40. člen ZSVarPre-C

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 128. člen ZD, ko je dediču naložilo plačilo denarnega zneska, ni pa omejilo dedovanja nepremičnin, čeprav se dedič s tem ni strinjal.

Spremembe o omejitvi dedovanja do 2/3 pomoči veljajo za uvedbe dedovanja (delacijo) 1. 1. 2014 ali kasneje. Po določbi 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Ta trenutek je pomemben tudi za ugotavljanje obsega zapuščine. Torej tudi za ugotavljanje, kolikšen delež pokojnikovega premoženja ne spada v njegovo zapuščino zaradi prejete socialno varstvene pomoči. Takšna uporaba prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSVarPre pomeni tudi enako obravnavanje strank, saj omejitev dedovanja ni odvisna od dneva sodnikovega odločanja, pač pa od dneva zapustnikove smrti.

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala, niti je po že zgoraj obrazloženem ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nanjo oprlo svojo odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji zaradi v drugem odstavku tega člena določenega „odpusta“ omejitve dedovanja za manj kot dvanajst mesecev prejeto denarno socialno pomoč.

Zakonodajalec je v ZSVarPre-C uzakonil, da se ne glede na določbe 128. in 129. člena ZD do nove ureditve omejitve dedovanja premoženja zapustnika, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, dedovanje zapustnikovega premoženja omeji do 2/3 prejetih sredstev (in torej ne do celote, kot to izhaja iz določbe 1. odstavka 128. člena ZD), pa še to le, če je zapustnik to pomoč prejemal 12 ali manj mesecev, sicer omejitve dedovanja sploh ni.

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala niti je (po že zgoraj obrazloženem) ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.