VSM Sodba IV Kp 28228/2024

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v krivdnem izreku tako, da se opisano dejanje obdolženca pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika,

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika v izrečeni pogojni obsodbi, ob nespremenjeni določeni preizkusni dobi 2 (dveh) let, določi kazen 3 (tri) mesece zapora.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 28228/2024 z dne 20. 2. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema zaseženih predmetov, uporabljenih za kaznivo dejanje, in sicer registrskih tablic z oznako E-.... Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku (nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan poravnati krivdno povzročene stroške, ki so nastali z vročanjem, v višini 183,03 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in višine izrečene kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni obdolžencu v korist, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen, ker je v njem navedeno, da naj bi obdolženec z enim dejanjem storil dve kaznivi dejanji, kar izpodbijana sodba pojasnjuje s tem, da bi naj vozilo imelo nameščeni dve enaki registrski tablici. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi zato, ker v sodbi ni obrazloženo, katero javno listino je obdolženec uporabil kot pravo, in ali sodišče meni, da so avtomobilske registrske tablice javna listina. Javna listina je po oceni pritožbe lahko prometno dovoljenje, to pa ni bilo ponarejeno, saj so bile na njem enake oznake registracije vozila kot na tablicah.

5Pritožba nima prav, ko navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen, ker je sodišče prve stopnje obdolženčevo ravnanje v njem pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1. Izrek bi bil nejasen ali nerazumljiv, če se iz njega ne bi dalo ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre in bi se nerazumljivost nanašala na odločilna dejstva ali na dejanski temelj sodbe, tega pa pritožba ne trdi. Z nadaljnjo navedbo, da transformacija enega kaznivega dejanja v dve kaznivi dejanji ni dopustna, pa smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona in izraža nestrinjanje s presojo sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izvršil dve kaznivi dejanji. V tem pa je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je na mestu očitek obtožbe, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji, ker je uporabil dve na motorno vozilo pritrjeni ponarejeni registrski tablici in s tem uporabil dve ponarejeni javni listini, a takšno stališče ni pravilno. Ponarejena je bila registrska tablica z oznako E-..., torej ena javna listina, njena ponaredka pa sta bila z namenom, da prikažeta registracijo avtomobila in tako omogočita njegovo udeležbo v prometu, nanj pritrjena. Z uporabo teh ponaredkov je obdolženec zasledoval isti cilj, da v prometu uporablja avtomobil, ki ni registriran, je pa opremljen z registrskima tablicama, ki prikazujeta, da je registriran v skladu s predpisi, kar je pogoj za udeležbo v cestnem prometu. S svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov dveh, temveč enega kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu pritrdilo in izpodbijano sodbo v izreku o krivdi spremenilo tako, da je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, v izreku o kazenski sankciji pa je v okviru izrečene pogojne obsodbe zanj določilo eno kazen.

6Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katero javno listino je obdolženec uporabil kot pravo, in ali registrsko tablico avtomobila opredeljuje kot javno listino, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, ko je kot pravi uporabil ponarejeni registrski tablici, nameščeni na sprednjem in zadnjem delu vozila, in da gre za ponareditev javne listine, do česar se je konkretno opredelilo v točki 4 obrazložitve sodbe, kjer je podrobno pojasnilo, da javne listine opredeljujeta Zakon o pravdnem postopku in Zakon o upravnem postopku ter da slednji v 169. členu določa, da je javna listina tista listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Pojasnilo je, da je registrska tablica na avtomobilu javna listina, ki dokazuje, da je vozilo registrirano po predpisih, obdolžencu pa se v obravnavani zadevi očita uporaba ponarejene javne listine, ki jo predstavljata registrski tablici.

7V ostalem pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ponavlja obdolženčev zagovor, da ni vedel, da sta registrski tablici na avtomobilu, ki ga je kupil v tujini, ponarejeni. Po pregledu podatkov obravnavane zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in pravilno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se zato z oceno zagovora obdolženca in ostalih izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi strinja in jo kot pravilno povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

8Pritožba navaja, da obdolženec ni ponaredil nobene tablice in da o tem ni imel pojma in je bil obsojen na podlagi domnev, ne pa dokazov, da je imel naklep, da ponarejene registrske tablice uporabi. Očiten neobstoj naklepa kaže na zmotno uporabo materialnega prava, v izpodbijani sodbi se naklep niti ne omenja in tudi ne dokazuje, in če ga ni, bi obdolženec moral biti oproščen, tako pa bi bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

9Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru, da ni vedel, da pri vožnji uporablja ponarejene registrske tablice, ne gre verjeti. Takšen zaključek je utemeljeno oprlo na dejstvo, da gre za slab ponaredek registrske tablice, da sta obe tablici, ki sta bili pritrjeni na avtomobilu, predstavljali pločevino s samolepilno folijo, s pritrjenima nalepkama z natisnjenimi črkami in številkami, za katere je lahko vsak povprečno razgledan človek, toliko bolj pa voznik, zgolj s površnim pregledom opazil, da ne gre za prave registrske tablice, ki jih po predpisanem postopku izda pristojni organ, kar ne izhaja le iz izpovedbe priče policista B. B., temveč tudi iz pregleda fotografij navedenih registrskih tablic. Zaključilo je, da je obdolženec ravnal naklepno, ko je tako ponarejeni registrski tablici uporabil za vožnjo, do njegovega naklepa pa se je podrobno opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbena navedba, da ni ugotovilo obdolženčevega naklepa in ga v sodbi ni obrazložilo. Trditev, da se naklep v izpodbijani sodbi niti ne omenja, kaj šele dokazuje, in da bi moral biti obdolženec oproščen ter bi bilo takrat materialno pravo pravilno uporabljeno, je zato zmotna.

10V ostalem pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in še navaja, da obdolženec kot pooblaščenec kupca, za katerega je nameraval v tujini kupiti avtomobil, ni premišljeval o tablicah, temveč je vozilo plačal in ga prevzel, na njem nameščenih tablic pa ni niti pogledal in ni vedel, da bi lahko bilo glede njih kaj sporno. V dogovoru s kupcem je vozilo plačal in ga odpeljal v Slovenijo, ko ga je ustavila policija, pa je bil še sam presenečen, da registrski tablici nista bili pravi, temveč ponarejeni. Vozilo je kupil, za nakup prejel račun, prodajalec mu je izročil vozilo skupaj s tablicami v takšnem stanju, kot je bilo, z njim se je pripeljal v Slovenijo proti kupcu in ne more biti kriv za to, če mu je prodajalec te tablice izročil v začasno uporabo, pri čemer mu je izročil tudi prometno dovoljenje, v katerem je bila vpisana ista registrska številka kot na tablicah. Po oceni pritožbe tudi ne drži, da bi vsak povprečen voznik opazil spornost tablic, saj to ne izhaja iz kakšnega izvedenskega mnenja ali mnenja strokovnjaka za tehnična vprašanja registrskih tablic. Obdolženec ne razume navedbe v sodbi, da bi se moral zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica in da naj bi v prepovedano posledico privolil, sicer pa to zanika, saj ni ravnal z nikakršnim naklepom.

11Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca utemeljeno ocenilo kot neprepričljiv in mu ni verjelo, ko je trdil, da ni vedel, da pri vožnji z avtomobilom uporablja ponarejeni registrski tablici. Pravilno je zaključilo, da je že iz načina, kako sta ponarejeni, na prvi pogled razvidno, da ne gre za pristni tablici, ki ju je izdal pristojni organ in se lahko uporabljata za vožnjo, temveč da sta ponarejeni, kar lahko vidi vsak povprečen voznik, tudi obdolženec, ki je v zagovoru povedal, da občasno kupuje rabljene avtomobile in jih proda naprej, za kar ni potrebovalo mnenja izvedenca. Utemeljeno je poudarilo obdolženčevo poznavanje postopkov pri registraciji v tujini kupljenih vozil, ki je razvidno iz njegovega zagovora, in da je zato neprepričljiv, ko je trdil, da je avtomobil v Nemčiji kupil, potem ko ni mogel kupiti tistega, za nakup katerega ga je pooblastil kupec, nato pa se od nakupa vozila in vse do takrat, ko ga je zaustavila policija, vozil, a ni vedel, da sta na njem nameščeni ponarejeni registrski tablici. Njegovemu zagovoru, da se je skoraj dva meseca od nakupa avtomobila, ki ga je kupil za drugo osebo, pri čemer se je z nakupom mudilo, z njim vozil in nikoli ni pogledal registrskih tablic, da bi lahko ugotovil, da ne izgledajo kot prave, in da je bil presenečen, ko so to ugotovili policisti, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre verjeti.

12Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjski krivdni izrek kot neutemeljeno zavrnilo.

13Pritožba graja odločbo o kazenski sankciji. Poudarja obdolženčeve družinske in socialne razmere in navaja, da obdolženec živi pri svoji materi, ki je upokojena in je invalid ter je prestala osebni stečaj, zato zanjo skrbi, prav tako skrbi za svoja mladoletna otroka, čeprav sta bila, kljub temu, da njuna mati uživa kokain, dodeljena njej. Navaja tudi, da je bivša žena dobila vse skupno premoženje, zaradi česar se bori pred Vrhovnim sodiščem za zakonitost in drugačno odločitev, kar vse so olajševalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

14Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej za vsako kaznivo dejanje odmerilo zaporni kazni, nato pa določilo enotno zaporno kazen in preizkusno dobo. Upoštevalo je vrsto naklepa, ki jo je ugotovilo pri obdolžencu, težo njegovega ravnanja in kot olajševalni okoliščini, da še ni bil obsojen ter da skrbi za dva mladoletna otroka. Obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, upoštevalo pa je tudi obdolženčeve osebne in premoženjske razmere ter zaključilo, da je prepričano, da gre za osamljen dogodek v njegovem življenju in da ga bo zato zgolj zagrožena kazen zapora v pogojni obsodbi odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj. Družinske in socialne razmere obdolženca je torej pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo ter ju v zadostni meri ovrednotilo, zmotno je ocenilo le, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji. Potem ko je pritožbeno sodišče ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje, je presodilo, da so bile vse okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, na prvi stopnji pravilno ugotovljene in ocenjene in narekujejo določitev zaporne kazni in preizkusne dobe, kot izhajata iz izreka te sodbe. Tako izrečena pogojna obsodba bo po oceni pritožbenega sodišča na obdolženca vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

15Glede na obrazloženo, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe v (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

16Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).