VSM Sklep PRp 204/2025

Pritožbi se ugodi. Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilčevega zagovornika in plačilni nalog Policijske postaje X, ki je bil storilcu izdan zaradi prekrška po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) spremenilo tako, da je storilcu namesto globe izreklo opomin, v preostalem pa v plačilni nalog ni poseglo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje storilec po zagovorniku, in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V okviru zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava pritožba navaja, da je zakonski znak storilcu očitanega prekrška neupoštevanje zakonitih ukrepov in odredb uradnih oseb, policisti pa svoj postopek odvzema prostosti in pridržanja storilca utemeljujejo na določbi 157. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožba navaja, da v konkretnem primeru ni bil izkazan nobeden od zakonskih pogojev za odvzem prostosti in pridržanje storilca, ampak gre za prekoračitev pooblastil policistov, saj njihovi ukazi in ukrepi nimajo zakonske podlage niti v ZKP, niti v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Nezakonitih ukrepov policistov nihče, tudi storilec v konkretnem primeru, ni dolžan upoštevati. S tem, ko se je takim ukrepom in ukazom policistov uprl, ni podan ključni zakonski znak storilcu očitanega prekrška, to je izkazana zakonitost ukrepanja policistov. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za pritegnitev izvedenca varnostne stroke, ki bi podal strokovno mnenje o pravilnosti in primernosti ravnanja policistov, je nepopolno in posledično tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zakonskega znaka storilcu očitanega prekrška, tj. zakonitosti ukrepov policistov. Pritožba nasprotuje tudi naziranju sodišča prve stopnje glede 57. člena ZP-1 in navaja, da so policisti šele 12 dni po storjenem prekršku storilcu izdani plačilni nalog brez obrazložitve, pri čemer ne drži, da so storilca na kraju prekrška seznanili s storjenim prekrškom. Posledično bi mu morali omogočiti, da se izjavi o očitanem prekršku. Ker storilec ob vročitvi plačilnega naloga ni bil seznanjen z očitki policije v dejanskem smislu, niti mu ni bila omogočena pravica do izjave glede očitkov prekrškovnega organa, je plačilni nalog nezakonit in ga sodišče ne bi smelo vzdržati v veljavi.

3Pritožbi se ugodi.

4Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila storilcu v obravnavani zadevi kršena pravica do izjave, ker mu skupaj s plačilnim nalogom ni bil vročen kratek opis dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je korektno povzelo določbi prvega in petega odstavka 57. člena ZP-1, v celoti pa je spregledalo določbo četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki je v obravnavani zadevi ključna. Čeprav je prekrškovni organ plačilni nalog na podlagi osebne zaznave pooblaščene uradne osebe upravičeno izdal na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1, pa bi moral na podlagi dejstva, da kršitelju plačilnega naloga ni bilo mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, pri izdaji in vročitvi tega naloga ravnati skladno s četrtim odstavkom 57. člena ZP-1. Po tej določbi se kršitelju, ki mu plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, plačilni nalog vroči po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pri čemer se mu hkrati s plačilnim nalogom iz prvega odstavka tega člena vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni naveden že v plačilnem nalogu. Napoved izdaje plačilnega naloga in ustna predstavitev storjenega prekrška storilcu na kraju dejanja v primeru naknadne izdaje plačilnega naloga in vročitve tega naloga po pošti ne more nadomestiti ali preseči zakonske določbe iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov določa kot obvezno sestavino oziroma prilogo plačilnega naloga, ki se vroča po določbah ZUP. Storilcu, ki plačilni nalog prejme po pošti, se ne glede na informacije, ki jih je prejel na kraju dejanja (v konkretnem primeru v reševalnem vozilu), pravica do izjave ob upoštevanju četrtega odstavka 57. člena ZP-1 zagotovi s tem, da skupaj s plačilnim nalogom prejme tudi kratek opis dejanskega stanja.

5S tem, ko je prekrškovni organ storilcu po pošti vročil le plačilni nalog, ne pa tudi kratkega opisa dejanskega stanja, je kršil določbo četrtega odstavka 57. člena ZP-1. Navedeno kršitev bi po prejemu zahteve za sodno varstvo moralo sanirati sodišče prve stopnje, in sicer na podlagi izrecnega navodila v petem odstavku 65. člena ZP-1, ki sodišče zavezuje, da mora v primeru, ko iz podatkov spisa ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, o tem obvestiti storilca in mu posredovati tudi opis dejanskega stanja, če ta dejstva izhajajo iz tega opisa. Hkrati mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Sodišče prve stopnje po prejemu zahteve za sodno varstvo v obravnavani zadevi ni ravnalo skladno s petim odstavkom 65. člena ZP-1, kar pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje storilcu kršena pravica do izjave. Storilec je že v uvodu zahteve za sodno varstvo opozoril, da ne ve natančno, kaj se mu očita, iz spisovnega gradiva pa ne izhaja, da bi ga sodišče tudi ob dopolnitvi dokaznega postopka seznanilo z opisom dejanja, ki ga je prekrškovni organi priložil plačilnemu nalogu po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Kot utemeljeno opozarja tudi pritožba, je takšno postopanje storilcu okrnilo pravico do izjave in do obrambe; to pa, kot rečeno, vpliva na zakonitost sodbe.

6Nima pa pritožba prav, ko navaja, da je zaradi kršitve četrtega odstavka 57. člena ZP-1 pri vročanju plačilnega naloga ta nalog nezakonit. Kot pojasnjeno, iz petega odstavka 65. člena ZP-1 izhaja, da mora v primeru, ko se v spisu nahajajo dejstva, o katerih se storilec v zahtevi za sodno varstvo iz kakršnega koli razloga ni mogel izjaviti, storilca s tem seznaniti in mu omogočiti izjavo sodišče. Ker sodišče prve stopnje tega po prejemu zahteve za sodno varstvo ni storilo, bo moralo to napraviti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče namreč ne more odpraviti kršitev, ki so se ob dopolnitvi dokaznega postopka pripetile sodišču prve stopnje, zato na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 vrača zadevo temu sodišču v novo sojenje.

7Sodišče prve stopnje bo v postopku novega sojenja torej storilcu ter njegovemu zagovorniku skladno z določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 vročilo opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ priložil zahtevi za sodno varstvo, ter mu določilo rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Nato bo po potrebi dopolnilo dokazni postopek, v vsakem primeru pa dokazno ocenilo morebitne dodatne navedbe, predloge in zahteve in na tej podlagi izdalo novo sodbo.

8Glede ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prekrškovnih zadevah, ki pred sodiščem tečejo na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo, ni dovoljena,¹ o čemer je bil storilec ustrezno poučen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeni razlog po 3. točki 154. člena ZP-1, ki je pravni pouk izpodbijane sodbe ne obsega). Do pritožbenih navedb, ki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja se pritožbeno sodišče ne more opredeljevati.

9Zakonski znak "odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe" pri prekršku po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da lahko uradna oseba posamezniku odredi samo tisto vrsto ukrepa ali odredbe, ki je predpisana z zakonom. Kot izhaja iz opisa dejanja in izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se storilcu v obravnavani zadevi očita nespoštovanje dveh ukazov oziroma odredb uradne osebe - policista: naj da roke za hrbet in naj se umiri. Ukaz je skladno s četrto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol zakonito policijsko pooblastilo, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi je bil torej uporabljen ukrep, ki je dovoljen oziroma določen z zakonom (ukaz kot policijsko pooblastilo je podrobno urejen v 39. člen ZNPPol); ali sta bila oba ukaza kot zakonsko določena ukrepa uporabljena v zvezi z upravičenimi aktivnostmi policije, pa ni več vprašanje zakonitosti tega ukrepa v smislu pravnega pomena zakonskega znaka prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, ampak vprašanje dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi izven pritožbenega preizkusa. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo in razumljivo argumentiralo stališče do upravičenosti odrejenih ukrepov policistov, v točki 13 obrazložitve pa se je opredelilo tudi do dokaznega predloga po ugotavljanju zakonitosti in strokovne pravilnosti ravnanja policistov z izvedencem, na kar je pritožbeno sodišče ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena ZP-1 vezano in v to ne more posegati.

10Sklepno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po prejemu pritožbe in po pridobitvi informacij v zvezi s kazensko ovadbo, vloženo zoper storilca zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi ob upoštevanju drugega odstavka 11.a člena ZP-1 terjale prekinitev postopka o prekršku, saj se očitki storilcu v kazenski ovadbi nanašajo na njegova ravnanja po tem, ko sta ga policista vklenila; plačilni nalog pa se nanaša na njegovo neupoštevanje ukazov policistov pred tem, kar pomeni, da identiteta dejstev (idem factum) med očitki storilcu v prekrškovnem in v kazenskem postopku ni podana.

¹ Domet in razlogi takšne zakonske ureditve so podrobneje pojasnjeni npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 14/2023 z dne 16. 11. 2023.