42. člen ZBPP

Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla. Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP. Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dol

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Tožnik pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP ni lažno prikazoval svojega premoženja oz. ni zamolčal podatkov o svojem premoženju niti ni v zvezi s tem premoženjem prišlo do sprememb. Četudi je toženka za te podatke izvedela (tudi) iz druge zadeve, pa so ji bili s strani tožnika podani že prej v konkretni zadevi – ob vložitvi tožnikove prošnje, toženka pa teh podatkov, ki jih je sicer imela, ni (ustrezno) uporabila pri odločanju, čeprav bi jih mogla in morala uporabiti. Ker se torej okoliščine na strani tožnika glede na navedeno niso spremenile, sodišče ugotavlja, da gre za ponovno odločanje o isti stvari na osnovi povsem istih dejstev ter s tem za pravno neutemeljen poseg v pravnomočno odločbo izven pooblastil iz 42. in 43. člena ZBPP.

Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije. Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega

Tožnik pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP ni lažno prikazoval svojega premoženja oz. ni zamolčal podatkov o svojem premoženju niti ni v zvezi s tem premoženjem prišlo do sprememb. Čeprav je toženka za te podatke izvedela (tudi) iz druge zadeve, pa so ji bili s strani tožnika podani že prej v konkretni zadevi - ob vložitvi tožnikove prošnje, toženka pa teh podatkov ni (ustrezno) uporabila pri odločanju, čeprav bi jih mogla in morala uporabiti. Sodišče zato ugotavlja, da gre za ponovno odločanje o isti stvari na osnovi povsem istih dejstev ter s tem za pravno neutemeljen poseg v pravnomočno odločbo izven pooblastil iz 42. in 43. člena ZBPP.

Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja. Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.

Ni brez pomena, na katerem od v prvem odstavku 43. člena ZBPP določenih razlogov tožena stranka utemeljuje, da je tožeča stranka prejela brezplačno pravno pomoč neupravičeno oziroma kaj je razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in kdaj je razlog za prenehanje tega upravičenja nastopil.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod točko II. Podatki o družinskih članih, ni navedla nikogar, prav tako med postopkom ni sodelovala in na poziv upravnega organa ni odgovorila. Upravni organ je glede na pasivnost tožeče stranke, pravilno uporabil podatke pridobljene iz uradnih evidenc, in sicer v višini kot izhaja iz uradnih evidenc.

Pravilen je toženkin zaključek v izpodbijani odločbi, da je bila tožnikoma za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na I. stopnji v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1433/2017-IV, zaradi zvišanja preživnine, v preteklosti že dodeljena BPP, pri čemer pa sta bila oba odvetnika, postavljena za zagotavljanje BPP, razrešena iz razlogov na strani tožnikov (oz. njune zakonite zastopnice). Ker je bila v preteklosti tožnikoma za isti namen že dodeljena BPP, dva postavljena odvetnika pa sta bila iz razlogov na njuni strani (oz. na strani njune zakonite zastopnice) razrešena, je toženka v izpodbijani odločbi pravilno zaključila, da se skladno z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da BPP tožnikoma ni bila dodeljena oz. da do nje (za isti namen) nista upravičena.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

Tožnica ima prav, da zakonska ureditev toženko pooblašča zgolj za to, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi za ponovno presojo že presojenih okoliščin oziroma okoliščin, ki so že obstajale v času odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pa jih organ ni ugotovil ali upošteval. V primeru tožnice ne gre za neupravičeno prejeto brezplačno pomoč, kot jo opredeljuje prvi odstavek 43. člena ZBPP. Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Toženka ni niti navedla morebitnega lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, zato tudi uporaba določbe prvega odstavka 43. člena ZBPP ni mogoča.

Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. V tem primeru je upravičenec dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vračilo oziroma plačilo sredstev je prihodek proračuna Republike Slovenije.

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP. Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.

Tožena stranka je po uradni dolžnosti ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje več finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem tožena stranka ni upoštevala pravice stranke do izjave v skladu z 9. členom ZUP. Za zakonito odločitev o zadevi namreč ne zadostuje zgolj objektivno pravilna ugotovitev pravno pomembnih dejstev, temveč morajo biti ta dejstva v vsakem postopku posebej ugotovljena.

Odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno.

Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta. Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati. V obravnavanem primeru tako ni b

Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove trimesečne dohodke.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, tj. kot plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval v izjavi na poziv, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka.

Tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpeljala ugotovitvenega postopka in tožnice ni pozvala, naj se o njenih ugotovitvah izjavi. V izpodbijani odločbi tožena stranka zgolj pojasnjuje svoje stališče, da glede na pridobljene podatke ter ob upoštevanju dejstva, da jo tožnica ni obvestila o spremenjenih okoliščinah (tj. prodaji podedovanega premoženja), ki lahko vplivajo na dodeljeno brezplačno pravno pomoč, te ni pozivala k izjasnitvi, saj meni, da gre šteti, da se je tožnica s tem, ko ni izpolnila svoje obveznosti glede obveščanja tožene stranke, odpovedala posebnemu ugotovitvenemu postopku. Tako stališče tožene stranke je zmotno. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da se neupoštevanje obveznosti obveščanja šteje kot podlaga za to, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč ni dolžna izpeljati ugotovitvenega postopka, bi bilo to v zakonu določeno. Tako pa za razlago, kot jo je sprejela tožena stranka, ni nobene materialne podlage, torej je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, taka razlaga pa krši pravico stranke do poštenega postopka.