih spremembah (nihanju) razmerja med CHF in EUR (prej SIT) ni mogla zavedati celotnega (neomejenega) tveganja, ki ga je prevzela v dolgoročnem kreditnem razmerju.

22Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve ­ poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda. Prav nasprotno, le ob takšni razlagi je mogoče udejanjiti zahtevo SEU po enotni razlagi avtonomnega prava EU in uporabi celotnega relevantnega nacionalnega prava na način, ki se glede na dejanske okoliščine primera najbolj prilega namenu uresničevanja cilja Direktive 93/13 - varstvu potrošnikov kot praviloma manj poučene pogodbene stranke. Direktiva (in ZVPot) sta bila v času sklenitve kreditne pogodbe v nacionalnem pravnem redu že v veljavi. Razlaga pojmov prava varstva potrošnikov, ki jo je podalo SEU²⁷ in ki ji sledi zdaj že ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi s krediti v CHF, nanjo pa se v obravnavani zadevi opirata tudi sodišči nižjih stopenj, torej pomeni razlago že tedaj obstoječih pravnih standardov v tedaj veljavnih pravnih predpisih.²⁸ Vrhovno sodišče se pridružuje stališču Ustavnega sodišča, da merila sodne prakse SEU glede dobroverno opravljene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo na (retroaktivni) uporabi mehkega prava (Priporočila ESRB), temveč temelji na razlagi načela transparentnosti in vsebine pojasnilne dolžnosti v temeljnih izhodiščih in določbah Direktive 93/13/EGS.²⁹

Sklepno

23Toženkin očitek o nedopustnem naknadnem širjenju vsebine pojasnilne dolžnosti s pomočjo pravnih standardov je neutemeljen. Ker ob sklenitvi kreditne pogodbe relevantna sodna praksa še ni obstajala, sodišče v konkretnem sporu navedenega ključnega pravnega standarda (logično) ni moglo napolniti s tedaj aktualno sodno prakso s področja obravnavane problematike. Vrhovno sodišče dodaja, da povezava med pojasnilno dolžnostjo in merili dobrega strokovnjaka v času prvih sporov v zadevah kreditov v CHF ni bila nekaj novega, temveč ustaljeno merilo, tipično pri obravnavanju zahtevkov zaradi zdravniških napak.³⁰ Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen.

24Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

25Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

26Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Vrhovno sodišče jih je odmerilo upoštevaje vrednost spornega predmeta 20.655,98 EUR, na podlagi tarifne št. 22 in 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter prvega odstavka 7. člena OT in tretjega odstavka 11. člena OT, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR (prvi odstavek 12. člena OT). Toženka z revizijo ni uspela, zato krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške za odgovor na revizijo, ki znašajo 615,98 EUR (500 točk za vrednost storitve, povečane za 50 % (torej skupaj 750 točk), ter povečane za 10 % za zastopanje več oseb (75 točk) in materialne stroške 2 % do 1000 točk (16.50 točk), vse skupaj pomnoženo z 0.60, upoštevaje 22 % DDV v višini 111,07 EUR).

¹ Glej predvsem 11. točko sodbe sodišča druge stopnje.
² V 20. in 34 točki obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje.
³ V 36. točki obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča.
⁴ Glej 14. in 16. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
⁵ V 9. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
⁶ Glej npr. 114. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer), 61. in 57. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska).
⁷ Primerjaj: 133. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21, C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank).
⁸ Glej npr. 63. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 222. in 226. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank), 110. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 131.
⁹ Glej: 62.točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 115., 118. in 119. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer); 221. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank); 49. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kancelaria Medius), 111. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler), 101. točko sodbe SEU v zadevi C-268/06 z dne 15. 4. 2008 (Impact).
¹⁰ Primerjaj: 124. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler).
¹¹ Glej 65. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska), 50. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kanceleria Medius).
¹² Primerjaj: 117. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer).
¹³ Glej 34. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke), 120. in 123. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi 58. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset). Iz 59. točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je možen odstop od vsebine 58. točke obrazložitve, torej razlage pravila EU za pravna razmerja, nastala pred sprejeto razlago prava EU, in sicer ko je bilo pravno razmerje sklenjeno v dobri veri in bi lahko zaradi ex tunc razlage prišlo do resnih težav (nasprotovanje splošnemu načelu pravne varnosti). Take izjeme torej ni mogoče uporabiti pri pravnem razmerju, glede katerega je sodišče ugotovilo ravnanje ene od strank v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Glej še: Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 137, ter Trstenjak V., Brkan M., Pravo EU, Ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 278 in 280.
¹⁴ V UL C - 323 z dne 27.9.2019, str. 44.
¹⁵ Glej 15. točko obrazložitve sklepa VSRS II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, 27. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. Nato tudi v 67. točki sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹⁶ Glej: 89. in 90. točko sodbe SEU v združenih zadevah C-581/10 in C-629/10 z dne 23. 10. 2012 (Nelson).
¹⁷ Glej 37. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke).
¹⁸ Glej 17.-20. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire.
¹⁹ ZPotK -A, Uradni list 41/04, ki se uporablja od 7. 5. 2004.
²⁰ To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 137/2018, na katerega se sklicuje toženka. V tem sklepu Vrhovno sodišče ni presojalo o retroaktivni uporabi prava, zato ne more biti argument za toženkino stališče o neenotni sodni praksi Vrhovnega sodišča. O retroaktivni uporabi prava v povezavi s problematiko CHF se je ratio decidendi izreklo šele v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
²¹ Glej 21. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire, 14.-18. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 21. in 22. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
²² Glej 31. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
²³ Primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča II Ips 185/2003 z dne 8. 5. 2003.
²⁴ Primerjaj: Pavčnik M., Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, str. 57-58 in 168. Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II U 545/2019-14 z dne 24. 8. 2022 in 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005.
²⁵ Glej 22. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, 21. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
²⁶ Vsebinsko enake razloge je Vrhovno sodišče že razgrnilo v 23. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Primerjaj tudi 38. 45. in 47. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).
²⁷ SEU v svojih odločbah, na katere se pri presoji zadev "CHF" sklicujeta Ustavno in Vrhovno sodišče (med katerimi so najbolj prelomne Andriciuc in obe zadevi BNP Paribas) ni omejilo časovnega učinka teh odločb ex tunc oziroma ni določilo časa njihove veljavnosti. Glej tudi 27. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
²⁸ Direktiva 93/13 je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993, Slovenija je postala članica EU 1. 5. 2004, ZVPot pa je v prvotni različici veljal od 13. 3. 1998.
²⁹ Primerjaj: 15. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-548/21 z dne 9. 12. 2024 in opombo št. 11 odločbe Ustavnega sodišča Up-810/20 z dne 4. 1. 2024.
³⁰ Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 190/2008 z dne 3. 4. 2008, II Ips 203/2012 z dne 21. 3. 2013.