39. člen ZSVarPre-C

Ni utemeljena pritožbena graja, da so izplačila socialne pomoči občasne dajatve, ki zastarajo v treh letih ZD in ZSVarPre kot specialna predpisa izrecno določata omejitve dedovanja za obveznosti zapadle v trenutku zapustnikove smrti, zato uporaba splošnih določb OZ o zastaranju občasnih terjatev ne pride v poštev.

Ne drži, da bi moralo sodišče od vrednosti zapustnikovega premoženja najprej odšteti pogrebne stroške in šele nato odločati o omejitvi dedovanja.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 128. člen ZD, ko je dediču naložilo plačilo denarnega zneska, ni pa omejilo dedovanja nepremičnin, čeprav se dedič s tem ni strinjal.

Glede na to, da je položaj v primeru več upravičencev do omejitve dedovanja, katerih terjatve v skupni višini presegajo vrednost zapustnikovega premoženja, v vseh bistvenih okoliščinah podoben položajem, ki jih ureja pravilo iz 4. odstavka 287. člena OZ, da se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse istočasno nastale obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski, je treba v danem primeru po analogiji uporabiti navedeno določbo OZ.

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala, niti je po že zgoraj obrazloženem ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nanjo oprlo svojo odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji zaradi v drugem odstavku tega člena določenega „odpusta“ omejitve dedovanja za manj kot dvanajst mesecev prejeto denarno socialno pomoč.

Zakonodajalec je v ZSVarPre-C uzakonil, da se ne glede na določbe 128. in 129. člena ZD do nove ureditve omejitve dedovanja premoženja zapustnika, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, dedovanje zapustnikovega premoženja omeji do 2/3 prejetih sredstev (in torej ne do celote, kot to izhaja iz določbe 1. odstavka 128. člena ZD), pa še to le, če je zapustnik to pomoč prejemal 12 ali manj mesecev, sicer omejitve dedovanja sploh ni.

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala niti je (po že zgoraj obrazloženem) ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.