VSL Sodba II Cp 1825/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik zatrjuje, da je imel sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri zavarovalnici A., naknadno pa naj bi njegov delodajalec brez njegove vednosti, v tožnikovem imenu in za tožnikov račun, sklenil enako zavarovanje pri toženki, v posledici česar je tožnik prek trajnega naloga devet let toženki plačeval premije. Zatrjuje, da je pogodba s toženko nična in da je bila toženka neupravičeno obogatena.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz treh razlogov: ugotovilo je, da je bila pogodba med tožnikom in toženko sklenjena konkludentno; da tožnik ni izkazal, da bi imel že prej sklenjeno zavarovanje pri A.; naposled, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, ker je tožniku ves čas zagotavljala svoje storitve, pri čemer je bila pogodba aleatorna.

3Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da pogodba ni nična, temveč je v resnici neobstoječa, saj je njegov podpis na obrazcu za sklenitev zavarovanja in pooblastilu za otvoritev trajnega naloga ponarejen. Sodišče bi moralo izvesti dokaze za ugotavljanje ponarejenosti podpisa. Ne drži, da bi moral tožnik uveljavljati ugotovitveni zahtevek na ničnost. Zahtevek je v osnovi verzijski, saj so podani vsi pogoji za ta zahtevek. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnik konkludentno priznal sklenitev pravnega posla, ki naj bi zato konvalidiral, saj neobstoječ pravni posel ne more pomeniti konkludentne privolitve. Zmotne so ugotovitve, da ni dokazal, da je imel sklenjeno zavarovanje pri konkurenčni zavarovalnici, saj je vložil v zvezi s tem bančne izpiske, iz katerih izhaja, da je imel neposredno bremenitev računa tudi s strani zavarovalnice A. (najbrž mišljeno: A.).

4Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Kot uvodoma povzeto je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz več razlogov, med drugim tudi zaradi odsotnosti obogatitve toženke, kar je eden od konstitutivnih elementov zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, iz razloga, ker je šlo za tvegano (aleatorno) pogodbo, toženka pa je tožniku ves čas zagotavljala svojo storitev (doplačilo zdravstvenih storitev, če bo to in kolikor bo to potrebno). Razlogov v zvezi z neobstojem obogatitve pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, zato bi že ta ugotovitev zadoščala za zavrnitev pritožbe.

7Vendar pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora pojasnjuje še naslednje. Pravilno je stališče tožnika, da je pogodba, ki jo v imenu sopogodbenika, vendar brez kakršne koli volje ali vednosti slednjega (na primer s ponareditvijo podpisa) sklene tretja oseba, neobstoječa in ne more ustvarjati pravic in obveznosti. Pojma neobstoječe pogodbe Obligacijski zakonik¹ ne pozna, zato se v praksi neobstoječa pogodba obravnava zelo podobno kot nična, četudi med obema institutoma obstoje pomembne teoretične razlike. Prav tako je pravilno stališče tožnika, da ni nujno, da bi moral uveljavljati ugotovitev ničnosti ali neobstoja pogodbe s tožbo, saj bi se to vprašanje lahko reševalo kot predhodno vprašanje tožnikovega dajatvenega zahtevka. Pravilno je tudi stališče, da neobstoječa pogodba ne more konvalidirati, saj lahko konvalidira le pogodba, ki obstoji, vendar je hibna.

8Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da zgolj zato, ker je bila domnevno s pomočjo ponarejenega podpisa "sklenjena" neobstoječa pogodba, ni možno, da bi tožnik s toženko sklenil pogodbo z enako vsebino s konkludentnimi ravnanji. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se lahko pogodbena volja izrazi tudi s konkludentnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da pogodba obstoji. V zvezi z voljo kot eno od bistvenih predpostavk sklenitve pogodbe pravna teorija opozarja tudi na dve temeljni načeli, in sicer načelo vestnosti in poštenja in načelo skrbnosti (5. in 6. člen OZ).² Kakor hitro stranka ugotovi, da obstaja oziroma bi lahko obstajal nesporazum, ki se ga druga stranka ne zaveda, niti se ga ne more zavedati, mora drugo stranko o tem obvestiti. Če okoliščine nesporno kažejo, da je bilo med strankama doseženo soglasje volj o sklenitvi pogodbe, je treba dovoliti, da se soglasje ugotavlja tudi mimo ponudbe in njenega sprejema.³ Konkludentno ravnanje je lahko načeloma kakršno koli ravnanje, ki izrazi voljo za sklenitev pogodbe, kar je vse odvisno od okoliščin primera.⁴

9Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa. Pritožbeno sodišče dodaja, da je splošno znano, da je B. v spornem obdobju izvajala storitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, tako da ni moglo biti dvoma, za kakšen namen je toženka devet let zaračunavala in prejemala plačilo od tožnika. Ob ustrezni skrbnosti dobrega gospodarja bi tožnik to mogel in moral opaziti in če je menil, da pogodbe s toženko ni sklenil, to ustrezno uveljavljati pri toženki že mnogo prej. Upoštevaje vse te okoliščine ni dvoma, da devetletno plačevanje premij brez kakršnegakoli ugovora pomeni, da je tožnik s tem konkludentnim ravnanjem (devetletnim plačevanjem premij) izrazil voljo s toženko skleniti pogodbo o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pogodba ni mogla biti sklenjena konkludentno, ker stranki nista soglašali o bistvenih sestavinah pogodbe. Narava in obseg storitev, ki jih nudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, sta splošno znana (doplačilo zdravstvenih storitev, zdravil in pripomočkov, ki ni krito z obveznim zdravstvenim zavarovanjem), torej je bila bistvena sestavina toženkine izpolnitve tožniku znana. Prav tako je bila znana (ker je bila razvidna iz bančnih izpiskov) tudi druga bistvena sestavina pogodbe oziroma izpolnitev tožnika, to je cena.

11Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik sploh ni izkazal, da bi imel v spornem času sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri zavarovalnici A. V dokaz teh trditev je tožnik predlagal svoj dopis z dne 26. 7. 2019 in elektronsko sporočilo toženke neki C. C. ali D. (prilogi A2 in A3), ki ne dokazujeta ničesar, poleg tega pa še "kot doslej"⁵ (I. točka tožbe). Izpisek prometa na bančnem računu je predlagal le v dokaz višine (primerjaj IV. točko tožbe), pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za 76 strani izpiskov, ki so nepregledni in kjer se poleg zapisov o plačilih toženki pojavljajo tudi drugi zapisi v zvezi z zavarovalnicami E., "zav-F," (kar bi morda lahko pomenilo Zavarovalnica F.) in pa "trajnik A.," za kar pritožbeno sodišče zgolj ugiba (ne tožba ne pritožba tega ne pojasnita), da bi lahko pomenilo A., pri čemer iz izpiska ni razvidno, za kakšno plačilo naj bi sploh šlo.

12Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁶), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² N. Plavšak, uvodni komentar k 1. odseku 1. oddelka II. poglavja splošnega dela OZ v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 191.
³ V. Kranjc, komentar 15. člena OZ v: Juhart, Plavšak (ur.), navedeno delo, str. 208.
⁴ V. Kranjc, komentar 18. člena OZ v: Juhart, Plavšak (ur.), navedeno delo, str. 219.
⁵ Kar vključuje zaslišanje tožnika, priče G. G. in neimenovane bančne uslužbenke. Ti dokazni predlogi so absolutno neprimerni za dokazovanje obstoja pisne pogodbe.
⁶ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.