43. člen ZBPP

Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.

Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP. Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dol

Glede dolgotrajnosti vročanja tožnik poda pavšalne ugovore glede kršitve načela pravne države. Ker je tožnik dolžan izpolniti obveznost iz izpodbijane odločbe, tj. vrniti znesek stroškov neupravičeno pridobljene BPP, v roku 30 dni od prejema odločbe, zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati škodljive posledice.

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Prosilec izpolni obveznost obveščanja, ko o spremembi, nastali po dodelitvi BPP, obvesti pristojno strokovno službo za BPP v času od dodelitve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov. Tožnica je v prošnji za BPP v zadevah Bpp 751/2023, Bpp 755/2023, Bpp 1248/2023 ter Bpp 191/2023 označila tudi drugo nepremičnino še pred dnevom dokončnega obračuna stroškov v predmetni zadevi.

Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.

Tožnik pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP ni lažno prikazoval svojega premoženja oz. ni zamolčal podatkov o svojem premoženju niti ni v zvezi s tem premoženjem prišlo do sprememb. Četudi je toženka za te podatke izvedela (tudi) iz druge zadeve, pa so ji bili s strani tožnika podani že prej v konkretni zadevi – ob vložitvi tožnikove prošnje, toženka pa teh podatkov, ki jih je sicer imela, ni (ustrezno) uporabila pri odločanju, čeprav bi jih mogla in morala uporabiti. Ker se torej okoliščine na strani tožnika glede na navedeno niso spremenile, sodišče ugotavlja, da gre za ponovno odločanje o isti stvari na osnovi povsem istih dejstev ter s tem za pravno neutemeljen poseg v pravnomočno odločbo izven pooblastil iz 42. in 43. člena ZBPP.

Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije. Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega

Sodišče sodi, da je odvetnica zahtevo za razrešitev dolžnosti izvajanja BPP tožniku podala prepozno. Podala jo je ne le po tem, ko je storitev BPP, za katero je bila postavljena tožniku z odločbo Bpp 298/2021 z dne 28. 9. 2021, že opravila (to je 23. 4. 2024, ko je toženi stranki vrnila podpisano napotnico, glej prvi odstavek 40. člena ZBPP), ampak celo po tem, ko je toženi stranki poslala dopolnjen stroškovnik, o katerem je slednja odločila s sklepom z dne 19. 9. 2024. Zahtevo za razrešitev na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP je namreč podala šele dne 1. 10. 2024, kar med strankama niti ni sporno, saj temu dejstvu ne ugovarjata. Po sami naravi stvari pa postavljeni odvetnik svoje razrešitve iz razlogov na strani upravičenca ne more zahtevati po tem, ko je storitev BPP, za katero je bil postavljen z odločbo tožene stranke, že opravil. Sodišče tako sodi, da je tožena stranka, ker ni (pravilno) uporabila določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, nepravilno uporabila določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP in odvetnico razrešila po tem, ko je razmerje BPP med odvetnico in tožnikom že prenehalo, saj je storitev BPP že opravila.

Po stališču sodne prakse je priznan pravni interes upravičencev do brezplačne pravne pomoči v (morebitni) obveznosti vračanja zneska, izplačanega iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Ne gre torej za iste pravice oziroma obveznosti, kot jih varuje odvetnik v upravnem postopku odmere, hkrati pa posledica odločitev odmere, t. j. plačilo zneska odvetnika, lahko vpliva na bodoči pravni položaj upravičenca.

Tožnik pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP ni lažno prikazoval svojega premoženja oz. ni zamolčal podatkov o svojem premoženju niti ni v zvezi s tem premoženjem prišlo do sprememb. Čeprav je toženka za te podatke izvedela (tudi) iz druge zadeve, pa so ji bili s strani tožnika podani že prej v konkretni zadevi - ob vložitvi tožnikove prošnje, toženka pa teh podatkov ni (ustrezno) uporabila pri odločanju, čeprav bi jih mogla in morala uporabiti. Sodišče zato ugotavlja, da gre za ponovno odločanje o isti stvari na osnovi povsem istih dejstev ter s tem za pravno neutemeljen poseg v pravnomočno odločbo izven pooblastil iz 42. in 43. člena ZBPP.

Ni brez pomena, na katerem od v prvem odstavku 43. člena ZBPP določenih razlogov tožena stranka utemeljuje, da je tožeča stranka prejela brezplačno pravno pomoč neupravičeno oziroma kaj je razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in kdaj je razlog za prenehanje tega upravičenja nastopil.

Iz četrtega odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Navedeno je organ pojasnil v obrazložitvi odločbe opr. št. Bpp 93/2018 z dne 19. 4. 2024, s katero je organ naložil vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnik je bil z navedenim določilom s strani organa torej seznanjen.

Določba desetega odstavka 10. člena ZUPJS določa tistega od staršev, pri katerem se otrok upošteva kot njegov družinski član v primeru ugotavljanja njegovega materialnega položaja za namen uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (tudi v primeru uveljavljanja pravice do brezplačne pravne pomoči po ZBPP), kar pa ne pomeni, da se tistemu od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, oziroma pri katerem otrok ne živi, finančna skrb, ki jo ta namenja otroku, ne upošteva pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja, ko uveljavlja pravice iz javnih sredstev. Temu staršu se namreč po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (v obravnavanem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči) ugotovljeni dohodek zmanjša za izplačane preživnine.

Neutemeljene so tožničine pavšalne tožbene navedbe, da stroški niso bili plačani iz javnih sredstev, saj iz neprerekanih dejstev izhaja nasprotno.

Pristojni organ za BPP odloča o razrešitvi postavljenega odvetnika tako na zahtevo upravičenca kot na zahtevo postavljenega odvetnika. Vendar je za nastop posledice, tj. da se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in da se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP, relevantno, ali pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, zaradi katerih postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti.

Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj, zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

V postopku vračila BPP, iz razlogov po 43., 48. in 49. členu ZBPP, je glede rokov zastaranja treba po analogiji uporabiti določbe ZDavP-2, saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, je bila izdana 24. 7. 2017. Tožnik je bil že v letu 2017 pozvan, da se izjavi glede ugotovitev o svojem premoženjskem stanju, ponovno je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 18. 6. 2020. Z vsakim dopisom oz. uradnim dejanjem organa se je tek zastaralnega roka pretrgal. Z vsakim pozivom je začel 5-letni zastaralni rok znova teči, to pa pomeni, da se do izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel.

Tožnica ima prav, da zakonska ureditev toženko pooblašča zgolj za to, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi za ponovno presojo že presojenih okoliščin oziroma okoliščin, ki so že obstajale v času odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, pa jih organ ni ugotovil ali upošteval. V primeru tožnice ne gre za neupravičeno prejeto brezplačno pomoč, kot jo opredeljuje prvi odstavek 43. člena ZBPP. Za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč se šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Toženka ni niti navedla morebitnega lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, zato tudi uporaba določbe prvega odstavka 43. člena ZBPP ni mogoča.