VSL Sodba II Cpg 27/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka mora tožnici v osmih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka 186,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 502,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 425,21 EUR od 13. 6. 2023 in od 200,01 EUR od 18. 7. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da stroške postopka nosi toženka (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica je nanjo odgovorila in nasprotovala toženkinim pritožbenim navedbam. Obe sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločil sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP).

5Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. 25. 5. 2023 se je pokvarilo vozilo toženke Opel Vivaro (v nadaljevanju: vozilo). Po sklenjeni zavarovalni pogodbi je bila uveljavljena avtomobilska asistenca, ki jo je izvedla tožnica. Ta je opravila vleko okvarjenega vozila in na kraj dostavila nadomestno vozilo, ki ga je prevzel pri toženki zaposleni delavec ter ob prevzemu podpisal najemno pogodbo in zapisnik o stanju vozila. Kot nesporno je ugotovilo, da je zavarovalna polica toženki krila stroške najema nadomestnega vozila za pet dni, medtem ko je toženka vozilo uporabljala skupno sedem dni. Tožnica je zato toženki izdala račun št. 2301132 z dne 5. 6. 2023 v znesku 425,21 EUR s katerim je zaračunala dva dni najema nadomestnega vozila po ceni 80 EUR/dan. Toženka je bila dolžna tožnici vrniti čisto nadomestno vozilo, česar pa ni storila, zato ji je zaračunala tudi stroške globinskega čiščenja 65,58 EUR in doplačilo za najem vozila višjega ranga (ranga, ki ga toženkino zavarovanje ni krilo) 122,95 EUR. Ker je ostalo neprerekano, da je toženka nadomestno vozilo tudi poškodovala, je morala tožnica na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja sama poravnati odbitno franšizo, zato je toženki dne 10. 7. 2023 izdala še račun št. 2301442 za 200,01 EUR. Oba računa je toženka prejela, ni pa ju poravnala. Tožbenemu zahtevku za plačilo iztoževanih računov je v celoti ugodilo.

7Odločilno vprašanje je, ali je delavec A. A. najemno pogodbo podpisal v svojem imenu in za svoj račun, kot trdi toženka, ali kot pooblaščenec toženke, kot zatrjuje tožnica. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je najemno pogodbo sklenil kot pooblaščenec po zaposlitvi v smislu 80. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila najemna pogodba sklenjena, to dejstvo pa med postopkom ni bilo sporno. Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da soglasja volj ni bilo oziroma, da je bil podpis dosežen, ne da bi pogodbo kdo prebral, kar predstavlja nova dejstva. V skladu s 337. členom ZPP novih dejstev in dokazov v pritožbi ni dovoljeno navajati, razen če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, česar pa pritožnica ni zatrjevala. Zato gre za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa v teoriji in sodni praksi velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo.¹ To pomeni, da pritožnica v resnici graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (443. člen ZPP).

9Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene glede obstoja soglasja volj. Takšna ocena sploh ni bila potrebna, saj vprašanje soglasja volj na prvi stopnji ni bilo sporno - nasprotno, nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila najemna pogodba sklenjena. Zato je sodišče svojo dokazno oceno utemeljeno usmerilo na druga, za odločitev pravno pomembna dejstva. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena zato ni podana, saj je izrek izpodbijane sodbe mogoče preizkusiti in je skladen z razlogi sodbe.

10Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Čeprav se tožnica v postopku na prvi stopnji izrecno ni sklicevala na 80. člen OZ, je navedla pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih je bilo sodišče dolžno preizkusiti zahtevek tudi z vidika te določbe. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje navedla, da je najemno pogodbo z njo v imenu in za račun toženke sklenil toženkin zaposleni A. A. in da je nadomestno vozilo last tožnice prevzela toženka po pooblaščencu A. A. Toženka ni zanikala, da je navedeni njen zaposlen, temveč je zatrjevala, da ga za sklenitev pogodbe ni pooblastila ali da ga je ustno pooblastila le za podpis dokumenta o prevzemu. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ocenilo, da so navedena dejstva v zaznavnem območju toženke in sodijo v njeno trditveno breme, kateremu pa ni zadostila s pavšalnimi ugovori. Pritožbene trditve, da je zaposleni delal na gradbišču in naj bi bil pooblaščen le za nakup gradbenega materiala, ne pa za najem vozil, predstavljajo novo dejstvo, ki pa ga v postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni uveljavljala. Višje sodišče jih na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

11Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, ker ni opozorilo na uporabo 80. člena OZ oziroma na ugotavljanje dejanskega stanja glede delovnih obveznosti A. A. pri pritožniku, je neutemeljen. Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti trči ob sistem strogo določenih prekluzij (tožnica mora navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo), zato sta obseg in domet materialno procesnega vodstva v teh sporih drugačna kot v rednih postopkih, dodatno pa ga omejuje tudi dejstvo, da toženko v konkretnem primeru zastopa pravno kvalificiran pooblaščenec.² Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev strank³, zato pritožničina zahteva po dodatnem opozarjanja strank presega njegove zakonske okvire.

12Tudi sicer bi morebitna opustitev materialnega procesnega vodstva pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavka 339. člena ZPP. Toženka ne zatrjuje, da bi taka kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave ali kakšno drugo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavka 458. člena ZPP takšne kršitve v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani spor, niso dopusten pritožbeni razlog.

13Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Očitek pritožnice o domnevni potrebi po sklepanju tristranskih pogodb pri najemu nadomestnega vozila je teoretičen in za odločitev nerelevanten. Pogodba med lastnikom vozila kot najemodajalcem in zavarovancem kot najemnikom je veljavna sama po sebi in ni sporna samo zato, ker zavarovalnica ni podpisnica pogodbe. Pritožnica v postopku prve stopnje tudi ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru podana zloraba stiske zavarovanca. Te navedbe je prvič pavšalno podala šele v pritožbi, ko trdi, da naj bi se v praksi sklepale najemne pogodbe med lastnikom vozila in zavarovancem v stiski, kar naj bi vodilo v ničnost pogodbe. Trditve so presplošne, teoretične in pritožbeno neuporabne.

14Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV (33,66 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov razgovora s stranko in pregled listin, saj gre za nesamostojni opravili, ki sta priznani in zajeti v stroških sestave odgovora na pritožbo. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov tečejo od poteka osem dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

¹ Prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 357/2010 z dne 19. 12. 2013.
² Prim. VSL Sodba I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010.
³ Prim. VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.