VSM sklep I Cp 998/2014

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta zapustnik in zapustnikova izvenzakonska partnerka L.S. solastnika vsak do ½ neregistriranega osebnega avtomobila znamke Ford kom. oznake Mondeo, ki je po zadnjem prometnem dovoljenju, veljavnem do 21. 7. 2013, last zapustnika (izrek pod I). Ugotovilo je, da v zapuščino po zapustniku spadajo denarna sredstva v višini 960,00 EUR na osebnem računu številka ... iz naslova kolektivnega zavarovanja za primer nezgodne smrti pri banki, L in zapustniku do ½ solastni neregistriran osebni avtomobil znamke Ford kom. oznake Mondeo ter je vrednost zapustnikovega premoženja zaradi ocene sodnih taks ocenilo na 1.960,00 EUR in ugotovilo, da po odbitju stroškov zapuščine v znesku 6.009,19 EUR čiste zapuščine ni (izrek pod II). Za dedinjo po umrlem J.I. je na podlagi Zakona o dedovanju razglasilo zapustnikovo izvenzakonsko partnerko L.S. ter ugotovilo, da sta se zapustnikova mladoletna otroka sin E. in hči E. oziroma zanju skrbnik za posebni primer M.G., odpovedala dedovanju (izrek pod III). Predlogu upnice Republike Slovenije za omejitev dedovanja do višine prejete socialne pomoči do zneska 1.134,00 EUR, valoriziranega na dan zapustnikove smrti ni ugodilo in je odločilo, da se dedovanje po zapustniku ne omeji (izrek pod IV). Nadalje je še odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju odredi izplačilo denarnih sredstev zapustnika dedinji in prenos lastništva in imetništva osebnega avtomobila znamke Ford kom. Mondeo na zapustnikovo izvenzakonsko partnerico L.S. (izrek pod V) ter še odločilo, da sta bili v zapuščinskem postopku prijavljeni terjatvi Nove ljubljanske banke - NLB d.d. iz naslova neporavnanih obveznosti na osebnem računu v višini 83,38 EUR in terjatev iz naslova kreditne pogodbe v višini 4.065,28 EUR po stanju na dan 31. 7. 2013 (izrek pod VI).

2Zoper citirani sklep se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje Republika Slovenija. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V okviru zadnje navedenega pritožbenega razloga izpostavlja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog za omejitev dedovanja v obsegu dane denarne socialne pomoči v skladu s 128. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker je nezakonito in v nasprotju s prepovedjo retroaktivne uporabe materialnih predpisov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) uporabilo določbo drugega odstavka 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-C), ki se začne uporabljati šele 1. 1. 2014. Po prepričanju pritožnice je prvostopno sodišče napačno presodilo, da navedena zakonska določba učinkuje za nazaj (retroaktivno) in jo je potrebno uporabiti za vse, tudi že za prej uvedene zapuščinske postopke, torej tudi v zapuščinskih postopkih po zapustnikih, ki so prejemali denarno socialno pomoč in so umrli pred 1. 1. 2014, le zapuščinska obravnava je bila opravljena po navedenem datumu. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo obseg zapuščine. Po prepričanju pritožnice je zmotno prvostopenjsko stališče, da naj bi imela določba drugega odstavka 39. člena ZSVarPre-C tudi procesne značilnosti, saj gre za „čisto“ materialnopravno določbo. Drugačna omejitev dedovanja iz 39. člena ZSVarPre-C se uporablja šele od 1. 1. 2014, saj navedeni zakon v prehodnih in končnih določbah ne določa nobene izjeme od prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov, zato v času smrti zapustnika še ni veljala. Za razreševanje vseh materialnopravnih razmerij v zapuščinskih postopkih po zapustnikih, ki so umrli pred začetkom uporabe posameznih določb ZSVarPre-C, je po mnenju pritožnice potrebno uporabiti materialnopravne določbe ZD, v konkretnem primeru njegov 128. člen, glede katerega pritožnica poudarja, da je prestal ustavno sodni preizkus. Nadalje pritožnica izpostavlja v sodni praksi že poenoteno stališče, da zahtevek dajalca socialne pomoči ni denarna terjatev do zapuščine, temveč s tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje. V tem primeru ne pride do dedovanja tistega dela premoženja zapustnika, ki ustreza vrednosti pomoči, saj takšno premoženje ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino, ampak preide v last države s trenutkom zapustnikove smrti. Pritožnica nadalje poudarja, da se vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih presojajo po pravu, ki velja v času zapustnikove smrti. Po pokojnem je bilo ex lege uvedeno dedovanje ob njegovi smrti - 9. 7. 2013 in so zato že takrat nastopile vse materialnopravne posledice v tej zvezi. Ob smrti zapustnika, ki je prejemal denarno socialno pomoč države, se „rodi“ oziroma zapade tudi pravica Republike Slovenije do omejitve dedovanja v navedenem obsegu. Materialnopravna pravica Republike Slovenije za vrnitev dane socialne pomoči zapustnikom, ki so umrli pred 1. 1. 2014 in njena pravica do omejitve dedovanja, ne more biti odvisna od tega, kdaj zapuščinska zadeva pride na vrsto za obravnavo pred zapuščinskim sodiščem. Sporna določba ZSVarPre-C zato po prepričanju pritožnice lahko velja le za zapuščinske postopke po zapustnikih, ki so umrli po 1. 1. 2014. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Pritožba je utemeljena.

4Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 163. člena ZD pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče z odločitvijo, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, zmotno uporabilo materialno pravo.

5V obravnavani zapuščinski zadevi je pritožnica prijavila zahtevek iz naslova zapustniku dane denarne socialne pomoči v znesku 1.134,00 EUR (pet mesečnih zneskov po 226,80 EUR mesečno) in je v tem obsegu uveljavljala omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Prvostopenjsko sodišče je izpodbijano odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, utemeljilo na določbo drugega odstavka 39. člena ZSVarPre-C, ki določa „odpust“ omejitve dedovanja zapustnikovega premoženja za prejeto denarno socialno pomoč za dvanajst ali manj mesecev. Navedena zakonska določba se začne v skladu z drugim odstavkom 40. člena istega zakona uporabljati 1. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da, kot izhaja iz odločb Centra za socialno delo SG (v nadaljevanju CSD), je pokojni J. I. prejel denarno socialno pomoč v višini 226,80 EUR mesečno za čas od 1. 9. 2009 do 30. 11. 2009 in dvakrat enkratno izredno denarno pomoč v znesku po 226,80 EUR in je bil tako prejemnik izredne socialne denarne pomoči oziroma je prejel pomoč za manj kot dvanajst mesecev, kar glede na določilo drugega odstavka 39. člena ZSVarPre-C, po stališču sodišča prve stopnje, pomeni, da Republika Slovenija ni upravičena do povrnitve prejetih sredstev iz naslova denarne socialne pomoči. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so po prepričanju pritožbenega sodišča zmotni. Zmotno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da je povratno veljavo določil tudi ZSVarPre-C za v konkretni zadevi uporabljeni 39. člen, ki ureja drugačno ureditev omejitve dedovanja od prej veljavnih določb v področnem zakonu (ZD). V 40. členu ZSVarPre-C, ki ureja uveljavitev in začetek uporabe tega zakona, je namreč določeno le, da začne zakon veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 4. 12. 2013), uporablja pa se od 1. 9. 2014, razen v drugem odstavku tega člena navedenih določb, med katere spada tudi sporni 39. člen zakona, ki se začnejo uporabljati 1. 1. 2014. Če bi zakonodajalec želel predpisati uporabo navedene določbe za nazaj, torej za čas, ko ta zakon še ni veljal, bi moral to v samem zakonu izrecno in nedvoumno določiti. Take določbe po presoji pritožbenega sodišča ZSVarPre-C ne vsebuje, učinka za nazaj pa ne določa niti drugi odstavek 40. člena istega zakona, ki sicer določa uporabo posameznih zakonskih določb od 1. 1. 2014 (torej glede na uveljavitev zakona dne 4. 12. 2013 zgolj za vnaprej).

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi prvostopenjskemu stališču o procesni naravi določbe 39. člena ZSVarPre-C, zaradi česar bi jo bilo potrebno po mnenju sodišča prve stopnje uporabiti v vseh zapuščinskih postopkih, ki se opravljajo po navedenem datumu. Nasprotno gre za materialnopravno določbo, ki je drugače, predvidoma začasno („do nove ureditve“ v področnem zakonu) uredila materialnopravno vprašanje omejitve dedovanja premoženja zapustnika, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Sicer pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi stališče o procesni naravi navedene zakonske določbe privedlo do neenakega obravnavanja dedičev po zapustnikih - prejemnikih socialne pomoči, ki so umrli pred 1. 1. 2014, saj bi bil njihov pravni položaj odvisen zgolj od tega, ali je zapuščinska zadeva prišla na vrsto za obravnavanje pred ali po 1. 1. 2014.

6Utemeljeno je pritožbeno stališče, da se je dedovanje po zapustniku uvedlo z njegovo smrtjo (123. člen ZD), v konkretnem primeru torej 9. 7. 2013. V trenutku smrti je po samem zakonu zapuščina pokojnega prešla na njegove dediče (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sodišče kasneje ugotovi obseg zapuščine in razglasi dediče, pa tudi navede vse bistvene podatke o omejitvi dedovanja po 128. členu ZD (četrti odstavek 214. člena ZD), je zato le deklaratorne narave. Ker zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja, ob zapustnikovi smrti na dediče ni moglo preiti. Zahtevek dajalca pomoči ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine (pravilno iz zapustnikovega premoženja) del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Zato se vrednost dane pomoči ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine, torej v trenutku zapustnikove smrti. Izločitveni zahtevek dajalca pomoči dospe s trenutkom zapustnikove smrti. Glede na vse navedeno je pritrditi tudi pritožbi, da se vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala, niti je po že zgoraj obrazloženem ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nanjo oprlo svojo odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji zaradi v drugem odstavku tega člena določenega „odpusta“ omejitve dedovanja za manj kot dvanajst mesecev prejeto denarno socialno pomoč. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.

7Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava in na tem temelječe odločitve, da se dedovanje po zapustniku sploh ne omeji, je prvostopenjsko sodišče zmotno oziroma vsaj preuranjeno (tretji odstavek 128. člena ZD) ugotovilo obseg zapuščine in razglasilo dedinjo do celote te zapuščine.

8Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in je razveljavilo izpodbijani sklep ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek - 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. V ponovljenem se postopku naj se sodišče prve stopnje glede vprašanja omejitve dedovanja opre na v času uvedbe dedovanja veljavna določila ZD, nato pa ob upoštevanju navedenih zakonskih določb ponovno izda sklep o dedovanju.

9O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).