VSL Sklep I Cp 553/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in odločitvi sodišča prve stopnje

1Tožnik je kot potrošnik sklenil kreditno pogodbo št. 000. Kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju sta bili sklenjeni (tudi) v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 487/08 z dne 22. 5. 2008. Stanovanjski kredit je bil pogodbeno zavarovan z zastavno pravico na nepremičnini, naveden je bil v valuti CHF - v višini 172.504,40 CHF - kar je bilo na dan sklenitve kreditne pogodbe 107.238,84 EUR. Za porabo kredita, vračilo kredita, obračun in plačevanje pogodbenih ali zamudnih obresti se je upoštevala evrska protivrednosti CHF po referenčnem tečaju Evropske centralne banke, ki je veljal na dan plačila obveznosti. Odplačna doba je bila 216 mesečnih anuitet, s tem, da je prva zapadla 30. 6. 2008, zadnja pa bo zapadla 31. 5. 2026. Tožnik s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je ničen notarski zapis (kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve) in kreditna pogodba, da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-5414 25, da se hipoteka izbriše, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanja in da mu toženka plača 25.058,72 EUR iz naslova preplačanega kredita, ker toženka ni opravila pričakovane pojasnilne dolžnosti.

2Tožnik je vložil (tudi) predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, da se mu odloži plačilo mesečnih obrokov zapadlih na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 487/08 in kreditne pogodbe št. 000. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 591/2024-I z dne 2. 10. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper ta sklep.

Povzetek pritožbenih navedb

3Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni tako, da ugovoru toženca z dne 14. 10. 2024 v celoti ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit ter protiustaven, ker je bila tožencu kršena pravica iz 22. člena Ustave in enako pravica iz 25. člen Ustave, ker sodišče predlaganih dokazov toženke v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti ni izvedlo in je le sledilo navedbam tožnika.

5Sodišče je kršilo pravila postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni upoštevalo bistvene ugovorne navedbe toženke v zvezi z neuporabo sodbe SEU C-287/22 in glede napačne uporabe Direktive 93/13 ter uporabe prava EU. Sodišče se je selektivno oprlo na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, ki je napačna. Toženka je v ugovoru navedla, da Direktiva 93/13 nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, zato se ne more uporabljati. V zasebnopravnih razmerjih direktive posameznikom ne morejo nalagati pravnih obveznosti ali jim jemati pravic iz nacionalne zakonodaje, četudi je ta usklajena s pravom EU.

6Sodišče je nedopustno in protipravno uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti. Treba je opraviti presojo na trenutek sklenitve kreditne pogodbe. Pravni subjekti leta 2008 niso mogli ravnati po pravnih standardih, kot jih je razvila sodna praksa deset let kasneje. Sodišče se je glede očitka retroaktivnosti opredelilo v 16. tč. sklepa, kjer je napačno povzelo navedbe toženke, ker ta ni podala ugovora retroaktivne uporabe Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-1 in ZPotK-2), ampak ugovor retroaktivne uporabe pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Sodišče je izhajalo iz standarda pojasnilne dolžnosti, kot jih je izoblikovala novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se je razvila deset let po sklenitvi kreditne pogodbe. Enako velja za načela vestnosti in poštenja ter dobre vere in glede skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki v času sklenitve kreditne pogodbe kot pravni standard še ni vseboval vsebine, za katero se zavzema sodišče in jo je napolnila šele sodna praksa po letu 2017 s sodbo VSL I Cp 1218/2017 in sodba SEU C-186/16. Tudi na podlagi novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče razbrati konkretne vsebine pojasnilne dolžnosti, ki naj bi jo morala toženka izpolniti pred šestnajstimi leti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v okviru presoje sklenitve kreditne pogodbe protiustavno in retroaktivno uporabilo standard pojasnilne dolžnosti, kot ga poznamo danes, ne pa standard pojasnilne dolžnosti z vsebino, kot je obstajal v času sklenitve kreditne pogodbe.

7Sodišče pojasnjuje, da iz razloga, ker toženka ni zatrjevala, da bi tožnika opozorila na možnost uresničitve "črnega scenarija", pri čemer ni jasno, kaj predstavlja črni scenarij, je po mnenju sodišča že pojmovno izključeno, da bi toženka v konkretnem primeru svojo pojasnilno dolžnost lahko ustrezno izpolnil. Sodišče s tem dopolnjuje standard pojasnilne dolžnosti, ki v času sklenitve kreditne pogodbe ni obstajal.

8Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zapisalo, da splošna opozorila o valutnem tveganju ne zadostujejo in da tožnik ni prejel vseh informacij, ki bi lahko vplivala na njegovo odločitev ob sklenitvi kreditne pogodbe, torej informacije o tem, da se lahko uresniči t. i. črni scenarij. Sodišče drugih okoliščin obravnavanega primera ni ugotavljalo - ali so bila podana druga zadostna pojasnila, na podlagi katerih je tožnik lahko ocenil vse ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe. Toženka je predložila dokaze, ki jih sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Sodišče se ni opredelilo glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru in je prejudiciralo končno odločitev. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 74/2023 pojasnilo, da pojasnilna dolžnost vključuje tudi opozorilo vpliva zelo velike depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita, vendar je treba glede na vse dejanske okoliščine vseeno natančno presoditi, ali je banka kreditojemalca na to vendarle v ustrezni meri opozorila.

9Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) regulacijskih začasnih odredb izrecno ne ureja, možno jo je izdati, če je z verjetnostjo izkazan obstoj terjatve in ena od alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer sodišče prezre predpostavke iz odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97, saj ne upošteva pogoja reverzibilnosti. Temeljni namen regulacijskih začasnih odredb je v tem, da se začasno do pravnomočne razrešitve spora uredi sporno pravno razmerje. Pri regulacijskih začasnih odredbah je potreben restriktivni pristop. Regulacijska začasna odredba se lahko izda le pod pogojih iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi v primerih iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.¹ Regulacijske začasne odredbe je dopustno izdati zgolj v obsegu, kot ga je začrtalo Ustavno sodišče v citirani odločbi, v skladu s katero je treba s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj terjatve, možnost uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode in pogoj reverzibilnosti. Podlaga za odločanje sodišča v konkretnem primeru ne more biti Direktiva 93/13 in odločba C-287/22. Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da težko nadomestljivo škodo predstavlja že dejstvo, da se je tožnik znašel v položaju, v katerem mu ni omogočeno, da bi svoje zahtevke uveljavil v isti pravdi, ne da bi mu bilo treba spreminjati zahtevke ali vložiti novo tožbo.

10Tožnik ni dal trditev o tem, da bi odplačevanje kredita znatno poslabšalo njegov dejanski finančni položaj. Pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne zadoščajo. Sodna praksa je pojasnila, da gre za težko nadomestljivo škodo, če je izkazano, da je ogroženo zdravje oziroma življenje. Tožnik ni uspel izkazati, v čem se kaže veliko finančno breme in da je to breme takšno, da predstavlja težko nadomestljivo škodo.

11Tudi če bi se sprejelo izhodišče, da za regulacijsko začasno odredbo zadostuje izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pristop, po katerem sodišče, če tožniku nasproti stoji banka, ne vidi nobene potrebe po izpolnitvi trditvenega dokaznega bremena, ki ga tudi v luči zadeve C-287/22 še vedno nosi tožnik, ni sprejemljiv in širi pogoje za regulacijske začasne odredbe.

12Sodišče izven konteksta povzema zapise SEU v zadevi C-287/22, še toliko bolj iz razloga, ker gre za regulacijsko začasno odredbo, ki je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97. Nacionalna sodišča morajo zagotoviti polni učinek Direktive 93/13, da dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem, vendar je SEU poudarilo, da morajo nacionalna sodišča to storiti v skladu z njihovimi pristojnostmi, ob upoštevanju nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu. To ne pomeni, da je SEU naložilo nacionalnim sodiščem, da morajo izdajati začasne odredbe v nasprotju z ustavnim redom v Sloveniji in v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča.

13V citirani odločbi je SEU imelo v mislih spremembo sodne prakse poljskih sodišč, ki je onemogočala kakršnekoli začasne ukrepe, kar v konkretnem primeru ni izkazano, ker ZIZ in ne sodna praksa nista v neskladju s cilji Direktive 93/13. V pravnih razmerjih med posamezniki Direktiva 93/13 ne more uživati primarnosti, tako da bi zahtevala izključitev uporabe nacionalnih predpisov, kot je v tem primeru ZIZ in z njim povezana sodna praksa nacionalnih sodišč, vključno s prakso Ustavnega sodišča RS.² Vse, kar sodišče v konkretnem primeru s sklicevanjem na Direktivo 93/13 in na zadevo C-287/22 želi utemeljiti, je, da na njeni podlagi želi razširiti potrošnikovo varstvo, ki pa v osnovi ni onemogočeno, kot je bilo v zadevi C-287/22. To pomeni, da sodišče v konkretnem primeru poleg prepovedanega neposrednega horizontalnega učinka Direktivi 93/13 in sodbi Sodišča EU C-287/22 želi pripisati tudi pomen, ki ga dejansko nima. Zagotovo ni pomen zadeve C-287/22 v tem, da morajo nacionalna sodišča spremeniti svoja pravila za izdajo začasnih odredb, če ta potrošnikov ne omejujejo oziroma da bi morala izdati regulacijsko začasno odredbo. Sodba SEU ni uporabljiva, ker je bilo SEU vezano na poljsko materialno in procesno pravo, v skladu s katerim se višina zahtevka določi na dan vložitve predloga za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, kar pomeni, da je tožnik lahko zahteval le vračilo zneska mesečnih obrokov, ki so bili že plačani do tega datuma in da bo moral tožnik za vse mesečne obroke, ki bi bili plačani po vložitvi tožbe, vložiti novo tožbo, kar pa za konkretni primer ne velja, ker tožnik lahko v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP do zaključka glavne obravnave spremeni tožbeni zahtevek. V poljskem primeru je bil v pogodbi pogoj o pretvorbi zneska kredita v CHF po nakupnem tečaju, ki ga je enostransko določila poljska banka, v konkretnem primeru pa je bila določena valutna klavzula, skladno s katero so bile mesečne anuitete določene v CHF, tožnik pa jih je plačeval v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila, s tem, da so bili krediti v tuji valuti v slovenski zakonodaji dopuščeni. V poljskem primeru je tožnik vse informacije o vplivu sprememb obrestne mere in menjalnega tečaja prejel zgolj v obliki primerjalne tabele, kar v konkretnem primeru ne velja.

Odgovor na pritožbo

14Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

15Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

16Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sodno prakso ter določbe ZIZ.³

17Toženki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker razlogi sodišča prve stopnje temeljijo na veljavni sodni praksi višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS, ki je veljala ob izdaji izpodbijanega sklepa. Kasnejša sodna praksa le dodatno potrjuje, da je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera, ki so v bistvenem istovetni s primeri iz obsežne sodne prakse, pravilno uporabilo materialno pravo in vrednostno pravilno ovrednotilo zakonske predpostavke iz ZIZ za izdajo začasne odredbe v luči zahtevane harmonizacije s pravom EU, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne uporabe ZIZ. Sodišče prve stopnje je v sklepu obrazložilo razloge, zaradi katerih je sledilo stališčem sodne prakse in na ta način zadostilo zahtevi po obrazloženosti iz 22. členom Ustave, na ta način pa tudi odgovorilo na neutemeljene navedbe toženke iz ugovora. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb iz ugovora, s katerimi je toženka zatrjevala, da sodbe SEU C-287/22 ni moč uporabiti v konkretnem sporu in da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa z dne 2. 10. 2024 zmotno uporabilo Direktivo 93/13 in pravo EU. Srž teh navedb, ki jih toženka v pritožbi ponavlja, je v njenem nestrinjanju s procesnimi in materialnopravnimi stališči uveljavljene sodne prakse oziroma s predpostavkami, ki jih je sodna praksa opredelila kot bistvene za izdajo začasne odredbe. Njeni argumenti glede domnevne kršitve iz 22. člena Ustave imajo oporo v pretekli sodni praksi, ki je bila že nekaj let pred izdajo izpodbijanega sklepa spremenjena. Toženka tudi ne zatrjuje, da konkretni primer vrednostno ni istoveten primerom iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev oziroma da bi sodišče prve stopnje odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Toženka tudi ne navaja dejstev, do katerih se sodna praksa ni opredelila oziroma dejstev, ki bi terjale odstop od uveljavljene sodne prakse.

18Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo razlogov, zakaj je sledilo navedbam tožnika, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do odločilnih navedb toženke, zato ji ni bila kršena pravica do izjave v postopku (8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta pravica toženki ni bila kršena tudi ne iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala. Toženka v pritožbi določno tudi ne navede, katerih dokazov, ki jih je predlagala, sodišče prve stopnje ni izvedlo in kar je odločilno, v pritožbi ne pojasni, katera odločilna dejstva v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, bi bila drugače ugotovljena, če bi sodišče prve stopnje predlagane dokaze izvedlo, s tem, da iz navedb pravdnih strank in listin izhaja verjetnost obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ. Toženka se tudi v pritožbi izmika in določno ne pove, katera "druga p0jasnila" je dala tožniku, ki jih sodna praksa upošteva kot relevantna za oceno, ali je bil tožnik kot potrošnik sposoben oceniti vse ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe. V tem delu so njene navedbe tudi protislovne, s tem, ko zatrjuje, da je opravila zahtevano pojasnilno dolžnost, hkrati pa skozi celotno pritožbo polemizira s stališči novejše sodne prakse, posebej Vrhovnega sodišča, ki po mnenju toženke protiustavno in retroaktivno (v nasprotju s 155. členom Ustave) razširja vsebino pojasnilne dolžnosti in v tej zvezi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je selektivno oprlo na sodno prakso višjih sodišč, ki naj bi bila po mnenju pritožbe napačna, čeprav je istovetna stališčem Vrhovnega sodišča. Iz navedb toženke namreč izhaja, da zavrača stališča uveljavljene sodne prakse glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti, kot se je pričakovala od banke ob sklenitvi kreditne pogodbe. Znotraj tega okvira je treba iskati razloge, zaradi katerih se toženka v pritožbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 74/2023, ne poda pa trditev, iz katerih bi izhajalo, da je bil tožnik seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem, kar bi impliciralo tudi seznanjenost tožnika z možnostjo zelo velike depreciacije domače valute.

19Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo, kakšen je bil zahtevan obseg in vsebina pojasnilne dolžnost, ki se je pričakovala od toženke ob sklenitvi pogodbe, s tem, pa je utemeljilo pojem "črnega scenarija", ki je toženki, glede na sodno prakso,⁴ ki jo citira, zagotovo dobro poznan, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v tem delu sklep nima razlogov.

20Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo/citiralo relevantne zakonske določbe in določbe Direktive 93/13, s tem, da je zakonski dejanski stan s pravno posledico pravilno vrednotilo znotraj okvira relevantnih dejstev/meril, kot jih je izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in SEU ter pravna teorija. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je sklicevalo na Direktivo in na sodno prakso SEU. Skupna raven visokega varstva potrošnikov je bila na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive 93/13. Ta v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13. Sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo 93/13 uveden v korist potrošnikov, je obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na Direktivo 93/13 in sodno prakso SEU, ker je moralo vrednotiti okoliščine konkretnega primera skozi prizmo najnižjih jamstev, kot jih določa Direktiva 93/13, ki so bila tudi predmet presoje SEU. Tako postopanje terja načelo lojalne razlage.⁵ V skladu z načelom primarnosti ima pravo EU prednost pred nacionalno ureditvijo, če si nasprotujeta, vendar je za razmerje med njima bistveno tudi načelo minimalne harmonizacije, ko je določeno področje urejeno z direktivo, kot velja tudi v obravnavani zadevi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogoji. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 pojasnilo, da v primeru, če se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo. Znotraj tega okvira je sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso upoštevalo sodbo SEU C-287/22, iz katere izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.⁶ Jasno je torej, kaj želi sodišče prve stopnje z izdajo začasne odredbe preprečiti. Položaj, ko se polnega učinka meritorne odločitve ne da zagotoviti, se ne sme zgoditi.⁷ V sodni praksi slovenskih sodišč je poenoteno stališče, da stališča iz zadeve C-287/22 predstavljajo relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah in da je treba člen 6 (1) in člen 7 (1) Direktive v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločbe. Iz sodne prakse slovenskih sodišč še izhaja, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13.⁸

21Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 272. člena ZIZ s stopnjo verjetnosti ugotovilo obstoj tožnikove terjatve. Po 23. člen ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Sodna praksa je enotna, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot našteti alternativno. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.⁹ Pri kreditih v tuji valuti je zato pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Iz teh razlogov je zmotna pritožbena teza, da je obseg pravnega varstva potrošnika v razmerju do ponudnika kredita normativno (bil) omejen le na ZPotK, ki tudi izključuje uporabo Direktive. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 37/2023 pojasnilo, da obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji.

22Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti pravilno ugotovilo, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, ker tožnika ni opozorila na valutna tveganja, na podlagi katerih bi bil zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove finančne obveznosti. S stopnjo verjetnosti je bilo ugotovljeno, da toženka v uskladitveni fazi tožniku ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala oziroma bi jih morala poznati ob potrebni profesionalni skrbnosti in ki so kasneje drastično vplivale na izvajanje pogodbe. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe. Toženka bi se ob potrebni skrbnosti namreč morala/mogla zavedati, da so valutna tveganja nestabilna do te mere, da obstaja možnost, da bo prišlo do apreciacije CHF, kar bo morda ekonomsko gledano tožnik težko prevzel nase. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da toženka ni delovala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji oziroma s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter s tem tudi ne v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. in 6. čl. OZ), kar pomeni, da so tudi pritožbeni očitki glede retroaktivnosti neutemeljeni.

23Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so s stopnjo verjetnosti ugotovljene predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožnik ni dal trditev, ki so povezane z obstojem težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje v delu, da je treba težko nadomestljivo škodo presojati širše,¹⁰ tudi skozi prizmo vpliva nadaljnjega plačevanja obrokov kredita, kar bi terjalo nenehno spreminjanje oziroma razširjanje zahtevka - tak položaj pa vključuje različne negativne posledice na premoženjskem kot nepremoženjskem področju. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da okoliščina, da bi tožnik med postopkom lahko spremenil tožbo, ni odločilna.¹¹ V sodni praksi je zavzeto stališče, da je pogoj težko nadomestljive škode, ob upoštevanju sodbe SEU 287/2022, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve - odločilna je torej možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogoja, s tem, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega.¹²

24Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so z verjetnostjo izkazane tudi predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da bi bile neugodne posledice, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale toženki, lažje odpravljive kot neugodne posledice, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale tožniku, ker je tožnik "znesek kredita preplačal", ker ima toženka hipotekarno zavarovanje, katere predmet je tožnikovo stanovanje in ni bojazni, da toženka ne bi bila v celoti poplačana, če tožnik z zahtevkom ne bi uspel in ker odplačevanje kredita predstavlja negativni vpliv na tožnikov finančni položaj, ki pomeni breme za celotno družino. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo toženki, da je Ustavno sodišče v zadevi Up 275/97 dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ni bil zakonsko predpisan v ZIP in tudi ni zakonsko predpisan v ZIZ, vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata, predlog za izdajo začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov po kreditni pogodbi, ki naj bi bila nična, pa se ne pokriva s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe in kondikcijskim zahtevkom na vračilo po trditvah tožnika preplačanega zneska kredita in kar je odločilno, v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, ni šlo za potrošniški spor.¹³ Nenazadnje je sodna praksa¹⁴ ob upoštevanju sodbe SEU sprejela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodbenimi pogoji, nista odločilni.

25Sodbe C-287/22 ni moč razlagati na način, da velja le za poljski primer, katere namen je sprememba poljske sodne prakse, ki je onemogočala kakršnekoli začasne ukrepe, kot je to teza pritožbe.¹⁵ Sodba SEU daje nacionalnim sodiščem usmeritve,¹⁶ kakšno minimalno začasno varstvo potrošnika morajo zagotoviti nacionalna sodišča v okviru nacionalne zakonodaje za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, ob hkratnem vrednotenju predpostavk, kot jih določa 272. člen ZIZ, ko je presojalo utemeljenost predloga za začasno odredbo oziroma (ne)utemeljenost navedb iz ugovora. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo nedopustno širilo pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe. Pritožba se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97, ne upošteva pa, da v citirani zadevi predmet odločanja Ustavnega sodišča ni bil potrošnik in njegovo varstvo, zato primera nista istovetna - gre za dva drugačna interesna temelja, zato tudi predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe niso istovetne. V sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13,¹⁷ zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.¹⁸ Vse te predpostavke je upoštevalo in pravilno ovrednotilo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Odločitev pritožbenega sodišča

26Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča o prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP pridrži za končno odločitev.

¹ Pritožba na str. 12-19 citira sodno prakso in pravno teorijo.
² Podrobneje v tem delu - glej pritožbo na strani 5-7 in citirano sodno prakso (v opombah).
³ Pritožbeno sodišče zakonskih predpisov iz Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ZPotK in ZIZ ter določb iz Direktive 93/13 znova ne povzema, ker so relevantne določbe navedene in povzete v izpodbijanem sklepu in v sklepu sodišča prve stopnje P 591/2024-I z dne 2. 10. 2024.
⁴ VSRS II Ips 49/2023 in druge.
⁵ Pravo EU se za razliko od neposrednega učinka pri lojalni razlagi ne uporablja neposredno, ampak je pravna podlaga nacionalno pravo, ki so ga sodišča in drugi državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13.
⁶ Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.
⁷ I Cp 1780/2024.
⁸ VSL II Cp 728/2024, II Cp 121972024, I Cp 1222/2024 in druge - enako tudi odločbe po izdaji izpodbijanega sklepa VSL I Cp 131/2025, I Cp 1780/2024 in druge.
⁹ II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in druge.
¹⁰ Kot se zavzema toženka tudi v pritožbi - glej 25. tč. sklepa sodišča prve stopnje.
¹¹ Podrobneje glej 25. tč. sklepa sodišča prve stopnje.
¹² Kot to velja za konkretni primer - glej 26. tč. sklepa sodišča prve stopnje.
¹³ Glej 21. op. sklepa sodišča prve stopnje, v kateri je citirana sodna praksa.
¹⁴ VSL II Cp 1219/2024, I Cp 131/2025 in druge.
¹⁵ Teza pritožbe je tudi, da je bilo SEU vezano na poljsko materialno in procesno pravo, v skladu s katerim se višina zahtevka določi na dan vložitve predloga za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, kar pomeni, da je tožnik lahko zahteval le vračilo zneska mesečnih obrokov, ki so bili že plačani do tega datuma in da bo moral tožnik za vse mesečne obroke, ki bi bili plačani po vložitvi tožbe, vložiti novo tožbo, da je v poljskem primeru pretvorbo zneska kredita v CHF po nakupnem tečaju enostransko določila poljska banka, v konkretnem primeru pa je bila določena valutna klavzula, skladno s katero so bile mesečne anuitete določene v CHF, tožnik pa jih je plačeval v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila, s tem, da so bili krediti v tuji valuti v slovenski zakonodaji dopuščeni.
¹⁶ Smiselno enako VSL II Cp 1219/2024, I Cp 131/2025 in druge.
¹⁷ VSL I Cp 1222/2024, I Cp 1851/2023, II Cp 1658/2023 in druge.
¹⁸ I Cp 1780/2024.