UPRS Sodba III U 79/2021-18

Tožba se zavrne.

Odločba prvostopenjskega upravnega organa

1Upravna enota Sežana je z odločbo, št. 330-532/2020-17 z dne 26. 11. 2020 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), zavrnila tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča in gozda s parc. št. 1238 k.o. ... (v nadaljevanju: predmetna nepremičnina), za skupno ceno 3.500,00 EUR, ki jo je 29. 5. 2020 podala zemljiškoknjižna lastnica in prodajalka A. A. (v nadaljevanju: prodajalka ali stranka z interesom), ter tožnikove izjave o sprejemu te ponudbe. V izreku odločbe je navedeno še, da v zvezi z izdajo te odločbe posebni stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila navedena ponudba na predpisan način objavljena 29. 5. 2020, izjavo o njenem sprejemu pa je 29. 6. 2020 (in s tem po presoji prvostopenjskega organa pravočasno) podal tožnik. Prvostopenjski organ je nato 3. 7. 2020 prejel tožnikovo vlogo za odobritev predmetnega pravnega posla na podlagi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 71/2012-UPB2 do 79/2017, v nadaljevanju: ZKZ). Kot pojasnjuje, promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ, pri čemer povzema določbe 1., 2. in 3. člena tega zakona. Na podlagi potrdila Občine Divača o namenski rabi zemljišča z dne 15. 7. 2020 ugotavlja, da se predmetna nepremičnina nahaja delno v območju kmetijskih in delno v območju gozdnih zemljišč ter da občina v zvezi z njo nima predkupne pravice. Nato povzema določbe prvega in drugega odstavka 19. člena ZKZ ter pojasni, da se po tretjem odstavku tega člena pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda ne odobri: - če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena ZKZ; - če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom; - če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona. V zvezi z navedenim citira še 18. člen ZKZ, ki predpisuje, da se zaščitena kmetija iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG) v prometu ne sme deliti, razen v primerih, ki so določeni v nadaljevanju tega člena.

3Kot navaja prvostopenjski organ, je poleg ostalih pogojev preveril tudi, ali gre v obravnavanem primeru za kmetijo iz 2. člena ZDKG. Zato je po uradni dolžnosti uvedel postopek preveritve zaščitene kmetije v lasti stranke z interesom. Po prvem odstavku 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, ter obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Na podlagi izpisa informacijskega sistema e-ZK z dne 22. 7. 2020 in izpisa zbirnih podatkov o nepremičninah Geodetske uprave RS z dne 17. 7. 2020 je bilo ugotovljeno, da kmetija v lasti stranke z interesom, ki je prodajalka kmetijskega in gozdnega zemljišča v obravnavanem primeru, izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG. Prvostopenjski organ je o tem izdal odločbo, št. 330-581/2020-7 z dne 15. 9. 2020 (v nadaljevanju: odločba o zaščiteni kmetiji), ki je postala pravnomočna 3. 10. 2020, v obseg zaščitene kmetije pa se je upoštevala tudi predmetna nepremičnina. Kot pojasnjuje, ima tovrstna odločba, izdana po prvem odstavku 4. člena ZDKG, deklaratorni oziroma ugotovitveni značaj in zgolj ugotavlja pravno posledico, ki izhaja iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Takšna odločba pravno učinkuje že od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja - v primeru ugotavljanja statusa zaščitene kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati (tako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 1124/2011 z dne 6. 3. 2012 in II U 286/2015 z dne 15. 6. 2016). Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ preveril še, ali so v zvezi s predmetno nepremičnino izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ o tem, kdaj se zaščitena kmetija v prometu lahko deli, ter ugotovil, da ti pogoji niso izpolnjeni, kar tudi podrobneje obrazlaga. Po povedanem zaključi, da gre v konkretnem primeru za odtujitev nepremičnine iz zaščitene kmetije v lasti stranke z interesom in da pogoji iz 18. člena ZKZ za delitev zaščitene kmetije niso izpolnjeni, posledično pa tudi ne pogoji za odobritev zadevnega pravnega posla.

4Prvostopenjski organ je s svojimi ugotovitvami seznanil tožnika, na kar se je ta odzval z vlogo z dne 23. 11. 2020. Njeno vsebino prvostopenjski organ povzame in nato odgovarja na tožnikove navedbe. Najprej pojasni, zakaj ni mogel opraviti elektronskega vročanja pisanj. V nadaljevanju obrazloži, da tretji odstavek 4. člena ZDKG določa, da se na nepremičninah zaznamba v zemljiški knjigi o zaščiteni kmetiji vpiše ali izbriše po uradni dolžnosti na podlagi odločbe, ki jo upravna enota pošlje zemljiški knjigi. Učinki zaznambe so določeni v 64. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), in sicer ima v skladu s prvim odstavkom tega člena zaznamba pravne učinke, ki jih določa zakon, v drugem odstavku pa je določeno, da če zakon v zvezi s posamezno vrsto zaznambe pravnih učinkov le-te ne ureja, ima zaznamba pravni učinek javne objave pravnega dejstva, ki se zaznamuje. Pravni učinki vpisa pravnega dejstva so drugačni kot pri vpisu pravice. Predvsem se na vpisana pravna dejstva ne razteza načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kot ga opredeljuje prvi odstavek 8. člena ZZK-1, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Obstoj določene zaznambe ali poočitve torej ne pomeni nujno, da obstaja pravno dejstvo, ki je vpisano. Prav tako ni mogoče iz neobstoja vpisa določenega pravnega dejstva sklepati, da to pravno dejstvo ne obstaja. Za konkretni primer to pomeni, da iz neobstoja vpisa zaznambe zaščitene kmetije ni mogoče sklepati, da le-ta ni zaščitena. ZZK-1 glede publicitetnih učinkov vpisov v prvem odstavku 6. člena določa, da če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, se šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, oziroma prejem listine, na podlagi katere je o vpisu odločilo po uradni dolžnosti, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Po drugem odstavku 6. člena ZZK-1 pa se, če pravica oziroma pravno dejstvo, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo, tam ni vpisana, šteje, da tretji za to pravico oziroma pravno dejstvo ni vedel, če se ne dokaže drugače. V konkretnem primeru publicitetno načelo tako pomeni zgolj to, da se šteje, da tožnik ni vedel za obstoj zaščitenosti kmetije, nima pa to takšnega učinka, da se bi za tožnika kot kupca štelo, da kmetija ni zaščitena, zato ker za zaščito ni vedel. Glede na vse navedeno je prvostopenjski organ zahtevo za odobritev pravnega posla zavrnil. Glede stroškov dodaja, da v postopku niso nastali posebni stroški, ki bi bremenili organ, prav tako jih niso priglasile stranke.

Odločba drugostopenjskega upravnega organa

5Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 33008-17/2021/3 z dne 26. 2. 2021 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni.

6Po tem, ko povzame vsebino pritožbe, drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. V svoji obrazložitvi citira določbe 17., 18. in tretjega odstavka 19. člena ZKZ ter pojasnjuje, da predmetnega pravnega posla ni bilo mogoče odobriti zaradi neizpolnjevanja pogojev v zvezi z zaščiteno kmetijo in njeno delitvijo. Kot navaja, iz izreka odločbe Upravne enote Sežana, št. 330- 581/2020/7, izdane v upravni zadevi preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, ki je postala pravnomočna 3. 10. 2020, izhaja, da kmetija stranke z interesom, ki med drugimi obsega tudi predmetno nepremičnino s parc. št. 1238 k.o. ..., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG ter da se po dokončnosti te odločbe po uradni dolžnosti zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi. Ob tem izpostavi, da stranka z interesom navedene odločbe ni izpodbijala s pritožbo, iz česar je sklepati, da se je z odločitvijo o zaščiti kmetije strinjala. Prvostopenjski organ je preverjal tudi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo izjem iz 18. člena ZKZ (ali gre torej za katero od situacij, v katerih se zaščitena kmetija s prometom sme deliti), in sicer tudi za uporabo četrte alineje 18. člena ZKZ v zvezi z 22. členom ZDKG (ki ga drugostopenjski organ citira), ter ugotovil, da pogoji niso izpolnjeni. Pred izdajo izpodbijane odločbe je tožniku posredoval dopis s povzetkom vseh ugotovljenih dejstev in mu dal možnost, da se o navedenem izjavi, zato je bilo, kot navede drugostopenjski organ, v postopku pred prvostopenjskim organom načelo zaslišanja stranke zasledovano.

7V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na status zaščitene kmetije v konkretnem primeru, se drugostopenjski organ sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 286/2015 in citira tam podano sledečo obrazložitev: "V obravnavani zadevi je za tožečo stranko sporno, ali je v konkretnem primeru dopustno upoštevati dejstvo, da sporna parcela predstavlja del zaščitene kmetije, kar pa je bilo ugotovljeno šele po sklenitvi prodajne pogodbe. Glede navedenega vprašanja je upravno sodišče že zavzelo pravno stališče v sodbi I U 1124/2011 z dne 6. 3. 2012, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Po stališču v citirani sodbi ima odločba po 4. členu ZDKG ugotovitveni značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja. V primeru ugotavljanja pravnega stanja - statusa zaščitene kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati. To pa lahko organ ugotavlja kadarkoli, saj je v navedenem členu določeno, da zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo upravni organ. Ker je po določbah ZKZ relevantna tudi okoliščina, ali je zemljišče, ki je predmet pravnega prometa, del zaščitene kmetije, je torej upravni organ lahko oziroma moral navedeno okoliščino preveriti oziroma ugotoviti pred izdajo odločbe o odobritvi pravnega prometa. Iz navedenega razloga je zato tožbeni ugovor, da organ dejstva glede statusa zaščitene kmetije ne bi smel upoštevati, neutemeljen."

8Na podlagi vsega navedenega drugostopenjski organ sledi obrazložitvi prvostopenjske odločbe in zaključuje, da je bila z njo sprejeta pravilna odločitev, pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Strinja se sicer, da so z opisanim postopkom omejene pravice prodajalca glede razpolaganja z lastnino, vendar je ključno, da to izhaja iz namena ZKZ, ki zasleduje javni interes. Pri tem izpostavi stališče glede omejevanja prodaje kmetijskih zemljišč, ki ga je Ustavno sodišče izrazilo že v odločbi (št. U-I-266/98-72, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 27/2002) z dne 28. 2. 2022 (o razveljavitvi tedanjega III. poglavja ZKZ z odloženim rokom enega leta), da so omejitve zaradi javne koristi, ki se nanašajo na pridobivanje lastninske pravice, namenjene ohraniti plodno zemljo in neobnovljive naravne vire ter poseljenost podeželja z značilno kmetijsko proizvodnjo, kar prispeva tudi k prehranski varnosti Slovenije, s tem pa se uveljavlja socialna, gospodarska in ekološka funkcija lastnine kmetijskih zemljišč (prvi odstavek 67. člena Ustave Republike Slovenije) in zagotavlja posebno varstvo kmetijskih zemljišč, ki ga določa Ustava v drugem odstavku 71. člena. Glede ugovorov o neustavnosti zakonske ureditve pa drugostopenjski organ doda še, da upravne organe veže načelo zakonitosti in da presoja skladnosti zakona z Ustavo tako ne more biti predmet njegove odločbe.

Tožba

9Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. V njej je sicer uvodoma navedel, da gre za tožbo zoper drugostopenjsko v povezavi s prvostopenjsko odločbo, vendar iz nadaljevanja tožbe jasno izhaja, da je zanj sporna vsebinska odločitev o zahtevi za odobritev pravnega posla, ki je bila sprejeta s prvostopenjsko odločbo. Sodišče je zato tožbo obravnavalo kot tožbo zoper prvostopenjsko odločbo (ta in ne drugostopenjska odločba je namreč tisti akt, ki ga je sploh dopustno izpodbijati v upravnem sporu glede na določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

10V tožbi navaja, da v zemljiški knjigi pravno dejstvo omejitve javnopravne narave pri predmetni nepremičnini (zaznamba zaščitene kmetije) nikoli ni bilo vpisano, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki si jih upravna organa lahko pridobita po uradni dolžnosti. Tožnik in prodajalka nista imela najmanjšega indica, da naj bi njena kmetija izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo. Prvostopenjski organ je to, da je predmetna nepremičnina (za prodajo katere pa je isti organ objavil oglas, da se lahko proda) del zaščitene kmetije, ugotovil v postopku reševanja "predhodnega vprašanja", v katerem tožniku ni omogočil udeležbe niti mu ni vročil tam izdane odločbe, kar bi moral storiti, saj omenjena odločba posega v tožnikov pravni položaj. Drugostopenjski organ je v tej zvezi navedel, da je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku posredoval dopis s povzetkom vseh ugotovljenih dejstev in mu dal možnost, da se o navedenem izjavi. Poudaril je še, da odločbe o tem, da predmetna nepremičnina spada v sklop zaščitene kmetije, lastnica ni izpodbijala s pritožbo. Tožnik pa bi jo izpodbijal, vendar jo je dobil od lastnice šele po tem, ko je potekel pritožbeni rok. Prvostopenjski organ je vedel, da ima tožnik pravni interes, a ga v omenjeni postopek ni pozval. Takšno postopanje pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je imela za posledico kršitev tožnikove pravice iz 22. člena Ustave ter napačno ugotovljeno dejansko stanje (o tem, ali je v trenutku, ko so bili izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla, predmetna nepremičnina imela status parcele v zaščiteni kmetiji) in nepravilno uporabljeno materialno pravo.

11Tožnik ugovarja, da se drugostopenjski organ ni vsebinsko opredelil do njegovih navedb glede učinkov odločbe o zaščitenosti kmetije. V tej zvezi se je zgolj nekritično skliceval na sodbo II U 286/2015, vendar tam zavzeto stališče ni pravilno. Prav tako se organ ni opredelil do pritožbene navedbe, da ni jasno, od kdaj naj bi predmetna parcela sodila v sklop zaščitene kmetije, saj zgolj povzema citat, da "od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri odločbi treba upoštevati". Kdaj so nastopili pravni učinki, tožnik iz tega ne more razbrati. Že v pritožbi je trdil, da ima odločba o statusu zaščitene kmetije oblikovalni (konstitutivni) učinek in lahko učinkuje le od trenutka izdaje za naprej (ex nunc), kar primerja z institutom priposestvovanja. ZDKG v 4. členu predvideva, da se ne le o izpolnjenosti pogojev za zaščiteno kmetijo, ampak tudi o tem, da kmetija teh pogojev več ne izpolnjuje, izda odločba. Zaznamba pravnega dejstva statusa zaščitene kmetije v zemljiški knjigi pa je ravno zaradi konstitutivne narave odločbe o tem, da kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, deklaratorne narave. Publicira pravno dejstvo, ki je nastalo z odločbo. Šele z odločbo, zoper katero je mogoče pravno varstvo, je ugotovljeno, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za zaščiteno kmetijo, ki niti proti lastniku niti proti tretjim osebam ne morejo učinkovati, dokler niso izdani v obliki odločbe. Sicer pravne varnosti ni. Tudi, ko je bila odločba o zaščiteni kmetiji izdana, v njej ni bilo odločeno, da je kmetija prodajalke, v katero spada tudi predmetna parcela, na dan 3. 7. 2020 ali prej izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo, ampak je tak status ugotovila na dan izdaje odločbe, tj. 15. 9. 2020. Ko je tožnik 3. 7. 2020 podal vlogo za odobritev pravnega posla, so bili izpolnjeni vsi pogoji za odobritev, ker pravno dejstvo zaščitenosti kmetije ni obstajalo, zato je bil ZKZ uporabljen napačno. Odločitev o zavrnitvi odobritve pravnega posla je upravni organ nezakonito oprl na naknadno izdano odločbo, ki učinkuje za naprej. Sicer pa je vprašanje, ali ima omenjena odločba sploh pravne učinke, če je bil kršen postopek in tožniku kot osebi s pravnim interesom v njem ni bila dana možnost sodelovanja.

12Po mnenju tožnika je bilo z izdajo odločbe o zaščitenosti kmetije z dne 15. 9. 2020 kršeno načelo zakonitosti. Če bi upravni organ moral preveriti, ali kmetija prodajalke izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, in tega ni storil, to ne more iti v breme tretje dobroverne osebe. Odločati o statusu zaščitene kmetije po tem, ko je že bilo poseženo v pravice tretjega, z domnevnim predhodnim vprašanjem, ki to ni, je zloraba položaja upravnega organa. Vprašanje, ki ga je reševal prvostopenjski organ, ni predhodno vprašanje v skladu z določbo 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik ponavlja, da so bili v času, ko je podal vlogo, izpolnjeni vsi pogoji za odobritev pravnega posla. Saniranje stanja za nazaj na opisani način nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, pravnim učinkom upravnih odločb ter posega v pravice tretjih. Tožniku niso bila zagotovljena jamstva poštenega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, torej da je postopek predvidljiv in da se lahko zanese na stanje zemljiške knjige. Drugostopenjski organ se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-266/98-72. Vendar pa je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, s katero je razveljavilo tedanji Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, med drugim zapisalo, da zakonsko omejevanje lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih z namenom, da se omejuje prehod teh zemljišč v last tistih, ki zemlje ne obdelujejo, presega okvire drugega odstavka 67. člena Ustave, saj ureditev določeni kategoriji državljanov povsem jemlje možnost dedovati kmetijska zemljišča ali kmetije, to pa ne prispeva k uresničevanju z ustavo predvidenih funkcij lastnine. Posebno urejanje načina in pogojev dedovanja kmetijskih zemljišč je ocenilo kot skladno z Ustavo, saj se lastninska pravica in oporočno razpolaganje uresničujeta skladno z naravo in namenom stvari ter skladno s splošnim interesom, ki je opredeljen v agrarni politiki države, opozorilo pa je, da zakonodajalec pri tem nima popolne svobode in lahko uveljavlja razlike samo iz utemeljenih razlogov. Posebej je opozorilo, da mora biti ravnanje države do državljanov merljivo in predvidljivo, zato pogoji za omejevanje ne smejo biti nejasni in nedorečeni. Tožnik meni, da je za to zadevo relevantna zakonska ureditev, če se interpretira na način, kot sta to storila upravna organa, neustavna. Nesorazmerno posega v lastninsko pravico prodajalca (33. člen Ustave) in pogodbeno svobodo strank (35. in 74. člen Ustave), predvsem pa so pravila postopka nepredvidljiva in netransparentna, s čimer je kršen tudi 22. člen Ustave. Upravni organ bi moral že v fazi objave prodaje kmetijskega zemljišča preveriti, ali zemljišče spada v sklop zaščitene kmetije, in če je tako, že objave ne bi smel dovoliti, ne pa zatem, ko je bila ponudba objavljena in veljavno sprejeta, ugotavljati, ali morebiti ne gre za zaščiteno kmetijo. Le tako bi na ustavnopravno dopusten način uresničeval ureditev po ZDKG. Drugostopenjski organ je odgovoril z navedbo, da upravne organe zavezuje načelo zakonitosti in da presoja skladnosti zakona z Ustavo tako ne more biti predmet njegove odločbe, s čimer je tudi sam kršil načelo zakonitosti.

13Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi navedel prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, svoje zaslišanje, vpogled v spis zadeve, kjer se je odločalo o statusu zaščitene kmetije stranke z interesom (odločba izdana pod št. 330-581/2020/7), pri čemer je še dodal, naj sodišče po uradni dolžnosti izvede vse dokaze, za katere ocenjuje, da so pravno relevantni za odločitev.

Nadaljnji potek upravnega spora

14Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, v kateri sta bili izdani izpodbijana prvostopenjska in drugostopenjska odločba, ter podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz teh odločb in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je bil prvostopenjski organ dolžan preverjati izpolnjevanje predpisanih pogojev, tožnik pa pravzaprav nasprotuje zakonski ureditvi prometa z zaščiteno kmetijo. O dejstvu, da je kmetija zaščitena, je bil obveščen z dopisom prvostopenjskega organa z dne 11. 11. 2020, s katerim je bil seznanjen z ugotovitvami postopka. Pri tem je bil seznanjen s pravno podlago ter da je prvostopenjski organ preveril tudi izpolnjevanje pogoja glede zaščitenosti kmetije, katere zemljišča so predmet pravnega posla. V tej zvezi je prvostopenjski organ pojasnil dejansko stanje, ki je bilo podlaga za ugotovitev zaščitenosti zadevne kmetije, in navedel relevantno sodno prakso. Tožnik se je odzval z vlogo z dne 23. 11. 2020 ter izpostavil, da v konkretnem primeru zaznamba zaščitene kmetije ni bila razvidna iz zemljiške knjige. Pri tem ni osporaval dejstva, da je zadevna kmetija zaščitena, niti kakorkoli izpodbijal v tej zvezi ugotovljenega dejanskega stanja. Pred izdajo izpodbijane odločbe, čeprav je bil z dejstvom zaščite kmetije v dopisu z dne 11. 11. 2020 seznanjen (in povabljen k podaji izjave), tudi ni zahteval vročitve odločbe o zaščiti kmetije v luči svojega pravnega interesa. Vse njegove kasnejše navedbe v zvezi s tem (tako v pritožbi kot v tožbi) so tako brezpredmetne. Kot dodaja toženka, sklicevanje na publicitetni učinek zaznamb v zemljiški knjigi ne vpliva na to, da je bil prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe dolžan preveriti izpolnjevanje pogojev za zaščitenost kmetije in je izpolnjevanje teh pogojev tudi ugotovil. Določbe ZKZ so jasne in jih je upravni organ dolžan upoštevati.

15Tožba in odgovor toženke na tožbo sta bila vročena tudi A. A. kot prodajalki predmetne nepremičnine in s tem stranki pravnega posla, odobritev katerega je predmet izpodbijane odločbe - glede na navedeno in določbe 19. člena ZUS-1 je namreč stranka z interesom v tem upravnem sporu, vendar pa svojega odgovora ni podala.

16Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 24. 6. 2025 ob 10.30 razpisalo glavno obravnavo, na katero je pravilno povabilo tožnika, toženko in stranko z interesom. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da se naroka za glavno obravnavo niti tožnik niti toženka in stranka z interesom niso udeležili. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo ter je odločilo brez nje na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena ZUS-1.

Presoja sodišča

17Tožba ni utemeljena.

18Predmet presoje v tem upravnem sporu je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev prvostopenjskega organa, da se zavrne tožnikova zahteva za odobritev pravnega posla, sklenjenega na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča in gozda s parc. št. 1238 k.o. ..., ki jo je 29. 5. 2020 podala stranka z interesom, ter tožnikove izjave o sprejemu te ponudbe. Drugostopenjski organ je takšno odločitev potrdil kot pravilno in zakonito ter zato tožnikovo pritožbo zavrnil.

19Kot sta obrazložila že upravna organa, promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ. Ta zakon (v besedilu, kot je veljalo ob podaji in sprejemu ponudbe in tudi v času odločanja prvostopenjskega organa) v 17. členu določa, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek). Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače (drugi odstavek istega člena). Kot predpisuje prvi odstavek 19. člena ZKZ, pravni posel odobri upravna enota. V drugem odstavku tega člena so določeni primeri, ko za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije odobritev pravnega posla ni potrebna. Tretji odstavek 19. člena ZKZ pa nato določa, da se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri: - če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega, to je 18. člena ZKZ; - če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom; - če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona. V zvezi z določbo prve alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ je treba navesti še, da je bilo v 18. členu za obravnavano zadevo relevantnega besedila ZKZ¹ predpisano, da se zaščitena kmetija iz 2. člena ZDKG v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija; - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika; - če se odtujijo stavbna zemljišča; - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko; - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina; - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

20V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.

21Sodišče glede presoje tožbenih ugovorov najprej pojasnjuje, da je, ker glavna obravnava v tem upravnem sporu ni bila opravljena zaradi neudeležbe strank, torej na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, pri odločanju moralo upoštevati v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Neopravljena glavna obravnava na navedeni podlagi ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile na podlagi opravljene glavne obravnave v upravnem sporu (tako tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329 - 330).

22Že iz navedenega razloga je moralo sodišče kot neutemeljene šteti vse tožbene ugovore v smeri, da so bila pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, ker prvostopenjski organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku reševanja predhodnega vprašanja, ali predmetna nepremičnina spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, in tožniku tudi odločbe o tem ni vročil, s čimer je, kot mu očita tožnik, temu onemogočil podati navedbe, s katerimi bi varoval svoj pravni interes, kar predstavlja kršitev ne le določb ZUP, pač pa tudi (predvsem 22. člena) Ustave. Tovrstna kršitev bi se namreč lahko sanirala v sodnem postopku z opravljeno glavno obravnavo, na podlagi katere bi se lahko odločitev še dodatno utemeljila. Neoprava glavne obravnave na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 ima, kot rečeno, za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi (kot so zaslišanje tožnika, vpogled v listine spisa, kjer se je odločalo o statusu zaščitene kmetije stranke z interesom). Rezultat tega je nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Povedano drugače, tožnik ne more več z uspehom ugovarjati, da je bilo dejansko stanje o tem, ali predmetna nepremičnina spada v okvir zaščitene kmetije stranke z interesom, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Upoštevajoč povedano in dalje še, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi v zadevi šlo za katerega od primerov iz prve do šeste alineje 18. člena ZKZ, v katerih se je zaščitena kmetija smela deliti, s tožbo v tem upravnem sporu ne more uspeti.

23Sodišče namreč v ostalem lahko sledi razlogom, s katerimi sta odločitev v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi utemeljila upravna organa, pri čemer sta se tudi v zadostni meri opredelila do navedb, ki jih je v upravnem postopku podal tožnik. Na njune razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter jih, ker so predstavljeni že v povzetku obeh odločb, na tem mestu ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa pojasnjuje, da v njih ni našlo podlage, da bi odstopilo od prevladujoče upravnosodne prakse, kot se je že oblikovala v zvezi z vprašanji, ki jih izpostavlja tožba.

24Kot sta navedla že upravna organa, je Upravno sodišče v sodbi I U 1124/2011 z dne 6. 3. 2012 zavzelo stališče, da se po dani ponudbi izdana odločba o zaščiteni kmetiji upošteva pri odločanju o odobritvi pravnega posla, kajti tovrstna odločba, izdana po prvem odstavku 4. člena ZDKG, ima deklaratorni (ugotovitveni) značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklaratorna odločba pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja, v primeru ugotavljanja pravnega stanja statusa zaščitene kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe o tem treba upoštevati. Takšno stališče je Upravno sodišče zavzelo tudi v sodbi II U 286/2015 z dne 15. 6. 2016, v kateri je bilo, enako kot v predhodno omenjeni in kot v sedaj obravnavani zadevi, sporno, ali je pri odločanju o odobritvi pravnega posla dopustno upoštevati dejstvo, da določena parcela predstavlja del zaščitene kmetije, kar pa je bilo ugotovljeno šele po sklenitvi prodajne pogodbe. Upravno sodišče je glede tega ponovilo stališča iz sodbe I U 1124/2011 in izrecno navedlo tudi, da vprašanje, ali gre pri kmetiji, katere lastnik je prodajalec, za zaščiteno kmetijo, predstavlja predhodno vprašanje, od katerega je odvisna rešitev zadeve odobritve pravnega posla. Pri tem gre za ugotovitev oziroma določitev statusa premoženja po določbah ZDKG, o čemer se izda deklaratorna odločba, ki pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja, v primeru ugotavljanja statusa zaščitene kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji tovrstne odločbe treba upoštevati. To pa lahko organ ugotavlja kadarkoli, saj je bilo v določbi prvega odstavka 4. člena ZDKG (ki je relevantna tudi za sedaj obravnavano zadevo) navedeno, da zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo upravni organ. Tudi v sodbi I U 1023/2015 z dne 27. 9. 2016 od opisanih stališč Upravno sodišče ni odstopilo. Kot zmotno je zavrnilo stališče, da bi upravni organ moral upoštevati, da kmetija ob vložitvi vloge za odobritev pravnega posla ni bila zaščitena. Pri tej presoji se je sklicevalo še na drugi odstavek 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG-1), in razlogovalo, da iz te določbe, ki je terjala prednostno preverjanje kmetij, ki so predmet prometa med živimi, izhaja, da se v postopku upošteva aktualen, dejanski status kmetije v času odločanja o odobritvi pravnega posla. Obenem je kot neutemeljene zavrnilo očitke, da se z omejitvami pri odsvajanju od zaščitene kmetije posega v ustavno zagotovljene pravice tožnikov (do enakega varstva pravic iz 22. člena ter do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave). Sledeč opisanim stališčem je bila sprejeta tudi sodba II U 36/2016 z dne 24. 5. 2017. Glede na povedano sodišče, tudi kolikor bi štelo, da je bilo v sodbi I U 19/2016 z dne 20. 12. 2016 zavzeto drugačno stališče (pri čemer pa v tam obravnavani zadevi do vsebinskega preverjanja pogojev za zaščiteno kmetijo s strani upravnega organa ni prišlo), temu glede na predstavljeno prevladujočo sodno prakso, ki se je posebej ukvarjala prav z vprašanji, ki jih izpostavlja tožnik, v tem upravnem sporu ni sledilo.

25Že prvostopenjski organ pa je tudi ustrezno obrazložil, kakšen je pomen oziroma učinek zaznambe o zaščiteni kmetiji v zemljiški knjigi, oziroma zakaj se tožnik na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1) in publicitetno načelo (6. člen ZZK-1) na način, kot to uveljavlja v tožbi, ne more uspešno sklicevati. Obrazložil je, da vse navedeno za konkretni primer pomeni, da se šteje, da tožnik ni vedel za obstoj zaščitenosti kmetije, nima pa učinka v smislu, da bi se za tožnika štelo, da kmetija stranke z interesom ni zaščitena, ker za zaščito ni vedel.

26Po presoji sodišča stališče o deklaratorni naravi odločbe o zaščiteni kmetiji nenazadnje potrjuje to, da je institut zaščitene kmetije relevanten tudi za postopke glede dedovanja (po sedaj veljavni zakonski ureditvi, po kateri so omejitve odsvajanja od zaščitene kmetije s pravnimi posli med živimi odpravljene, je to sploh njegov poglavitni namen). Glede na določbe za obravnavano zadevo relevantnega (pa tudi sedaj veljavnega) 4. člena ZDKG je očitno, da se upravna odločba o preveritvi oziroma določitvi zaščitene kmetije lahko izda tudi po smrti njenega lastnika, pri čemer ima to z zakonom zasledovane učinke (vpliv na dedovanje) lahko le, če gre za odločbo deklaratorne narave, ki učinkuje že s trenutkom zapustnikove smrti. Za razlago, po kateri bi imela odločba o zaščiteni kmetiji v določenih primerih deklaratorni, v drugih pa konstitutivni značaj, podlage ni. Res je sicer, da je v primerih, ko se zaščitena kmetija določi po smrti lastnika zaradi dedovanja po njem, povsem jasno, na kateri trenutek se mora nanašati učinek takšne odločbe (na trenutek zapustnikove smrti), medtem ko bi bilo v primerih, kot je obravnavani, to lahko sporno. Vendar se v nadaljnjo presojo tega vprašanja sodišču v tej zadevi ni bilo treba spuščati, ker tožnik niti ne zatrjuje, da bi se stanje, ki je bilo relevantno za ugotavljanje statusa zaščitene kmetije stranke z interesom, od podaje ponudbe oziroma tožnikovega sprejema ponudbe za prodajo predmetnega zemljišča do izdaje odločbe o zavrnitvi zahteve za odobritev pravnega posla kakorkoli spremenilo. Tudi kolikor bi se tožnik ob sprožitvi upravnega spora še lahko skliceval, da z vsemi ugotovitvami oziroma listinami, potrebnimi za izjavo o tem, zaradi načina vodenja upravnega postopka ni bil seznanjen in se zato ni mogel učinkovito izjaviti, pa se na to ob neizvedbi glavne obravnave zaradi neudeležbe na njej ne more več z uspehom sklicevati. Sodišču se tako tudi ni bilo treba spuščati v nadaljnjo presojo, ali bi tožnik kot stranka pravnega posla prodaje kmetijskega in gozdnega zemljišča sploh lahko uveljavljal ugovore v smeri, da predmetna nepremičnina ne spada v okvir zaščitene kmetije stranke z interesom, glede na to, da iz sodne prakse izhaja stališče, da je stranka v postopku določitve oziroma preveritve zaščitene kmetije le njen lastnik, če je ta mrtev, pa njegovi dediči (prim. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 889/2006 z dne 4. 3. 2010 in I Up 110/2000 z dne 18. 6. 2003).

27Sodišče po navedenem kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore v smeri, da je zakonska ureditev, če se interpretira na način, kot je to v obravnavani zadevi storil upravni organ, neustavna, da nesorazmerno posega v lastninsko pravico prodajalca (33. člen Ustave) in pogodbeno svobodo strank (35. in 74. člen Ustave) ter da so pravila postopka nepredvidljiva in netransparentna, s čimer je kršena pravica iz 22. člena Ustave. Kadar je po določbah ZKZ potrebna odobritev pravnega posla, je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Ta pa lahko pravni posel odobri le, če so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Stranke pravnega posla torej morajo računati, da pravni posel ne bo odobren, če zakonski pogoji za to niso izpolnjeni. Pravila prometa s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so relevantna za obravnavano zadevo, so po presoji sodišča dovolj jasna. Glede na določbe ZKZ je prvostopenjski organ utemeljeno preveril, ali predmetna nepremičnina spada v zaščiteno kmetijo, in ob ugotovitvi, da je tako in da niso izpolnjeni pogoji, pod katerimi se je glede na določbe, ki jih je bilo treba uporabiti v obravnavani zadevi, zaščitena kmetija v prometu lahko delila, tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla zavrnil. Podlage za tožbeno stališče, da bi moral upravni organ že pred objavo ponudbe preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za prodajo predmetne nepremičnine, ni. Objava ponudbe, ki jo predpisuje ZKZ v primeru prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, pomeni zgolj realno dejanje upravnega organa, ki še ni del upravnega postopka. Le-ta se začne šele na podlagi vloge za odobritev pravnega posla in šele v upravnem postopku odobritve pravnega posla organ preverja za to predpisane zakonske pogoje. V zvezi z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, je bil pravni položaj stranke z interesom varovan z izdajo odločbe o zaščiteni kmetiji, ki bi jo stranka z interesom lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi, če bi menila, da ta odločitev ni zakonita. Spregledan pa tudi ni bil pravni položaj tožnika, in sicer v smislu, da se je v zvezi z morebitnimi posledicami neodobritve pravnega posla v svojih drugih pravnih razmerjih lahko skliceval, da zaradi neobstoja odločbe o zaščiteni kmetiji oziroma nevpisane zaznambe ob sprejemu ponudbe za obstoj zaščite kmetije ni vedel.

28Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja, da so se omejitve pri odsvajanju nepremičnin od zaščitene kmetije dotikale predvsem pravnega položaja lastnika teh nepremičnin kot prodajalca in šele temu posledično položaja kupca. Vendar pa z njimi po presoji sodišča ni bilo nedopustno poseženo v ustavne pravice stranke z interesom ali tožnika, ki jih izpostavlja tožba. V tej zvezi sodišče ob tem, kar sta navedla že upravna organa, izpostavlja, da sta določba 33. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ter določba 67. člena Ustave, po kateri zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, korelativni, soodvisni. V 67. členu Ustave je zakonodajalcu dano pooblastilo, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine. Dokler pri tem deluje v mejah drugega odstavka 15. člena Ustave ter danega pooblastila ne prekorači, ne gre za nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine. V obrazložitvi k 3. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih, to je novele ZKZ-B (glej Poročevalec DZ, letnik 2003, št. 23), so omejitve, ki se nanašajo na delitev zaščitene kmetije v prometu, utemeljene s potrebo, da morajo slovenske kmetije ohranjati ali povečevati posestno strukturo, ker jim bo tako omogočeno preživetje in zagotovljena konkurenčnost. Opisana ureditev, ki je varovala celovitost zaščitene kmetije, je bila večkrat podlaga za sodno odločanje, tudi Vrhovnega sodišča (prim. sodbo II Ips 90/2015 z dne 8. 9. 2016 in sklep II Ips 88/2013 z dne 11. 12. 2014), vendar ob tem sodna praksa njene neustavnosti ni zapazila, prav tako je ni ugotovilo Ustavno sodišče. Ker pa, kot je razvidno iz obrazložitve predloga novele ZKZ-G (Poročevalec DZ z dne 19. 11. 2021, EPA: 2296-VIII, EVA: 2020-2330-0134, 00715-52/2021/8), omejitve, ki so veljale za promet z zaščiteno kmetijo s pravnimi posli med živimi, v praksi niso prinesle želenih učinkov, jih je zakonodajalec s to novelo odpravil. Iz navedenega izhaja, da zadevna zakonska ureditev ni bila (več) primerna, ne daje pa podlage za zaključek o njeni neustavnosti. Pri čemer sodišče dodaja, da so tožbeni očitki o kršitvah pravic iz 35. in 74. člena Ustave vsebinsko premalo konkretizirani in se zato sodišče do njih niti ne more dalje opredeliti. Tako zgolj ponavlja, da določb ZKZ-G oziroma s to novelo spremenjene zakonske ureditve v obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo, ni mogoče uporabiti. Lahko pa tožnik in stranka z interesom ob spremenjeni zakonski ureditvi skleneta nov pravni posel, kolikor seveda še imata interes za to.

29Ker je torej sodišče presodilo, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, je tožbo v tem upravnem sporu zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

¹ Sodišče pa že na tem mestu pojasnjuje, da so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ-G, glej 12. in 13. člen te novele) med drugim črtane določbe 18. člena in prve alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ. Za izdajo upravne odločbe in posledično za njeno presojo v upravnem sporu je praviloma relevantno dejansko in pravno stanje, kot je obstajalo v času odločanja prvostopenjskega organa (prim. prvi odstavek 6. člena in tretji odstavek 238. člena ZUP). ZKZ-G je začel veljati in se uporabljati 13. 4. 2022 (kar je po izdaji izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa) ter zato z njim spremenjene zakonske ureditve v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. To izhaja tudi iz prehodne določbe prvega odstavka 54. člena ZKZ-G, po kateri se postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.