VSL Sodba II Cp 1995/2024

I. Pritožbama tožeče in druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I., II., VI. točka izreka glasijo:

"I. Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno plačati odškodnino 101.659,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 dalje do plačila, ter 4.440 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov:

- 2.220 EUR od 29. 12. 2016 do plačila;

- 444 EUR od 29. 1. 2017 do plačila;

- 444 EUR od 28. 2. 2017 do plačila;

- 444 EUR od 29. 3. 2017 do plačila;

- 444 EUR od 29. 4. 2017 do plačila.

Prva tožena stranka Zavarovalnica A., d. d., je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 101.659,70 EUR, ki so tekle od 19. 12. 2016 do 13. 3. 2018.

Druga tožena stranka B., d. o. o., je dolžna tožniku plačati 17.797,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 do plačila, ter 360 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od zneskov:

- 180 EUR od 29. 12. 2016 do plačila;

- 36 EUR od 29. 1. 2017 do plačila;

- 36 EUR od 28. 2. 2017 do plačila;

- 36 EUR od 29. 3. 2017 do plačila;

- 36 EUR od 29. 4. 2017 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko se zavrne.

II. Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno plačati rento iz naslova tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019 v višini 309 EUR za vsak mesec v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezen mesečni obrok od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila.

Druga tožena stranka B., d. o. o., je dolžna tožniku plačati rento iz naslova tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019 v višini 25 EUR za vsak mesec v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezen mesečni obrok od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne tako zoper prvo kot zoper drugo toženo stranko.

VI. Toženi stranki Zavarovalnica A., d. d., in B., d. o. o., sta dolžni tožniku C. C. solidarno povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 3.634,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje."

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke in druge tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožeča in druga tožena stranka vsaka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnik se je poškodoval pri delu na gradbišču in postal paraplegik. V tej pravdni zadevi je bilo že pravnomočno odločeno,¹ da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 %, pri čemer druga toženka odgovarja za vse oblike vtoževane škode, prva toženka pa za vtoževano nematerialno škodo, potne stroške in rento iz naslova tuje pomoči. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o višini škode, ki sta jo dolžni toženki plačati tožniku: v I. točki izreka je odločilo o višini nematerialne škode, materialne škode zaradi potnih stroškov, izgubljenega zaslužka in tuje pomoči (slednje za obdobje do 29. 4. 2017), v II. točki izreka je odločilo o stroških tuje pomoči za čas od 27. 5. 2017 do 8. 9. 2019, v III. točki izreka je sodišče zavrnilo zahtevek za plačevanje rente iz naslova tuje pomoči, v IV. točki izreka je sodišče odločilo o obveznosti plačevanja rente iz naslova izgubljenega zaslužka, v V. točki izreka o zakonskih zamudnih obrestih, v VI. pa o stroških postopka. Iz obrazložitve sodbe je razvidna solidarna odgovornost toženk za določen del škode (za nematerialno škodo, potne stroške, tujo pomoč) in da prva toženka odgovarja za škodo v nižji višini kot druga toženka zaradi 7,5 % odbitne franšize in ker ne odgovarja za vse oblike škode (prva toženka ne odgovarja za škodo zaradi izgubljenega dobička in rente iz tega naslova).

Pritožbeni postopek:

2Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in druga toženka. Tožnik je v svoji pritožbi ugovarjal višini povračila za tujo pomoč. S tem v zvezi je zatrjeval, da bi moralo sodišče dopustiti vprašanje izvedencu glede potrebnega števila ur tuje pomoči na dan in glede obsega tuje pomoči zaslišati D. C. Sam potrebuje 6 ur tuje pomoči na dan (in ne 4 ure, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških: zavzema se za metodo izračuna uspeha po artimetični sredini uspeha z zahtevkom na plačilo rente in uspeha z ostalimi zahtevki ob upoštevanju uspeha po temelju ter zatrjuje, da so njegovi stroški zaradi zalaganja predujma za izvedenca in plačila sodne takse precej višji kot stroški toženk. Druga toženka pa izpodbijani sodbi očita, da je njen izrek protisloven, nesmiseln in nerazumljiv, da sodišče ni primerno razložilo, zakaj šteje, da je tožnik tudi po vmesni sodbi zahteval 68.000 EUR kot škodo iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter da je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da tožnik kot škodo zahteva 175.000 EUR in ne 150.590,20 EUR.

3Druga toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

O višini tuje pomoči:

5Tožnik zatrjuje, da bi moral izvedenec podati mnenje tudi o tem, kolikšno število ur tuje pomoči potrebuje, pri tem pa se sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 137/2019. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je obseg in trajanje tuje pomoči (potrebno v času zdravljenja) strokovno vprašanje, vendar pa je odgovor na to vprašanje (sploh če se ga postavi izvedencu medicinske stroke in ne strokovnjaku, ki se ukvarja z nudenjem tuje pomoči) predvsem opisen. V obravnavani zadevi je izvedenec v svojem pisnem mnenju in med zaslišanjem pojasnil, katere dejavnosti lahko tožnik opravlja samostojno in pri katerih potrebuje pomoč. Izvedenec je glede tožnikovih omejitev mnenje lahko podal, ker razume delovanje človeškega telesa in posledice paraplegije, iz tega pa sledi, pri katerih opravilih tožnik potrebuje pomoč. Izvedenec je pojasnil tudi, da bo tožnik trajno omejen v izvajanju aktivnostih in skrbi zase. Izvedenec je torej podal mnenje o vseh strokovnih vprašanjih z njegovega področja: opisal je potrebni obseg pomoči in glede trajanja pojasnil, da bo pomoč potrebna tudi v prihodnosti in da ni omejena le na čas zdravljenja. Ni pa izvedenec dolžan ocenjevati, koliko ur tuje pomoči potrebuje tožnik - glede na omejitve konkretnega oškodovanca (pa tudi ob upoštevanju primerljivih primerov v sodni praksi, kot bo razloženo v nadaljevanju) tako oceno glede na podano izvedensko mnenje in ob upoštevanju ostalih dokazov lahko opravi sodišče samo. Sodišče je dejanske tožnikove omejitve spoznalo na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika in oboje je sodišče ocenilo kot verodostojno. Zaslišanje priče D. C. je zato kot nepotrebno zavrnilo, ker vsa relevantna dejstva za odločanje izhajajo že iz prej omenjenih izvedenih dokazov. Zavrnitvi izvedbe tega dokaza tožnik na glavni obravnavi niti ni nasprotoval, zato se na to kršitev ne more sklicevati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku²). Očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

6Tožnikova trditev o tem, da mu žena pomoč nudi le pet dni na teden (vsak dan po šest ur), nima podlage v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik (priloga A75). Iz pogodbe namreč izhaja, da se storitve osebne asistence izvajajo 30 ur na teden, praviloma 5 dni na teden, in to katerihkoli dni od ponedeljka do petka, ob sobotah, nedeljah, praznikih in dneva prostih dnevih, dopoldan, popoldan zvečer in ponoči, delo pa se lahko organizira tudi v deljenem delovnem času, delovni čas pa je lahko tudi začasno prerazporejen. Tožnik torej že po pogodbi o zaposlitvi ni upravičen do osebne asistence v obsegu 6 ur na dan, ampak 30 ur na teden. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (to ugotovitev pa potrjujejo tudi povzete določbe iz pogodbe o zaposlitvi glede porazdelitve delovnega časa), tožnikova žena vsakodnevno skrbi za obsežne in raznolike oblike pomoči, ki jih nudi večkrat dnevno krajši čas. Natančnega števila ur, ki jih tožnikova žena posveti nudenju pomoči tožniku, ni mogoče ugotoviti (nenazadnje pa obseg pomoči tudi dnevno precej variira), se pa tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obseg potrebne pomoči v povprečju 4 ure dnevno. Tak obseg tuje pomoči je bil v povsem primerljivih zadevah že večkrat ugotovljen v sodni praksi.³ Pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb o tem, da tožnik potrebuje pomoč pri oblačenju, obisku kopalnice, pripravi obrokov, vožnji po opravkih, presedanju na invalidski voziček in pri razgibavanju nog, ne najde nobenih okoliščin, zaradi katerih bi tožnik bil upravičen do večjega obsega tuje pomoči kot oškodovanci v primerljivih zadevah, ki so kot paraplegiki potrebovali v bistvenem enak obseg vsakodnevne pomoči.

O izreku sodbe:

7Druga toženka je utemeljeno izpostavila, da je izrek izpodbijane sodbe v I. in II. točki izreka v nasprotju sam s sabo in da je neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati odškodnino solidarno, nato pa je določilo zneske, ki sta jih dolžni plačati ločeno prva in druga toženka. Iz samega izreka torej ni jasno, ali je obveznost toženk solidarna ali ne in kolikšna je (solidarna) obveznost ene in druge toženke, posledično pa je tudi nejasno, kdaj (ob kakšni izpolnitvi) bosta toženki prosti svoje obveznosti. Kadar uveljavlja upnik v isti pravdi izpolnitev od več solidarnih zavezancev, mora biti iz izreka sodbe, s katerim je ugodeno takšnemu zahtevku, razvidno, da gre za eno obveznost, ki z izpolnitvijo kateregakoli od solidarnih dolžnikov preneha.⁴

8Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da sta toženki solidarno odgovorni za plačilo (nižjih) zneskov odškodnin (npr. 51., 65. in 66. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nenazadnje je tudi tožnik zahtevek postavil tako, da je zahteval solidarno plačilo od obeh toženk. Pritožbeno sodišče je zato lahko procesno kršitev nepravilno oblikovanega izreka zaradi sicer jasne in popolne obrazložitve sodbe odpravilo in izrek preoblikovalo tako, da je iz njega nedvoumno razvidna solidarna obveznost do določenega zneska ter samostojna obveznost vsake od toženk. Kot je razvidno iz izreka sodbe, je potrebno izrek v I. točki oblikovati tako, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati znesek 101.659,70 EUR⁵ skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018⁶ do plačila, ter znesek 4.440 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka v plačilo.⁷ Prva toženka, ki je v zamudo s plačilom odškodnine prišla 19. 12. 2016, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 101.659,70 EUR, ki so tekle od 19. 12. 2016 do 13. 3. 2018, druga toženka pa znesek 17.797,30 EUR⁸ skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 3. 2018 do plačila, ter 360 EUR⁹ skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka v plačilo.¹⁰ Sodišče je na podoben način preoblikovalo tudi II. točko izreka: toženki sta solidarno dolžni plačati znesek 309 EUR mesečno, druga toženka pa še znesek 25 EUR mesečno za navedeno obdobje. Pritožbeno sodišče je opazilo, da v II. točki izreka niso navedeni datumi, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti. Sodba je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti neizvršljiva in obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavke 350. člena ZPP). Navedeno kršitev je lahko pritožbeno sodišče glede na neprerekane navedbe o zapadlosti posameznega obroka popravilo samo. Tožnik je namreč že v tožbi (pa tudi v vlogi z dne 27. 2. 2024) zahteval, da toženki rento iz naslova tuje pomoči plačujeta do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, tako predlagani zapadlosti posameznih obrokov pa toženki nista nasprotovali.¹¹ Sodišče je tako v izreku dodalo še, da zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov 309 EUR in 25 EUR tečejo od vsakega 15. dne v mesecu.

O obrazloženosti odločitve in prekoračitvi zahtevka:

9Druga toženka v pritožbi nasprotuje stališču sodišča, ki je štelo, da tožnik implicitno zatrjuje, da celotna škoda za fizične bolečine znaša 85.000 EUR oziroma da je celotna škoda vtoževana v višini 175.000 EUR. Sodišču očita tudi prekoračitev zahtevka. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik po delnem umiku tožbe z dne 27. 2. 2024 zahteval še 150.591,20 EUR s pripadki kot odškodnino za nematerialno škodo, potne stroške in izgubljen zaslužek ter 9.450 EUR kot odškodnino za stroške tuje pomoči (I. točka tožbenega predloga). Tožnikov zahtevek za poplačilo odškodnine je bil torej jasen: gre za denarni zahtevek in tožnik je natančno specificiral, kolikšen znesek želi. Sodišču ni bilo potrebno sklepati o znesku, ki ga tožnik zahteva, njegovega zahtevka tudi ni kakorkoli spreminjalo. Sodišče prve stopnje je dosodilo, da je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen v višini 119.457 EUR in 4.800 EUR (denarnemu zahtevku je delno ugodilo, v delu pa ga je zavrnilo). Zahtevek torej ni bil prekoračen, ker je sodišče dosodilo manj, kot je tožnik zahteval.

10Prvostopenjsko sodišče je povsem razumljivo in logično razložilo, da po pravnomočnosti vmesne sodbe, s katero je bil določen soprispevek tožnika k nastali škodi v višini 20 %, tožnik tožbe ni spremenil oziroma tožbe zaradi ugotovljenega soprispevka ni (delno) umaknil. Tožnik je torej po vmesni sodbi v I. točki zahteval skupno 160.040,20 EUR in zaradi pravnomočne odločitve o soprispevku ta znesek predstavlja po zatrjevanju tožnika 80 % nastale škode.¹² Navedeno je tožnik tudi razložil v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2024. Drugi toženki je bila tožnikova vloga z dne 27. 2. 2024 vročena in se je o njeni vsebini lahko izjavila. Sodišče je lahko z enostavnim izračunom ugotovilo, koliko je po mnenju tožnika 100 % odškodnina za posamezno obliko škode: tožnik, ki je za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval odškodnino v višini 68.000 EUR (kar po trditvah tožnika z dne 27. 2. 2024 predstavlja 80 % celotne odškodnine za to obliko škode), nedvomno šteje, da bi celotna (100 %) odškodnina za to obliko škode znašala 85.000 EUR.¹³ Izpodbijana sodba je v tem delu povsem razumljiva, obrazložitev v 26. točki pa je logična in dovolj izčrpna.

11Druga toženka, ki v pritožbi zatrjuje, da je sodišče samovoljno spreminjalo višino tožbenega zahtevka na 175.000 EUR, je očitno napačno razumela razlago prvostopenjskega sodišča v 39. točki obrazložitve. Najprej je potrebno pojasniti, da se obrazložitev v tej točki nanaša le na škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik zahteval odškodnino v višini 140.000 EUR (to je torej vtoževano kot 80 % celotne odškodnine za to obliko škode); celotna odškodnina bi po mnenju tožnika tako znašala 175.000 EUR (znesek vtoževane odškodnine v višini 140.000 EUR se deli z 0,8 in rezultat je 100 % odškodnina). Tudi v tem delu sodišče ni prekoračilo zahtevka: sodišče je namreč v 38. točki obrazložitve ugotovilo, da bi celotna odškodnina za škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti znašala 150.000 EUR, kar pomeni, da 80 % znaša 120.000 EUR. Sodišče ob tem pojasnjuje drugi toženki, da tožnik nikoli ni zahteval 175.000 EUR (ne kot celotne odškodnine ne kot odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti) - to je le znesek, ki po prepričanju tožnika predstavlja celotno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do katerega pa že zaradi pravnomočne odločitve o temelju ni upravičen. Iz tožnikovih trditev je sodišče lahko jasno in nedvoumno razbralo, da zahteva iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 140.000 EUR, kar po njegovih trditvah predstavlja 80 % odškodnine.

O stroških postopka na prvi stopnji:

12Tožnik se v svoji pritožbi zavzema za vrednotenje njegovega uspeha po aritmetični sredini uspeha z zahtevkom na plačilo rente ter uspeha z ostalimi zahtevki ob upoštevanju uspeha po temelju ter za to, da mu vsaka toženka povrne del njegovih pravdnih stroškov. V tožnikovi pritožbi predlagana metoda, po kateri bi v obravnavanem primeru uspešnost posamezne solidarne dolžnice - toženke - obravnavali ločeno in bi bila tako vsaka toženka odgovorna za del stroškov tožnika, je v nasprotju s tretjim odstavkom 161. člena ZPP, ki določa, da kdor nerazdelno odgovarja glede glavne stvari, nerazdelno odgovarja tudi za stroške postopka.¹⁴ Sicer pa ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini v obravnavani zadevi ni ustrezno, ker stroški z ugotavljanjem temelja zahtevka niso bili nesorazmerno višji kot stroški z ugotavljanjem višine odškodnine (tudi za ugotavljanje višine odškodnine je bil npr. potreben dokaz z izvedencem, izvedel se je narok, izmenjevale so se pripravljalne vloge …).¹⁵ Aritmetična sredina uspeha glede zahtevka za plačilo rente in zahtevka z ostalimi zahtevki pa je lahko načeloma ustrezna, vendar bi bilo v obravnavanem primeru, ko je tožnik zahteval rento iz različnih naslovov (enkrat zaradi tuje pomoči, kar je zaobjel v več točkah svojega tožbenega predloga, drugič zaradi izgubljenega zaslužka), primerneje, da se uspeh po teh ločenih zahtevkih obravnava ločeno (torej ločeno tudi uspeh za plačilo rente iz naslova tuje pomoči in iz naslova izgubljenega dobička) in se nato oceni skupni uspeh glede na vsak posamezen zahtevek. Prav takšno metodo za oceno uspeha tožnika v tem postopku je uporabilo sodišče prve stopnje, ki je v 88. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnik z nekaterimi zahtevki (zoper eno ali obe toženki) delno uspel (v celoti je uspel le z zahtevkom zoper prvo toženko za plačilo zakonskih zamudnih obresti v V. točki izreka), z nekaterimi pa ne. Pri tem je pomembno izpostaviti, da tožnik tudi po pravnomočni odločitvi glede odgovornosti vsake izmed toženk za podano škodo (torej po tem, ko je bilo jasno, da z delom zahtevka ne bo uspešen) tožbe v delu ni umaknil ali spremenil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z obrazložitvijo in odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikov uspeh v tej pravdi približno polovičen.

13Utemeljena pa je tožnikova pritožba glede očitnega nesorazmerja v stroških, ki jih mora nositi posamezna pravdna stranka: tožnik je res imel v primerjavi s toženkama stroške zaradi strokovnega zastopanja po odvetniku (ki jih prva toženka ni imela) ter je pokril stroške za plačilo izvedencev, ki toženk niso bremenili.¹⁶ Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tako bistveno bolj obremenjuje tožnika in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank.¹⁷ Upoštevajoč navedeno je sodišče odločilo, da mora glede na uspeh tožnika ta toženima strankama povrniti polovico njunih pravdnih stroškov, toženi stranki pa solidarno povrniti tožniku polovico njegovih pravdnih stroškov.

14Sodišče je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo denarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 175.725,64 EUR in vrednost petletne rente (tožnik je s tožbo zahteval 903,94 EUR rente iz naslova tuje pomoči in 137,82 EUR rente iz naslova izgubljenega dobička), skupno torej 238.231,24 EUR. Vrednost storitve je do 5. 4. 2019 tako znašala 2.000 točk, po tem datumu pa 1.700 točk.¹⁸ Tožnik je z vlogo z dne 7. 9. 2020 tožbo spremenil, vrednost spornega predmeta pa je po spremembi znašala 231.831,22 EUR¹⁹ (vrednost storitve je bila tako še vedno 1.700 točk). Tudi po delnem umiku tožbe z dne 26. 2. 2024 je ostala vrednost storitve 1.700 točk.²⁰ Ker se je vrednost spornega predmeta spreminjala, ni podlage za uporabo določila tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in je moralo sodišče v posameznih obdobjih upoštevati zgoraj navedene vrednosti storitev, kar je ustrezno označilo v posameznem stroškovniku.

15Sodišče je tožniku priznalo stroške, kot izhajajo iz predloženega stroškovnika na list. št. 584, pri čemer je upoštevalo, da je bila vrednost storitve od 6. 4. 2019 dalje 1.700 točk (prej pa 2.000 točk). Skupaj je tako tožniku priznalo stroške v višini 19.805 točk. Od vrednosti 19.455 točk (350 točk urnine se upošteva kot poseben strošek) je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk v višini 20 točk ter 1 % od presežka nad 1.000 točk (18.455 točk) v višini 184,55 točk. Sodišče je tako priznalo stroške v skupni višini 20.009,55 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 12.005,73 EUR, k temu pa je prištelo še 22 % DDV (2.641,26 EUR). Sodišče je priznalo tudi stroške izvedenin v skupni višini 3.696,22 EUR. Skupni stroški tožnika tako znašajo 18.343,21 EUR. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov pritožbe v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ker ti stroški niso bili izkazani; stroškov urnine za narok 3. 7. 2024, ker je narok trajal eno uro, in stroškov sodne takse, ker je bil tega stroška oproščen.

16Prva toženka je v nekaterih vlogah priglasila administrativne stroške (pošte, ftk.) v različnih višinah (v odgovoru na tožbo v višini 10 EUR, v pritožbi zoper vmesno sodbo v višini 20 EUR), vendar višine teh stroškov ni z ničemer izkazala. Sodišče tako ni moglo ugotoviti, ali so prvi toženki ti stroški res nastali v priglašeni višini, zato je njeno nespecificirano zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo (prim. drugi odstavek 163. člena ZPP). Prva toženka je v pritožbi zoper vmesno sodbo priglasila tudi stroške sodne takse. Ker je prva toženka s pritožbo uspela le v manjšem delu (le glede povračila škode zaradi izgubljenega zaslužka, ne pa tudi glede višine soprispevka), je sodišče ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

17Sodišče je drugi toženki priznalo stroške, kot izhajajo iz predloženega stroškovnika na list. št. 586 in 587, pri čemer je upoštevalo, da je bila vrednost storitve od 6. 4. 2019 dalje 1.700 točk (prej pa 2.000 točk). Skupaj je tako drugi toženki priznalo stroške v višini 14.975 točk. Od vrednosti 14.325 točk (650 točk urnine se upošteva kot poseben strošek) je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk v višini 20 točk ter 1 % od presežka nad 1.000 točk (13.325 točk) v višini 133,25 točk. Sodišče je tako priznalo stroške v skupni višini 15.128,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 9.076,95 EUR, k temu pa je prištelo še 22 % DDV (1.996,93 EUR). Skupni stroški druge toženke tako znašajo 11.073,88 EUR. Sodišče drugi toženki ni priznalo stroškov konference s stranko in pregleda listin, ker ne gre za samostojne storitve in je nagrada za to delo že zajeta v drugih priznanih stroških; stroškov pritožbenega postopka in postopka za dopustitev revizije glede vmesne sodbe, ker druga toženka v teh postopkih ni uspela in torej za postopek niso bili potrebni; in stroškov urnine za narok 3. 7. 2024, ker je narok trajal eno uro.

18Toženi stranki bi torej morali tožniku povrniti polovico pravdnih stroškov v višini 9.171,61 EUR, tožnik pa bi moral drugi toženki povrniti 5.536,94 EUR. Po medsebojnem pobotu morata toženki solidarno tožniku povrniti 3.634,67 EUR.

Sklepno in stroški pritožbenega postopka:

19V zvezi z odškodnino za tujo pomoč pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP). Sodišče je zaradi procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP spremenilo sodbo v I. In II. točki izreka, tako da je odpravilo nasprotja in je sodba v tem delu izvršljiva (prvi odstavek 354. člena ZPP), drugih očitanih postopkovnih kršitev, ki jih je očitala druga toženka (ali kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo (353. člen ZPP). Zaradi delne utemeljenosti tožnikove pritožbe glede sklepa o stroških je sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo (druga točka 365. člena ZPP).

20Tako tožnik kot druga toženka sta uspela približno s polovico svoje pritožbe, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila druga toženka, pa ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške postopka na drugi stopnji (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2078/2018-III z dne 1. 6. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1778/2022 z dne 10. 5. 2023.
² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Sodba VSRS VIII Ips 315/2015 z dne 19. 4. 2016, sklep in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 964/2010 z dne 16. 6. 2010.
⁴ Sodba VSRS III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019.
⁵ Do te višine namreč odgovarja prva toženka, ki odgovarja za škodo v nižji višini kot druga toženka (kot je obrazloženo v 51. točki izpodbijane prvostopenjske sodbe).
⁶ S tem datumom je v zamudo prišla druga toženka. Prva toženka toženka je v zamudo s plačilom odškodnine prišla prej, in sicer 19. 12. 2016. Sodišče je navedeno obrazložilo v 81. in 82. točki obrazložitve in ni pritožbeno sporno.
⁷ Pritožbeno sodišče je ob posegu v izrek datum 29. 2. 2017, ki ne obstaja, popravilo v datum 28. 2. 2017. Datumi, od katerih tečejo zamudne obresti, niso bili pritožbeno sporni in jih sodišče ni spreminjalo.
⁸ Druga toženka odgovarja za škodo do višine 119.457 EUR, do zneska 101.658,70 solidarno s prvo toženko. Za razliko (17.797,30 EUR) odgovarja druga toženka samostojno.
⁹ Gre za razliko med zneskoma 4.800 EUR (kolikor znaša celotna, torej solidarna in samostojna obveznost druge toženke) in 4.440 EUR (kolikor znaša solidarna obveznost toženk).
¹⁰ Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče datum 29. 2. 2017, ki ne obstaja, popravilo v datum 28. 2. 2017, sicer pa datumov, od katerih tečejo zamudne obresti in ki niso bili pritožbeno sporni, ni spreminjalo.
¹¹ Taka zapadlost plačila mesečnih obrokov je skladna tudi z drugim odstavkom 167. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ), ki določa, da se denarna renta plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega.
¹² Natančneje: ta znesek predstavlja 80 % odškodnine, od katere je odštet valoriziran znesek že izplačane odškodnine.
¹³ Pri izračunu se je drugi toženki v pritožbi primerila računska napaka: ko 68.000 EUR predstavlja 80 % celotne odškodnine, je potrebno za izračun 100 % odškodnine znesek 68.000 EUR deliti z 0,8 (in ne pomnožiti z 1,2, kot je napačno storila druga toženka).
¹⁴ Tožnikov izračun bi že na prvi pogled pripeljal do absurdne situacije, po kateri bi morala prva toženka plačati 47,18 %, druga toženka pa 66,51 % tožnikovih stroškov, torej bi skupaj bili odgovorni za več kot 100 % tožnikovih stroškov.
¹⁵ Da je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini izjema, je jasno tudi po pregledu sodne prakse, npr. sodba VSRS II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, sodba VSRS II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018.
¹⁶ Tožnik zatrjuje, da ga je bremenil tudi strošek sodne takse, vendar je bil plačila tega na prvi stopnji oproščen.
¹⁷ Sklep VSL I Cp 3927/2009 z dne 16. 12. 2009, sklep VSL II Cp 505/2019 z dne 5. 6. 2019.
¹⁸ V trenutku vložitve tožbe je veljala Odvetniška tarifa, objavljena v Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18, ki se je uporabljala do 5. 4. 2019. Po tem datumu je potrebno upoštevati spremembe, objavljene v Ur. l. RS, št. 22/19 in kasneje še 70/22 (slednje spremembe veljajo od 4. 6. 2022). Skladno z določilom drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (ki se z navedenimi spremembami ni spreminjal) je sodišče storitve obračunalo po tarifi, ki je bila veljavna v času oprave odvetnikovega dela, pomnožilo pa z vrednostjo točke v času plačila (0,60 EUR).
¹⁹ Vrednost zahtevka po prvi točki je 174.675,64 EUR, vrednost zahtevka po drugi točki 24.406,38 EUR, vrednost petletne rente pa 32.748,20 EUR.
²⁰ Vrednost spornega predmeta je bila takrat 217.195,78 EUR.