11.a člen ZP-1

Napoved izdaje plačilnega naloga in ustna predstavitev storjenega prekrška storilcu na kraju dejanja v primeru naknadne izdaje plačilnega naloga in vročitve tega naloga po pošti ne more nadomestiti ali preseči zakonske določbe iz četrtega odstavka 57. člena ZP-1, ki kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov določa kot obvezno sestavino oziroma prilogo plačilnega naloga, ki se vroča po določbah ZUP. Storilcu, ki plačilni nalog prejme po pošti, se ne glede na informacije, ki jih je prejel na kraju dejanja, pravica do izjave ob upoštevanju četrtega odstavka 57. člena ZP-1 zagotovi s tem, da skupaj s plačilnim nalogom prejme tudi kratek opis dejanskega stanja.

Kazenski postopek je bil pogojen z voljo oziroma predlogom oškodovanca, da se storilca kaznuje za kaznivo dejanje, medtem ko se postopek o prekršku vodi neodvisno od volje oškodovanca, zato umik predloga za pregon kaznivega dejanja, ki je bil razlog za ustavitev kazenskega postopka, nima vpliva na vodenje postopka o prekršku.

Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku. Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.

Ker obdolžilni predlog glede na izrecno določbo tretjega odstavka 103. člena ZP-1 lahko vloži tudi državni tožilec, je šteti, da sme v okviru predloga za uvedbo postopka vložiti tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Državni tožilec je moral najprej presoditi, ali bo začel s postopkom v zvezi s kaznivim dejanjem in šele po tej odločitvi je bilo mogoče vložiti obdolžilni predlog in hkrati predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja.

Okoliščina, ali je bil obdolženec za predmetno vožnjo pod vplivom alkohola že obravnavan za prekršek, je odločilno dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zadevi in v sodbi obrazložilo svojo odločitev, ni opredelilo, pa bi se moralo, ne glede na okoliščino, da je obdolženec krivdo po obtožbi priznal.

Ker zakonski znaki storilcu očitanih prekrškov po drugem odstavku 23. člena ZPPreb v zvezi s 1. oziroma 7. točko prvega odstavka 23. člena ZPPreb niso vsebovani v kaznivem dejanju ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1, je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek o prekršku zoper storilca po prvem odstavku 11.a člena ZP-1 ne vodi in se mu tudi ne izrekajo sankcije.

Ker je bila zoper obdolženko vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ni mogel začeti; kazenski postopek pa je bil nato pravnomočno ustavljen, zato skladno s tretjim odstavkom 11.a člena ZP-1 v tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ni teklo.

Ker je postala sodba Okrajnega sodišča v Kamniku PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 (delno) pravnomočna v odločitvah o odgovornosti, globi in stroških postopka in je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo v tem delu (ponovno) odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, je podana kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1. Višje sodišče preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato bi morala predlagateljica navesti substancirane pritožbene navedbe, da je mogoče obdolženki le z izrekom odvzema motornega vozila, last A. A., preprečiti posest motornega vozila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je sicer namen izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila.

Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari velja tudi v postopku o prekršku.

Ker je torej obdolžilni predlog v zvezi s predmetno prekrškovno zadevo na okrajno sodišče podal stvarno nepristojni predlagatelj, bi ga moralo prvostopno sodišče s sklepom zavreči, in ga vročiti pristojnemu predlagatelju postopka, brez, da bi se spuščalo v uradni preizkus vloženega obdolžilnega predloga v skladu s členom 106 ZP-1. Prekrški so del kaznovalnega prava in tako tudi del širšega pojma kaznivih ravnanj (med slednja sodijo tudi kazniva dejanja in disciplinski postopki), zaradi česar se ne sme primeriti, da se zaradi večje učinkovitosti organov odkrivanja in pregona za istovrstno prepovedano kaznivo ravnanje, ki izvira iz istih ali bistveno istih dejstev, ki so povezana z istim historičnim dogodkom (torej so časovno in krajevno povezan življenjski primer) in storilcem, vodita tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek, pri čemer je vedno potrebno zasledovati splošno pravilo in sicer, da odgovornost storilca za hujšo vrsto kaznivega ravnanja izključuje njegovo odgovornost za milejšo vrsto in torej obsodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izključuje odgovornost za prekršek. V predmetnem postopku pa, kot pokaže prej navedeni potek procesnih deja

Prekluzivni roki po ZP-1 (na primer roki za vložitev pravnih sredstev, kot sta zahteva za sodno varstvo ali pritožba) so nepodaljšljivi, teh pa ni mogoče enačiti z naravo petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, ki za prekrškovni organ predstavlja rok, določen za opravo določenega procesnega dejanja, in s potekom katerega ne nastopijo prekluzivni učinki v smislu izgube pravice, kar je značilnost zakonsko določenih prekluzivnih rokov. Postopek o prekršku se lahko skladno s tretjim odstavkom 11a. člena ZP-1 začne z dnem, ko je prekrškovni organ obveščen, da je državni tožilec zavrgel (kazensko) ovadbo kaznivega dejanja.

Ker gre za isti historični dogodek in se obdolžencu tako v postopku o prekršku, kot tudi v kazenskem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola, ki je zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, ni dvoma, da mora biti tak storilec primerno procesuiran po večji kriminalni količini. Zato je treba postopek o prekršku, če se je že začel, prekiniti, ne pa zavrniti obdolžilni predlog. Redni postopek o prekršku se je namreč začel z vložitvijo obdolžilnega predloga.

Ko obstoji pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, določba prvega odstavka 11a. člena ZP-1 preprečuje vodenje postopka o takem prekršku.

V obravnavani zadevi presojajo okoliščine zavržene kazenske ovadbe prekrškovnega organa po prvem odstavku 11.a člena ZP-1, saj je bila navedena kazenska ovadba zavržena na podlagi odloženega pregona oziroma v tovrstnem postopku, ob tej okoliščini pa se skladno z navedeno zakonsko določbo postopek o prekršku (absolutno) ne vodi in se tudi ne izrekajo sankcije za prekršek. Zavrženje kazenske ovadbe na podlagi odloženega pregona (ali postopka poravnavanja) pomeni absolutno prepoved vodenja postopka o prekršku in izrekanje sankcij za prekrške, zavrženje kazenske ovadbe iz kakršnihkoli drugih razlogov pa vodenje postopka o prekršku zoper storilca omogoča, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo, kakor to predpisuje drugi odstavek 11.a člena ZP-1. Tudi v tovrstnih odločitvah je potrebno upoštevati oškodovančevo voljo izraženo v kazenskem postopku kot vsebinski razlog (za razliko od prej navedenih formalnih), ki izključuje postopek o prekršku.

Tako kaznivo dejanje kot obravnavani prekršek je mogoče (smiselno) storiti le z naklepom, poleg tega kazenski postopek ni bil ustavljen zaradi kakega drugega razloga (morda zaradi majhnega pomena dejanja ali zastaranja pregona), temveč zato, ker je bilo s preiskovalnimi dejanji ugotovljeno, da storilcu ni mogoče očitati organiziranja ljudi z namenom, da bi preprečili pokop pokojnice, kar je prav predmet obravnave tudi v prekrškovni zadevi.