UPRS Sodba IV U 81/2025-10

Tožba se zavrne.

Uvodno o upravnem postopku

1Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Celju (v nadaljevanju organ za BPP ali toženka) ugotovil, da je bila brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), ki jo je prosilec A. A. (v nadaljevanju prosilec ali tožnik) prejel na podlagi odločbe Bpp 1269/2015 z dne 22. 9. 2015, neupravičeno dodeljena (I. točka izreka) in da je prosilec dolžan vrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP v znesku 1.003,91 EUR na račun sodišča v 30 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo o dodelitvi BPP prosilcu dodeljena BPP zaradi vložitve tožbe za plačilo odškodnine zaradi motenja posesti. Za izvajanje BPP je bila določena odvetnica B. B., kateri so bili po opravljeni storitvi na podlagi sklepa Bpp 1269/2015 z dne 6. 1. 2017 izplačani stroški v višini 1.003,91 EUR.

3Organ za BPP navaja, da je po uradni dolžnosti začel postopek preverjanja upravičenosti do BPP. Sklicuje se na 41. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 24., drugim odstavkom 12., 13. ter 14. členom ZBPP. Ugotavlja, da v skladu z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih minimalni dohodek od 1. 8. 2016 dalje znaša 292,56 EUR, kar pomeni, da povprečni dohodek na člana družine ne sme presegati 585,12 EUR. Navaja, da je v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca upošteval tudi prosilčevo zunajzakonsko partnerko.

4Pri tem je organ za BPP ugotovil, da je bil prosilec v času dodelitve BPP in do 17. 2. 2016 zaposlen in je prejemal plačo v povprečnem mesečnem znesku 778,87 EUR. V tem istem obdobju je bila njegova zunajzakonska partnerka brez zaposlitve in je prejemala denarno socialno pomoč. Povprečni mesečni dohodek na osebo v tem času ni presegal z zakonom določenega cenzusa. Od 18. 2. 2016 dalje je bil tudi prosilec brez zaposlitve in je nekaj časa prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Vendar pa je slednji v obdobju od septembra do decembra 2016 prejel nakazila višjih zneskov, in sicer 16. 9. 2016 v višini 1.058,26 EUR, 18. 10. 2016 v višini 1.914,82 EUR, 16. 11. 2016 v višini 1.766,36 EUR in 16. 12. 2016 v višini 2.125,80 EUR. Glede navedenih nakazil je prosilec izjavil (l. št. 101), da je od 16. 8. 2016 do 22. 11. 2016 v Avstriji opravljal sezonska dela. Sodišču je predložil obračune plač za navedeno obdobje in pojasnil, da izplačani zneski zajemajo tudi povračila potnih stroškov, ki so mu v zvezi z delom nastali na relaciji od Žalca do Gradca. Laično je podal obračun potnih stroškov za navedeno obdobje (l. št. 103), ki jih je odštel od celotnega zneska nakazila za posamezen mesec in dobil znesek neto plače. Tako je njegova plača za avgust 2016 znašala 306,82 EUR, za september 2016 752,38 EUR, za oktober 2016 806,84 EUR in za november 2016 686,69 EUR, pri čemer je v tem mesecu na plačilni listi obračunana tudi božičnica, ki jo je prejel v višini 636,31 EUR. V obravnavanem obdobju je torej njegov povprečni mesečni dohodek znašal 797,26 EUR. V obdobju od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017 je bila zaposlena tudi njegova zunajzakonska partnerka, ki je v tem obdobju prejela povprečni mesečni dohodek v višini 739,20 EUR. V obdobju od septembra 2016 do konca januarja 2017, ko je bil pravdni postopek, za katerega je bila dodeljena BPP, še v teku, je povprečni mesečni dohodek na osebo znašal 768,23 EUR in je presegal z zakonom določen cenzus, ki je v tem obdobju znašal 585,12 EUR.

5Organ za BPP ugotavlja, da čeprav se je tekom koriščenja pravice do BPP finančni položaj prosilca spremenil, slednji organa o spremenjenih okoliščinah ni obvestil. Zaradi zamolčanja podatkov o spremenjenem finančnem položaju je zato organ za BPP skladno z 41. členom ZBPP odločil, da je bila prosilcu z odločbo Bpp 1269/2015 z dne 22. 9. 2015 BPP dodeljena neupravičeno. Organ za BPP še ugotavlja, da se za neupravičeno BPP šteje že plačana BPP. V konkretni zadevi so bili iz sredstev BPP izplačani stroški v višini 1.003,91 EUR. V skladu z drugim odstavkom 43. člena ZBPP je prosilec dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6Tožnik v laični tožbi predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe, podredno pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je 26. 5. 2025 prejel izpodbijano odločbo, ki do tega dne ni bila nikoli vročena in zato ni nikoli postala pravnomočna niti izvršljiva. Toženka mu v več kot petih letih od izdaje odločbe ni omogočila pravnega sredstva niti ga ni obvestila, da odločba obstaja. Tako dolga zamuda v vročitvi predstavlja hudo kršitev načel pravne države, zlasti načela pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 22. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 2. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), načela hitrosti postopka iz 22. člena ZUP, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 23. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na odločbo Upravnega sodišča I U 2566/2018, po kateri naj bi sodišče odločbo razveljavilo zaradi nesorazmerne zamude v vročitvi, ker je bilo s tem bistveno poseženo v pravice naslovnika, kršeno načelo pravne varnosti ter onemogočeno učinkovito pravno sredstvo, podobno kot v konkretni zadevi.

7V dopolnitvi tožbe je tožnik z vlogo z dne 4. 7. 2025 po pozivu sodišča dopolnil z izpodbijanim aktom in imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.

8Toženka po pozivu sodišča ob posredovanju upravnega spisa na tožbo ni odgovorila.

Odločanje brez glavne obravnave

9Izvedba glavne obravnave v upravnem sporu je pravilo (51. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar ni absolutna pravica stranke, saj ZUS-1 v 59. členu ureja odločanje sodišča brez glavne obravnave. Sodišče je v konkretni zadevi presodilo, da izvedba glavne obravnave ni potrebna. Oprlo se je na določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, med strankama pravno pomembna dejstva niso sporna.

K izreku sodbe

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je odločba toženke, s katero je toženka presodila, da je bila tožniku BPP neupravičeno dodeljena, na podlagi česar je tožniku naložila plačilo neupravičeno izplačanega zneska pomoči, ki predstavlja priznane stroške zastopanja tožnika po pooblaščenki odvetnici.

12V obravnavani zadevi je toženka kot pravno podlago za odločitev uporabila določila 41., 42. in 43. člena ZBPP. Po 43. členu ZBPP gre za neupravičeno prejeto BPP, če je bila upravičencu dodeljena na podlagi (1) lažnega prikazovanja podatkov ali (2) zamolčanja podatkov ali (3) spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Slednji določa, da mora upravičenec pristojno strokovno službo v času od dodelitve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. ZBPP toženki omogoča, da začne po uradni dolžnosti postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP (prvi odstavek 42. člena ZBPP).

13Med strankama ni sporno, da je bila tožniku z odločbo z dne 22. 9. 2015 dodeljena BPP. Nadalje med strankama ni sporno, da je po dodelitvi BPP tožnik v obdobju od septembra do decembra 2016 prejel nakazila, in sicer 16. 9. 2016 v višini 1.058,26 EUR, 18. 10. 2016 v višini 1.914,82 EUR, 16. 11. 2016 v višini 1.766,36 EUR in 16. 12. 2016 v višini 2.125,80 EUR, ki po izjavi tožnika predstavljajo obračune plač za opravljanje sezonskih del v Avstriji, ki vključujejo tudi obračun potnih stroškov od Žalca do Gradca. Toženka sledi navedbam tožnika, da je njegova plača za avgust 2016 znašala 306,82 EUR, za september 2016 752,38 EUR, za oktober 2016 806,84 EUR in za november 2016 686,69 EUR, pri čemer je v tem mesecu na plačilni listi obračunana tudi božičnica, ki jo je prejel v višini 636,31 EUR. V obravnavanem obdobju je torej njegov povprečni mesečni dohodek znašal 797,26 EUR. V obdobju od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017 je bila zaposlena tudi njegova zunajzakonska partnerka, ki je v tem obdobju prejela povprečni mesečni dohodek v višini 739,20 EUR. V obdobju od septembra 2016 do konca januarja 2017, ko je bil pravdni postopek, za katerega je bila tožniku dodeljena BPP, še v teku, je povprečni mesečni dohodek na osebo znašal 768,23 EUR in je presegal z zakonom določen cenzus, ki je v tem obdobju znašal 585,12 EUR. Tožnik teh pravno pomembnih dejstev ne izpodbija. Prav tako tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil. Po navedenem je toženka na podlagi zgoraj citiranih materialnih določb ZBPP pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek 1.003,91 EUR, za katerega prav tako ni sporno, da je bil na podlagi sklepa toženke Bpp 1269/2015 z dne 6. 1. 2017 izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP po odločbi Bpp 1269/2015 z dne 22. 9. 2015.

14Med strankama je nadalje nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba z dne 13. 9. 2019 v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil, skladno s 13. členom EKČP in s 25. členom Ustave v zvezi s 23. členom Ustave (pravica do sodnega varstva) ter 6. členom EKČP (pravica do poštenega sojenja), s tem pa se spoštuje tudi načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Sodišče v zvezi s samo dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dolžan v plačilo naložen znesek poravnati v roku 30 dni od prejema odločbe (sicer v nasprotnem primeru tečejo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska neupravičeno pridobljene BPP), zato zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati nobene škodljive posledice.

15V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na odločbo Upravnega sodišča I U 2566/2018, sodišče pojasnjuje, da iz navedene odločbe ne izhajajo posledice, kot jih zatrjuje tožnik. Tožba je bila namreč s citirano sodbo zavrnjena, sodišče v njej ni odločbe "razveljavilo" zaradi nesorazmerne zamude v vročitvi, ker je bilo s tem bistveno poseženo v pravice naslovnika, kršeno načelo pravne varnosti ter onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Se je pa sodišče v citirani zadevi opredelilo do kršitve določb postopka zaradi dolgotrajnega odločanja v ponovljenem postopku na način, da je sklenilo, da kršitev ni bila podana. Zadevi tako niti nista primerljivi, saj v konkretni zadevi tožnik očita toženki dolgotrajno vročanje leta 2019 izdane odločbe, ne pa dolgotrajnosti odločanja v postopku.

16Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17O stroških postopka sodišče ni odločalo. Tožnik je sicer podal zahtevo za povrnitev le-teh, vendar pa morebitnih stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo tožbe, ni specificirano priglasil.