UPRS Sodba I U 1449/2025-18

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2Toženka je ugotovila: (i) da se je tožnik v dne 26. 6. 2024 vloženi prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavil kot A. A., rojen ..., državljan Republike Tunizije (v nadaljevanju Tunizija); (ii) da je toženka, zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma, s sklepom št. 2142-2758/2024/4 (1222-15) z dne 8. 7. 2024 postopek ustavila (pravnomočno 27. 7. 2024); (iii) da je bil tožnik na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 s 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril m mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ah oseba brez državljanstva, 17. 6. 2025 vrnjen iz Zvezne republike Nemčije; (iv) da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, 18. 6. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja 2).

3Tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal in osebne podatke večkrat spreminjal¹, je v Prošnji 2 in osebnem razgovoru v bistvenem navedel: (i) da je B. B., rojen ..., državljan Tunizije, arabske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, materni jezik arabski, govori pa še angleški in francoski jezik, vojaškega roka ni služil, ni pripadnik kakšne politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni, osebnih dokumentov nima; (ii) za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša zaradi socialnih razlogov; (iii) da je v C. živel s starši in sestro, v šolo je hodil deset let, nato je odšel na strokovno usposabljanje montaže za elektro aparate in klimatske naprave; (iv) da se je v Tuniziji preživljal kot vajenec in sočasno hodil na strokovno usposabljanje, da je dobil plačilo. Tožnik je navedel, da je Tunizijo zapustil, ker je (približno) leta 2021 bratranec ugrabil sestro, takrat staro 17 ali 18 let in jo spolno zlorabil. Bratranca so po izvedeni policijski preiskavi za pet let zaprli. Sledile so težave s teto, ki je tožnikovi mami očitala ovadbo sina, ki je bil zato v zaporu. Tožnik je povedal, da sta se starša zaradi tete ločila, zato kje ostal sam z mamo in sestro. Teta je leta 2021 tudi tožniku povzročala težave na ulici, kjer so živeli in na delovnem mestu in govorila grde stvari o tožniku. Očitala mu je, da so sina spravili v zapor, zato jih bo uničila in se tako maščevala. Teta mu je govorila, da je slab fant in da ne more varovati sestrine časti. Zaradi tetinih obtožb je bil psihično prizadet in zato ni mogel več hoditi po ulici niti v službo. Marca 2022 je prekinil delo vajenca za montažo elektro aparatov in začel delati v tekstilni tovarni v C., da bi privarčeval za odhod iz države, ki jo je zapustil avgusta leta 2023. Tožnik je želel oditi iz Tunizije tudi zato, da bi finančno pomagal svojim mami in sestri. Navedel je, da je odšel zaradi psihičnih razlogov, da je pritiske izvajala bratrančeva družina in ni mogel gledati mame kako trpi. Tunizijo je zapustil zaradi psihičnega in socialnega pritiska ter zaradi revščine, a sam ni bil reven, želel je boljše življenje. V prihodnosti si želi otroke in ženo, ki bi jim zagotovil boljše življenje. Samovoljno je zapustil azilni dom, ker je mislil, da bo v Nemčiji ali na Nizozemskem bolje, vendar je bil razočaran. Če bi se moral vrniti nazaj v Tunizijo, bi se mu lahko zmešalo, ne ve, kaj bi se mu zgodilo, lahko bi ga napadli ali pretepli, lahko bi še bolj psihično trpel. Njegova finančna situacija je bila normalna, vendar v življenju ni napredoval na boljše. Pri podaji prošnje je napisal revščina, vendar sam ni bil reven.

4Toženka je upoštevala osebne podatke, ki jih je tožnik navedel v zadnjem postopku in za katere je izrecno zatrdil, da so resnični, in sicer A. A., rojen ... v kraju C., državljan Republike Tunizije, s pridržkom, da niso izkazani z nobenim uradnim dokumentom.

5Toženka je Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikove razloge za vložitev Prošnje 2 in sicer psihični pritisk in socialno izključevanje, ki ju je tožnik doživljal v izvorni državi po tem, ko je bil bratranec obsojen zaradi ugrabitve in spolne zlorabe sestre, po mnenju toženke ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ah političnega prepričanja ali z elementi resne škode. Toženka je ugotovila, da tožnik Prošnjo 2 utemeljuje predvsem z osebnimi oziroma družinskimi težavami (zaradi tetinega obrekovanja je doživljal psihične stiske in se počutil izključenega iz okolja, v katerem so ga ljudje začeli gledati postrani), ki po mnenju toženke ne dosegajo praga preganjanja v smislu mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnikove težave izvirajo iz osebnega in družinskega konflikta ter posledične stigmatizacije s strani širše družbene skupnosti kar pa ne pomeni, da gre za preganjanje v smislu Ženevske konvencije ah za elemente resne škode. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi bile zanj značilne kakršnekoli sistemske ali institucionalne ovire s strani države ali drugih akterjev, ki bi mu preprečevale dostop do osnovnih pravic. Toženka je izpostavila tožnikovo izjavo, da psihološke pomoči ni iskal. Glede na tožnikovo izjavo, da v času dela v tekstilni tovarni ni imel težav, je ugotovila, da je tožnik lahko v izvorni državi normalno delal in živel, kadar ni bil pod pritiskom znanega okolja. Toženka je ugotovila, da so tožnikove težave izključno povezane z osebno stisko in željo po drugačnem, mirnejšem življenju. Iz njegovih navedb je razvidno, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič konkretnega, kar bi kazalo na neposredno ogroženost, temveč je državo zapustil, ker si je želel spremembo okolja in ker ga je bremenilo dejstvo, da ga vsi poznajo. Toženka je ugotovila, da tožnikove navedbe o osebni stiski, psihičnih težavah in duševni bolečini, ne predstavljajo preganjanja v smislu ZMZ-1 in niso takšne narave, da bi pomenile trajno, sistematično in resno kršenje njegovih temeljnih človekovih pravic. Toženka je ugotovila, da tožnik v Tuniziji ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi dejanj resne škode in v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Toženka je ugotovila, da tožnik psihičnih pritiskov (tete) ni prijavil policiji, tožnikove razloge za to, pa ocenila za pavšalne, hipotetične. Toženka je ugotovila, da se tožniku v Tuniziji ni zgodilo nič posebnega, da je Tunizijo zapustil, ker si je želel drugega okolja oz. kraja in ljudi. Toženka je ugotovila, da tožnika nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi in ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Tunizija za tožnika, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tožnikovih težav ni moč povezati z zakonsko zahtevanimi elementi preganjanja, institut mednarodne zaščite pa ni namenjen njihovemu reševanju. Toženka je zato tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo 2 na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo in da ni dokazano, da Tunizija za tožnika, upoštevaje osebnih okoliščin, zanj ni varna izvorna država. Zato je Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1.

7Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikove navedbe

8Tožnik predlaga, da sodišče zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, odpravi izpodbijano odločbo in vrne toženki v ponoven postopek.

9Uvodoma ponavlja svoje izjave in povzema upravni postopek. Ugovarja, da ni pravilno stališče toženke, da navedbe, s katerimi utemeljuje Prošnjo 2 (osebne oziroma družinske težave), ne dosegajo praga preganjanja v smislu mednarodne zaščite. Tožnik ponavlja svojo izjavo: da je doživljal psihične stiske in se počutil izključenega iz okolja, v katerem so ga ljudje začeli gledati postrani; da je družba v izvorni državi konservativna; da izguba nedolžnosti pri dekletu velja za sramoto celotne družine in posebej tudi za tožnika, ki bi jo kot brat moral zaščiti; da je tožnik stigmatiziran s strani širše družbene skupno in doživlja osebno stisko, psihične težave in duševne bolečine in mu nastaja resna škoda, saj posledično ni zmožen opravljati pridobitvenega dela; da zaradi sistemske neučinkovitosti državnih organov in izrazito konservativne družbe tetinih ravnanj ni prijavil policiji, da je prepričan, da bi mu policija odrekla pomoč, saj je bil v družbi že izražen izrazito odklonilen odnos do njega in neodobravanje družbe. Meni, da bi se stanje ob vrnitvi v izvorno državo lahko samo še poslabšalo in bi utrpel hude posledice. V zvezi s tem meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik še navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zavrnila njegovo tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, do katere se ne opredeljuje in je ne povzema, zato se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Navedbe toženke

10V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

11V zvezi z v tožbi ponovljenimi navedbami poudarja, da golo tožnikovo nestrinjanje ne zadošča za ugoditev tožbi. Navaja, da je šlo za očitno napako v izreku namesto "druga prošnja", je navedeno pomotoma "tretja prošnja", saj je jasno, da tožnik tretje prošnje ni vložil. Očitna pisna pomota bo popravljena z izdajo sklepa in ne vpliva na razumevanje odločbe oziroma na vsebino odločitev niti na njen preizkus. Iz obrazložitve odločbe je jasno, na katero prošnjo se odločba nanaša, zato je odločbo mogoče v celoti preizkusiti. Toženka ponavlja, da tožnik ni navedel okoliščine, ki bi utemeljila Prošnjo 2, saj se tožnikove okoliščine nanašajo na njegovo osebno situacijo v izvorni državi, ki same po sebi ne predstavljajo preganjanja oziroma resne škode po ZMZ-1.

O sodni presoji

12Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2758/2024 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.² Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.³

15Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

16Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁴ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁵ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁶ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁷ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁸

17Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi osebne narave (psihična stiska zaradi tetinega obrekovanja) in ekonomske narave (da želi boljše življenje, da pa revščine sicer ni trpel). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti, da ne izkazuje resne škode. Teh ugotovitev toženke, tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da posledice tetinega obrekovanja (psihična stiska) in težave zaradi tetinega ravnanja, sami po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.⁹ Glede na navedeno, tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah, ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

18Neutemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ni sporno, da je tožnik navedel, povzeto, dva razloga za utemeljitev Prošnje 2: osebne narave (posledice, ki jih je utrpel zaradi tetinega ravnanja) in "ekonomske narave" (želi si boljše življenje, pri tem, da revščine v Tuniziji ni trpel). V čem naj bi bila zmotna ugotovitev toženke glede obeh razlogov, tožnik ne konkretizira. Toženka je po presoji sodišča, po ugotovljenem dejanskem stanju, kot že povzeto, pravilno ugotovila, da so te navedbe nepomembne za prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče ponavlja, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik niti ne trdi (toliko manj dokaže), da bi bil preganjan iz kakšnega v zakonu opredeljenega razloga in sicer: zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zato so navedbe tožnika, da je toženka nepravilno ovrednotila tožnikove razloge, neutemeljeni. Sodišče pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Ni sporno, da tetinega ravnanja tožnik ni prijavil policiji. Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).¹⁰ Pravilna je odločitev toženke, da tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil. Sodišče poudarja, da je že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi, ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.¹¹ Sodišče ponavlja, da ni sporno, da tožnik tetinega ravnanja ni prijavil policiji. Tožnikova razloga za Prošnjo 2 (psihični pritisk in socialno izključevanje, ki ju je tožnik doživljal v izvorni državi po tem, ko je bil bratranec obsojen zaradi ugrabitve in spolne zlorabe sestre in želja po boljšem življenju), ni moč umestiti v enega izmed v 27. členu ZMZ-1 opredeljenih razlogov preganjanja. Tudi zato je odločitev toženke, da tožnik navaja le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu prve alineje 52. člena ZMZ-1, pravilna.

19Sodišče se strinja s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Tunizije, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito. Glede tega je tudi Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.¹² Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.¹³ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.¹⁴ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.¹⁵ Sodišče sicer sprejema stisko in tožnikovo željo po boljšem življenju, kar pa, kot pojasnjeno, ni razlog za dodelitev ene od možnih oblik mednarodne zaščite, saj ni namen mednarodne zaščite, na kar pravilno opozori toženka, reševanje humanitarnih stisk. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

20Glede na obrazloženo, je odločitev toženke, da zavrne Prošnjo 2 kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49 člena ZMZ-1 pravilna, ker je tudi po presoji sodišča tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.

21Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje 2 je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

22Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁶ Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁷ Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Tunizija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

23Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Tunizija zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko.

24Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Tožnik je po predočenju, da se je v policijskem postopku predstavil kot B. B., roj ..., v Prošnji 1 kot A. A., rojen ..., v Nemčiji kot B. B., roj ..., v Prošnji 2 pa kot B. B., roj. ..., povedal, da kar tako spreminja podatke pred vsakim postopkom, da pa so sedaj osebni podatki resnični.
² Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
³ Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.
⁴ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁵ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁶ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁷ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁸ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .
⁹ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.
¹⁰ Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
¹¹ Prav tam (12. točka obrazložitve).
¹² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
¹³ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
¹⁴ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
¹⁵ V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
¹⁶ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).