VSM Sodba II Kp 36678/2020

Pritožba okrajne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje obdolžene A. A., B. B. in C. C. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi vsak od njih storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženih in potrebne izdatke ter nagrado zagovornikov B. B. in A. A. naložilo v breme proračuna, enako tudi stroške po določbi tretjega odstavka 65. člena ZKP ml. oškodovanki postavljenega pooblaščenca. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je obdolženemu A. A. v plačilo naložilo krivdno povzročene stroške, tj. stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem z dne 21. 10. 2020 v višini 56,40 EUR, prav tako je odločilo, da mora krivdno povzročene stroške, tj. stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem z vročevalcem z dne 21. 10. 2020 v višini 50,00 EUR, povrniti obdolženi C. C.

2Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija okrajna državna tožilka, in sicer iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek obsodilne sodbe, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred drugega sodnika posameznika, saj je okrožna sodnica, ki je sprejela izpodbijano sodbo, že zavzela stališče za njeno dokazno oceno, ki bi lahko vplivala na ponovno odločitev.

3Na pritožbo sta podala odgovor zagovornici obdolženih A. A. in B. B., ki predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Jedro pritožbenih navedb predstavlja prepričanje tožilstva, da je bilo dejansko stanje glede bistvenih vprašanj, pomembnih za presojo o tem, ali so obdolženi storili očitano jim kaznivo dejanje, ugotovljeno zmotno. Okrajna državna tožilka (v nadaljevanju ODT) priznava, da je oškodovanka svojo izpovedbo na glavni obravnavi spremenila oziroma v pretežnem delu skušala minimalizirati ravnanje obtoženih, vendar po njenem prepričanju slednje nikakor ne vpliva na dokazanost obtožbenega očitka. Meni, da je sodišče prve stopnje prevelik pomen dalo dejstvu, da je ml. oškodovanka na glavni obravnavi večino obtožb, ki pa jih je v preiskavi potrdila, nato zanikala. V ospredje postavlja izpoved priče E. E., kateri se je oškodovana D. D. kot prvi zaupala na letovanju v X, in sicer, da so jo doma vsi trije družinski člani (starša in polbrat), torej vsi trije obdolženci, od četrtega razreda dalje redno pretepali, da je bila mama odvisna od alkohola, da so jo pretepali s predmeti, ki so bili takrat v bližini, jih metali vanjo, kadar pa ni bilo ničesar pri roki, pa so se je lotili s klofutami in pestmi, pri čemer so jo v prvem razredu osnovne šole celo tako močno udarili s pestjo v predel trebuha, da je morala zaradi težav z želodcem v UKC. Nadaljnji pritožbeni poudarki temeljijo na zapisu o nasilju nad otrokom, zapisu razgovora z ml. D. D. na CSD dne 17. 9. 2019, izpovedi prič F. F. (CSD) in G. G. (CSD) ter uradnega zaznamka policista PP Y z dne 20. 11. 2019, na podlagi česar izraža ODT prepričanje, da že iz dokazov, zbranih v predkazenskem postopku, izhaja, da je ml. oškodovanka v okviru nudenja ustrezne podpore v skladu s pristojnostmi CSD svojo prvotno izpovedbo, ko se je zaupala vzgojiteljici E. E., potrdila. Hkrati v ospredje pritožbenih trditev postavi ugotovitve sodne izvedenke H. H., ki je z ml. oškodovanko opravila klinično psihološko evalvacijo. Ne glede na pritožbeno pripoznano dejstvo, da je oškodovana D. D. na glavni obravnavi večino predhodnih izjav in izpoved tekom preiskave zanikala, vztraja, da zlasti ugotovitve predkazenskega postopka in zaslišanje ml. oškodovanke tekom preiskave ne podprejo prvostopenjskih zaključkov glede resnicoljubnosti in njene verodostojnosti. Zaključke sodišča prve stopnje, da je tudi tožilstvo ugotovilo neskladje in neprepričljivost oškodovankine izpovedi ter glede neobstoja vzročne zveze med ravnanji obdolženih in posledicami inkriminiranih ravnanj ocenjuje za zmotne ter opozarja na obstoj poškodbenih posledic, škodljivih za otrokov razvoj, po sodni izvedenki diagnosticiranih v obliki akutne stresne reakcije in kasneje posttravmatske stresne motnje. Po povzetem je tako ODT prepričana, da so bili obdolženi obtožbe za očitano jim kaznivo dejanje oproščeni zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Vendar povzetim pritožbenim poudarkom ne gre slediti. ODT izraža posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, ter skuša prepričati z lastnim materialnim ovrednotenjem, pri čemer pa v utemeljitev drugačnega gledišča na sprejete dokaze in iz njega izvedenih lastnih pravnih in dejanskih zaključkov ne ponudi zadostnih in vzdržnih razlogov za dvom v pravilno sprejete prvostopenjske zaključke. Dejansko stanje je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega C. C. in izpovedbo oškodovane D. D. je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da očitki iz obtožnega predloga obdolženim A. A., B. B. in C. C. niso dokazani. V izpodbijani prvostopenjski sodbi se je izčrpno opredelilo do vseh izvedenih dokazov ter za sprejeto meritorno odločitev podalo razumne in življenjsko povsem sprejemljive zaključke, ki jih pritožbena izvajanja niso v ničemer omajala. Zanesljivemu razlogovanju sodišča prve stopnje zato glede na vsebino pritožbenega izvajanja pravzaprav ne gre kaj bistveno novega dodati in je pritrditi tehtnim navedbam zagovornic obdolženih A. A. in B. B., podanih v odgovorih na pritožbo. K izraženim pritožbenim pomislekom pa je zgolj pojasniti naslednje:

7Prvostopenjsko sodišče je sprejeto meritorno odločitev oprlo na razpoložljivo dokazno gradivo in pri tem skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZKP) celovito ocenilo verodostojnost izpovedi sedaj že polnoletne D. D. v povezavi z drugimi personalnimi in listinskimi dokazi. Utemeljeno je ugotovilo, da je oškodovanka v izpovedovanju ves čas (pred)kazenskega postopka določene navedbe glede odločilnih dejstev bistveno spreminjala, takšna nedoslednost in notranja protislovnost njenih izjav pa sta odločilno zmanjšali njihovo dokazno vrednost. V pritožbeni graji ODT zanemari dejstvo, da se nianse njene izpovedi niso razlikovale le v nebistvenih podrobnostih, temveč so se med seboj izključevale na točki pojasnjevanja ključnih okoliščin, tj. v pomembnih segmentih glede obstoja, obsega in intenzivnosti domnevnega pravno nevzdržnega ravnanja obdolženih staršev in sorojenca. Takšna nedoslednost in nestabilnost izpovedi (ml.) oškodovane D. D. pa merodajno zmanjšujeta njeno prepričljivost in onemogočata, da bi sodišče prve stopnje na tako vprašljivi dejanski podlagi lahko zanesljivo ugotovilo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja.

8Prav ima zatorej zagovornica obdolženega A. A., da glede na način in okoliščine, ki jih je opisovala ml. D. D., obstaja resen dvom o utemeljenosti in dokazanosti inkriminiranih očitkov. ODT namreč skozi pritožbeno izvajanje nedopustno minimalizira dejstvo, da ml. oškodovanka v okviru zaslišanja na glavni obravnavi v razmerju do obdolženih staršev in polbrata obremenilne vsebine ni potrdila in jo celo odločno zanikala (točke 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Razumno je pojasnila, da je takrat bila otrok in je pač drugače videla stvari ter izpostavila, da ni bilo tako, kakor izhaja iz inkriminiranih očitkov, da ni povedala vsega tega. Skozi pritožbeno izvajanje tako ODT zaobide dejstvo, da ml. oškodovanka niti v okviru preiskave fizičnega nasilja s strani obdolženega očeta ni potrdila, na kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče (točki 9 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot utemeljeno opozarjata zagovornici obdolženih A. A. in B. B. v odgovorih na pritožbo, tudi pritožbeno sodišče ne more prezreti dela izpovedi ml. oškodovanke, da vzgojiteljici ni povedala tako, kot je ona napisala; da je nihče ni boksal v trebuh ali pretepal s predmeti, klofutami ali pestmi in je, ko je bila še mala (do 4. razreda), od mame dobila zgolj posamezne udarce po riti; da tudi predmetov vanjo nihče ni metal in da v posledici primarno zatrjevanega nasilja nikoli ni šla v bolnico; da oče, s katerim sta imela normalen odnos in za katerega je imela občutek, da jo ima rad in mu je tudi zaupala o težavah v šoli ali s prijateljicami, do nje ni bil fizično nasilen; ter da je bilo za njo vedno poskrbljeno. V posledici povzetega se pokaže kot ustrezno opozorilo zagovornice obdolžene B. B., da je sprva še ml. D. D. izpovedbo venomer spreminjala ter zapisa vzgojiteljice E. E., kot temelja inkriminacije, tudi kot že polnoletna dijakinja tekom kazenskega postopka ni nikoli v celoti potrdila oziroma je mestoma ključna obremenilna dejanja obdolženih celo negirala.

9Pritrditi je zatorej zagovornici obdolžene B. B. v poudarku, da je treba slediti oškodovankinemu zanikanju izvrševanja nasilja nad njo. Nenazadnje v okviru dokaznega postopka ni bilo potrjeno, da bi ml. D. D. zaradi fizičnega nasilja kdajkoli iskala zdravniško pomoč, kot to izhaja iz inkriminiranih očitkov. O obstoju (nedoločnega) inkriminiranega očitka, da so obdolženi ml. oškodovanko v prvem razredu osnovne šole tako močno udarjali po trebuhu, da je morala zaradi težav z želodcem obiskati zdravniško pomoč v UKC, dejansko ni prav nobenega dokaza na voljo, kar je zanesljivo ugotovilo že prvostopenjsko sodišče (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe) in tudi pritožba ga ne podaja. Nasprotno pa je iz poročila Osnovne šole izrecno razvidno, da pri ml. oškodovanki znaki zanemarjanja ali nasilja niso bili zaznani, prav tako družina ni bila obravnavana na pristojnem CSD.

10Pritožbeno prizadevanje, da bi morebitna ponovitev kazenskega postopka, v katerem bi oškodovanka kot polnoletna oseba (ponovno) obremenila starša in sorojenca, rezultirala skozi drugačen meritoren izid, ostane brez uspeha. ODT prezre, da se verodostojnost izpovedbe ne presoja zgolj po starosti (oškodovane) priče, temveč predvsem po notranji logiki, skladnosti in objektivni potrditvi njenih izjav. Ob že ugotovljenih nasprotjih v dosedanjih izpovedbah D. D. bi zatorej tudi morebitna nova obremenilna izpoved ne mogla sama po sebi pretehtati v smeri obsodilne sodbe, še posebej ob odsotnosti drugih zanesljivih dokazov.

11V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZKP) je odločitev o verodostojnosti posameznega dokaza v pristojnosti sodišča, ki dokaze neposredno izvaja. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o prvostopenjsko ugotovljenem obstoju resnega dvoma v zanesljivost zaključkov izvida in mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo H. H. (točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tozadevno je slediti zagovornicama obdolženih A. A. in B. B., da je bilo izvedensko mnenje podano glede na predpostavko, da se je nad ml. oškodovanko izvajalo psihično in fizično nasilje oziroma surovo ravnanje obdolženih bližnjih sorodnikov, ki pa se tekom postopka dokazovanja na obtožbeno zatrjevani način ni potrdilo, kar je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo s prepričljivim razlogovanjem (točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 je po sodni praksi¹ moč prepoznati v hujšem naklepnem, psihičnem, surovem ravnanju in trpinčenju posamezne mladoletne osebe, škodljivem za njen razvoj. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora opis kaznivega dejanja, ki pomeni okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, obsegati vse prvine kaznivega dejanja. Konkretiziran mora biti toliko, da po eni strani omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa mora zagotavljati učinkovito uresničevanje pravice posameznega obdolženca do njegove obrambe.² V danem primeru se je strinjati z zagovornico obdolžene B. B., da upoštevaje spreminjanje izjav (ml.) oškodovane D. D., inkriminiranih dejanj v razmerju do posameznega obdolženca ne gre ločiti ali razmejiti. Ali gre pri nedoločnih (redoma oziroma pogosto, brez opredelitve vloge posameznega obdolženca), skopo definiranih inkriminiranih očitkih obdolženim skozi daljše, sedemletno obdobje, za obravnavano kaznivo dejanje, je prvostopenjsko sodišče ustrezno presodilo celovito in ne zgolj na podlagi posameznih ravnanj roditeljev oziroma sorojenca, ki z vzgojno strokovnega vidika v razmerju do ml. oškodovanke morda niso bila primerna.

13Pritožbeno sodišče poseže v prvostopenjsko presojo le, če je ta očitno nelogična ali v nasprotju z izkazanimi dejstvi, česar pa v tem primeru ni prepoznati. Pritožbeno izpodbijana presoja sodišča prve stopnje je namreč navkljub drugačnemu gledišču ODT primerno argumentirana in ne kaže znakov arbitrarnosti. Glede na izid dokaznega postopka obdolženim A. A., B. B. in C. C. namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča niso dokazana inkriminirana ravnanja takšne narave, da bi jim šlo utemeljeno očitati dlje časa trajajoče surovo ravnanje in trpinčenje sedaj že polnoletne oškodovane D. D.

14Po obrazloženem, in ker okrajna državna tožilka glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

15Glede na to, da okrajna državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.

¹ Za prim. sodba VSK II Kp 27624/2019 z dne 6. 5. 2021.
² Povzeto po Čeh M. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 798.