VDSS Sodba Pdp 124/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa toženke o izredni odpovedi z dne 14. 4. 2023 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 26. 7. 2023, za reintegracijo, prijavo v zavarovanja, plačilo reparacije in razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela ter zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka in predhodnega postopka pri delodajalcu.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izredna odpoved ni jasna in razumljiva. Ni jasno, s katerimi ravnanji naj bi izpolnil znake kaznivega dejanja in katera ravnanja predstavljajo zgolj hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji očitka izvajanja pritiska na neposredno nadrejeno A. A. širilo dejansko podlago, saj so v odpovedi glede neprimernega ravnanja v odnosu do nadrejenih navedene le izjave, ki jih je tožnik A. A. podal 20. 2. 2023, glede ostalih dogodkov pa je navedeno zgolj, da naj bi tožnik večkrat izvajal pritisk, pri čemer ni navedeno, ne kdaj ne kako. Kršitve sploh niso vsebinsko opredeljene. Ni bil nespoštljiv do A. A., ni je žalil in poniževal. Domnevna kršitev 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev ne more predstavljati tako hude kršitve za izredno odpoved, saj Kodeks vnaprej določa, da je sankcija za njegovo kršitev uvedba disciplinskega postopka, in ne odpoved. Sodba nima razlogov o tem, s kakšno stopnjo krivde naj bi kršil delovne obveznosti. Glede očitka snemanja v upravnem območju je treba upoštevati, da Hišni red velja na lokaciji toženke na naslovu B., za druge lokacije pa se uporablja smiselno, vendar ni jasno, kaj pomeni smiselna uporaba. Ni bilo ugotovljeno, ali pisarna tožnika na naslovu Urada L. predstavlja upravno območje. Ob vstopu na upravno območje je obvezna kontrola pristopa z evidenčno kartico, toženka pa ni predložila nobenega dokaza, da bi novinarska ekipa potrebovala evidenčno kartico, s katero bi evidentirala svoj vstop v upravno območje. Varnostna služba bi morala od snemalne ekipe zahtevati dovoljenje funkcionarja ali generalnega sekretarja, vendar tega ni zahtevala, zato očitno ni šlo za upravno območje. Snemalno ekipo je videla tudi nadrejena A. A., vendar ni zahtevala, da se snemalna ekipa odstrani, prav tako tožnika ni opozorila, da gre za upravno območje, kjer snemanje ni dovoljeno. Kršitev Hišnega reda ni takšna, da bi upravičevala izredno odpoved. Tudi v zvezi s to kršitvijo sodišče prve stopnje ni ugotavljalo stopnje krivde. V izjavi, objavljeni v oddaji C., ni podal negativnih vrednostnih sodb, ni se negativno opredeljeval o vlogi D. D. in A. A. v postopku priprave javnega naročila, niti ni dvomil v pravilnost izvedbe javnih naročil. Njegove izjave niso povzročile nobene moralne, kaj šele materialne škode toženki. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik z e-sporočilom z dne 30. 3. 2023 škodoval ugledu toženke v javnosti. To e-sporočilo ni bilo posredovano strokovni javnosti, ampak osebama, ki sta neposredno zainteresirani - predsedniku strateškega sveta E. in ministru za ..., ki je tudi odgovoren za izvedbo javnega naročila nabave ... opreme. Tožnik zato s poročanjem ministru za ... ni bil nelojalen do svojega delodajalca, saj je ministrstvo ... njegov delodajalec. Ker je med pristojnostmi in nalogami predsednika strateškega sveta tudi komunikacija z odgovornimi v državni upravi na delovnem področju strateškega sveta, je tožnik upravičeno komuniciral s F. F. Tožnik si je prizadeval čim bolj zaščititi javni interes, in sicer da se čim prej pride do ... opreme, ki jo ... nujno potrebujejo. E-sporočilo z dne 14. 3. 2023 je bilo z namenom obveščanja o stanju javnega naročila in posredovano izključno osebam, ki so bile vključene v postopek nabave, in ne tretjim osebam. Tožnik je zgolj opozarjal na dejstvo, da določene aktivnosti za izvedbo javnega naročila še niso bile sprejete oziroma izvedene. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo novinarke G. G., ki bi lahko potrdila način vstopa v prostore Urada L. in okoliščine, v katerih je nastal prispevek za oddajo C. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po izvedbi pritožbene obravnave izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu podsekretar kot vodja projektov v Sektorju H. Urada L., ki je organ v sestavi Ministrstva ... Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklep toženke z dne 14. 4. 2023 in sklep Komisije za pritožbe z dne 26. 7. 2023), ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo vsa bistvena dejstva ter pravilno presodilo, da je bil odpovedni razlog utemeljen in izpodbijana odpoved zakonita, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pa ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

7Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje jasno, skladno in prepričljivo obrazložilo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki so bila pravočasno zatrjevana. Razlogi niso v nasprotju z listinami in dokazi, kot zmotno očita pritožba z navajanjem, da je sodišče prve stopnje glede vsebine prispevka v oddaji C. navedlo vrsto netočnosti in tožniku pripisalo trditve, ki jih ni izrekel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve ni protispisno povzemalo vsebine prispevka "...”, saj iz slednjega izhaja poročanje novinarke, da tožnik vmešavanje v pripravo razpisnih pogojev očita svojemu šefu D. D., temu pa sledi tožnikova dobesedna izjava: "Gospod D. D. in gospa A. A. kot vodja sektorja sta za strokovno asistenco ali kakorkoli se to imenuje vključila v to delo, zdaj formalno ali neformalno, jaz ne vem, gospoda I. I., ki sicer verjetno obvlada določene tehnične stvari, ampak ni ne radiolog ne radiološki inženir in zato me čudi, da lahko nekdo tako suvereno posega v neke tehnične zahteve, stvari, ki jih pripravljajo strokovnjaki.” Okoliščina, ali je tožnik z novinarko imel intervju ali je podal le izjavo, za odločitev ni bistvena, navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja pritožba, se ne nanašajo na odločilna dejstva.

8Ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave oziroma obravnavanja pred sodiščem) zaradi nezaslišanja priče G. G., novinarke televizije J. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaslišanje priče je tožnik predlagal v zvezi s prejetjem naznanila suma kaznivega dejanja, ki ga je toženka podala zoper njega, ter za dokazovanje okoliščin snemanja prispevka. Dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen kot nepotreben, zlasti iz razloga, ker dejstvo, da je tožnik v svoji pisarni v prostorih toženke sprejel ekipo televizije J., ki je z njim posnela intervju oziroma njegovo izjavo, kar je bilo objavljeno v oddaji C., med strankama ni bilo sporno in ker način vstopa v prostore toženke v nobenem primeru, ob presoji, da je tožnik kršil Hišni red s tem, ko je brez odobritve oziroma dovoljenja delodajalca v svoji pisarni, torej v upravnem območju, sprejel televizijsko ekipo in ji dovolil snemanje, ni bistven.

9Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene, saj tožnik v pritožbi ne opredeli oziroma ne navede določno, katerih zaslišanih prič sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo ter kaj naj bi iz njihovih izpovedi in tudi izpovedi tožnika izhajalo. Do te pavšalne pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče ne more konkretneje opredeliti, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

10Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 obrazložen skladno s 87. členom ZDR-1. Toženka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala ustrezen in zadosten opis tožnikovega ravnanja, iz katerega so razvidne konkretne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zakonski znaki kaznivih dejanj, ki jih izpolnjujejo očitane kršitve.¹ Tožnik tako ni mogel biti v dvomu, katera konkretna ravnanja mu toženka očita oziroma pred čem se brani, saj so posamezni historični dogodki v obrazložitvi izredne odpovedi opredeljeni tako vsebinsko kot časovno. Sicer pa za zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi zadošča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ta pa ni pogojen z obstojem znakov kaznivega dejanja, zato se mu posledično ni bilo treba opredeljevati še glede odpovednega razloga iz 1. alineje, do tovrstnih navedb in dokazov tožnika ter presojati zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

11Sodišče izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja v okviru odpovednih razlogov, ki so navedeni s strani delodajalca, oziroma v okviru obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov v odpovedi oziroma delavcu poleg kršitev, ki izhajajo iz izredne odpovedi, očitati še drugih. Tudi sodišče ne sme preseči tega opisa. Zato pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da se je tožnikovo izvajanje pritiska na nadrejeno A. A. stopnjevalo in doseglo vrhunec konec marca 2023, ko je v dogajanje zaradi vpitja posegla sodelavka K. K. in celo hotela poklicati policijo, širilo dejansko podlago očitane kršitve in preseglo opis v izredni odpovedi. Razen z izjavami, kot so: - "Jaz sem že skoraj 15 let na ministrstvu, vidva bosta šla, jaz bom pa ostal." - "Nevarnih igric se gresta, nevarnih." - "To, kar se sedaj medijsko dogaja, ni potrebno, na to sem vaju z direktorjem opozoril.", namreč toženka v izredni odpovedi ni konkretizirala ravnanja tožnika, ki naj bi predstavljalo izvajanje pritiska na neposredno nadrejeno, niti ni navedla omenjenega dogodka iz konca marca 2023. Kljub temu navedeno ne vpliva na obstoj kršitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnikovo izrekanje navedenih izjav, ki jih ni zanikal, predstavlja neprimeren in nespoštljiv odnos do neposredno nadrejene, kar je kršitev dolžnosti po spoštljivosti v odnosih s predstojniki, drugimi javnimi uslužbenci in podrejenim osebjem iz 3. točke 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (v nadaljevanju Kodeks). Vsebina izjav, četudi so bile le-te v zvezi s službenimi zadevami, nakazuje na nedirektno (posredno) grožnjo z izgubo zaposlitve oziroma položaja, zato jih ni mogoče razumeti kot zgolj izražanje nestrinjanja z načinom izvedbe javnega naročila ali kot kritiko ravnanja nadrejenih.

12Ne drži pritožbeno navajanje, da iz izredne odpovedi ne izhaja časovna umestitev očitka ter da je konkretizirano naveden le dogodek z dne 20. 2. 2023. Toženka je očitano kršitev umestila v obdobje od meseca februarja 2023 dalje, tj. po seznanitvi z odzivi potencialnih ponudnikov na izvedeno informativno povpraševanje dne 20. 2. 2023. Ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da je glede na datum 20. 2. 2023 očitek zastaran oziroma odpoved podana prepozno, saj ni šlo za enkratno kršitev, ampak za trajajoče oziroma ponavljajoče kršitve, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da vse te izjave nadrejeni niso bile izrečene tega dne.

13Kljub določbi iz 2. točke 28. člena Kodeksa, da ima kršitev kodeksa lahko za posledico uvedbo disciplinskega postopka zoper javnega uslužbenca, to ne pomeni, da njegova kršitev ne more predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za kar se zmotno zavzema tožnik v pritožbi. Ta določba ne preprečuje, da sodišče presoja, ali gre v okoliščinah konkretnega primera za kršitev, ki je hujša v smislu zakonske opredelitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali pa je kršitev lažje narave, ki ne omogoča izredne odpovedi po navedeni zakonski določbi, kar je skladno tudi s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 46/2015, na katero se sklicuje pritožba. Glede na to, da tožnik nadrejeni neprimerne izjave ni izrekel zgolj enkrat, temveč je to v očitanem obdobju storil večkrat, je sodišče prve stopnje takšno ponavljajočo se kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Pravilen je tudi zaključek, da je tožnik očitano kršitev storil namenoma oziroma naklepno, zato ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, s kakšno stopnjo krivde je tožnik kršil delovne obveznosti.

14Okoliščine, ki jih še navaja tožnik v pritožbi, in sicer, da mu je bilo s strani nadrejenih omogočeno nadurno delo v februarju 2023, da A. A. ni zahtevala posredovanja direktorja ali premestitve, da direktor ni ukrepal, da zaradi neprimernega ravnanja ni prejel nobenega opomina ali opozorila pred odpovedjo, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso bistvene.

15Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom snemanja v upravnem območju - da je tožnik televizijski ekipi dovolil snemanje v prostorih toženke (kamor spada tudi njegova pisarna) brez odobritve oziroma dovoljenja delodajalca, pravilno ugotovilo, da je utemeljen. Toženka je imela v internih navodilih - Hišnem redu določeno, da je v upravnem območju prepovedano slikovno ali zvočno snemanje brez predhodnega dovoljenja funkcionarja ali generalnega sekretarja, tožnik pa ni zanikal, da za snemanje v poslovnih prostorih ni imel dovoljenja nadrejenih. Pritožbeni trditvi, da tožnik za obstoj Hišnega reda ni vedel, da ga nihče ni seznanil, da bi veljal tudi za prostore Urada L., nasprotuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil Hišni red s spremembami in dopolnitvami z dne 17. 1. 2018 objavljen na intranetnih straneh ministrstva, o tem pa so bili vsi zaposleni na ministrstvu (tudi tožnik) obveščeni z elektronskim sporočilom z dne 22. 1. 2018. Z navajanjem, da ni jasno, kaj pomeni smiselna uporaba, ker v Hišnem redu to ni določeno, pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da se določbe Hišnega reda uporabljajo tudi za druge prostore, ki jih ima ministrstvo v lasti ali najemu, ne samo za tiste na naslovu B. Bistveno je predvsem, da 1. člen Hišnega reda izrecno določa, da hišni red velja za vse javne uslužbence ministrstva in organov v njegovi sestavi, kar Urad L. je. Pritožbeno navajanje glede obvezne kontrole pristopa z evidenčno kartico, glede obstoja in obsega samega upravnega območja kot tudi navedbe, da tožnik ni bil seznanjen, da njegova pisarna predstavlja upravno območje, ter da nadrejena A. A., ki je videla snemalno ekipo, in varnostna služba, nista niti preprečili snemanja niti opozorili, da to ni dovoljeno, so kot nedovoljene pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi nebistvene.

16Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da opisana kršitev ni takšna, da bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 vsebine pojma "hujša kršitev" ne opredeljuje, gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo je za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih obveznosti, pomembno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil.² Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem, ko je tožnik dovolil zvočno in slikovno snemanje v varovanem upravnem območju brez dovoljenja delodajalca, je ravnal v nasprotju s Hišnim redom in kršil obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil, ki je ena od temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja (določena v 34. členu ZDR-1). Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti da je šlo pri tem za snemanje televizijske oddaje, v kateri se je tožnik negativno opredeljeval do delodajalca oziroma njegovega vodstva, je tako sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je podana hujša kršitev delovnih obveznosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je kršitev storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. V 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je tožniku očitalo najmanj hudo malomarnost (kar pa ne pomeni, da ni podan naklep), ki zadošča za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik v televizijskem prispevku z očitkom in izjavo, razvidnima iz 7. točke obrazložitve te sodbe, javno negativno opredeljeval do vloge svoje neposredne nadrejene A. A. in direktorja Urada L. D. D. Četudi bi držala njegova trditev, da I. I. ni ... ali ... inženir (zaposlen je na inštitutu M. kot vzdrževalec ... naprav) in da je posegel³ v tehnične zahteve, ki so jih pripravili strokovnjaki v delovni skupini, ki jo je vodil in koordiniral tožnik, to ne spremeni zaključka, da je sporno tožnikovo izjavo mogoče razumeti kot očitanje in izražanje dvoma v pravilnost, učinkovitost in transparentnost izvedbe javnih naročil zaradi vmešavanja nadrejenih ter tudi dvoma v strokovno usposobljenost osebe, ki jo je toženka angažirala, zlasti ker tožnik ni povedal pravega, dejanskega razloga (namena) za vključitev I. I. - da je do tega prišlo, ker so se pojavili očitki potencialnih ponudnikov glede diskriminatornosti v zvezi s pripravljenimi tehničnimi specifikacijami.

18Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnikova izjava ni povzročila moralne škode toženki in ni škodila njenemu ugledu. Sicer je delavčevo ravnanje glede na 37. člen ZDR-1 škodljivo že v primeru, če bi lahko materialno ali moralno škodovalo poslovnim interesom delodajalca, pri čemer pa je bil v konkretnem primeru prav gotovo izpolnjen že sam pogoj nastanka (ne zgolj možnost) moralne škode toženki na njenem ugledu v javnosti. Tožnikov očitek in izjava v oddaji na ... televiziji sta zasejala dvom v zakonitost in strokovnost ravnanja vodstva Urada L. ter vrgla slabo luč na institucijo, ki je zadolžena za ..., kar je vplivalo na zmanjšanje toženkinega ugleda, zaupanja javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog pri projektu nakupa naprav ... za več javnih ... zavodov. Pravilna je torej presoja, da gre za samovoljno in škodljivo ravnanje, ki se ga je delavec dolžan vzdržati, kar opredeljujeta 37. člen ZDR-1 in 6. člen Kodeksa. Opisano ravnanje, ki je bilo tudi nelojalno do delodajalca (1. točka 5. člena Kodeksa), zato predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

19Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da tožnik med postopkom na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da bi pred (in z) objavo želel karkoli spremeniti v delovnem okolju ali na kaj opozoriti, temveč je svoje ravnanje in izjave opravičeval s pravico do varovanja časti in dobrega imena ter osebne integritete. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik glede na očitke, ki jih je toženka javno obelodanila s posredovanjem naznanila suma koruptivnega ravnanja in kaznivega dejanja zoper njega medijem, imel pravico, da se o tem javno izjavi in odgovori na očitke, vendar ne na takšen način, s katerim je škodoval ugledu toženke in njenega vodstva.

20Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o dokazanosti hujše kršitve delovnih obveznosti tožnika v zvezi z vsebino poslanih elektronskih sporočil zunanjim naslovnikom. Pravilna je presoja, da je s tem tožnik škodoval ugledu toženke kot organa in njenega vodstva v strokovni javnosti (37. člen ZDR‑1, 6. člen Kodeksa) ter kršil lojalnost do delodajalca (1. točka 5. člena Kodeksa), saj je v e-sporočilih vodstvu oziroma direktorju Urada L. očital nezagotovitev potrebnih finančnih sredstev in nesprejem odločitve o izvedbi javnega naročila (e-sporočilo z dne 14. 3. 2023) ter neučinkovito črpanje evropskih sredstev za ..., kot tudi posredno krivil izrecno poimensko omenjena vodjo Sektorja H. A. A. in direktorja Urada L. D. D. za neobjavo javnega naročila (e-sporočilo z dne 30. 3. 2023). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da je bilo e-sporočilo z dne 14. 3. 2023 članom delovne skupine, ki je pripravljala tehnične specifikacije za projekt nabave naprav ..., ter direktorjem javnih ... zavodov, ki bi naprave dobili, informativne narave in posredovano izključno z namenom obveščanja o stanju javnega naročila. Kot izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, vsebina tega e-sporočila, v katerem je tožnik z očitki nesprejema potrebnih odločitev s strani nadrejenih izpostavljal tudi interne informacije o projektu, presega tožnikov delokrog kot vodje projekta.

21Ker se tožniku v odpovedi ne očita, da je e-sporočilo z dne 30. 3. 2023 poslal tedanjemu ministru za ..., kot to napačno razume pritožba, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Očitano kršitev predstavlja pošiljanje navedenega sporočila zunanjemu naslovniku - ... F. F., vodji Strateškega sveta ..., ki na področju nabave ... opreme nima pristojnosti ukrepanja ali nadzora ter tudi ne sodi pod ministrstvo za ... oziroma Urad L. (tožnikovega delodajalca). Pritožbena navedba, da je predsednik strateškega sveta že večkrat komuniciral s tožnikom na temo opisanega javnega razpisa, je nedopustna pritožbena novota, zato je neutemeljeno sklicevanje na 4. člen Akta o ustanovitvi in imenovanju članov Strateškega sveta ..., v katerem je določeno, da predsednik strateškega sveta prosto komunicira in se dogovarja za sestanke z ministri, državnimi sekretarji, direktorji direktoratov in organov v sestavi ter drugimi odgovornimi v državni upravi na delovnem področju strateškega sveta. V zvezi z obravnavanim očitkom se tožnik pred sodiščem prve stopnje ni skliceval na namen varovanja javnega interesa ter ni podal navedb, da si je s komunikacijo, v kateri je poročal odgovornim za delovanje javnega ... sistema in izražal skrb za pravočasno izvedbo javnega naročila, prizadeval čim bolj zaščititi javni interes, da se čim prej pride do ... opreme, ki jo ... nujno potrebujejo. Glede na to, da v pritožbi ne utemelji, zakaj jih ni podal (pogoj nekrivde), pritožbeno sodišče teh novot ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

22Upoštevaje številčnost in njihovo naravo, so ugotovljene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja same zase in tudi skupaj pravilno ovrednotene kot hujša kršitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo stališču toženke, obrazloženem v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je šlo za kršitve določb ZDR- 1, Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev in internih pravil. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da kršitve izpolnjujejo standard hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je treba poudariti pomen zakonitega in etičnega ravnanja javnega uslužbenca - podsekretarja na pomembnem in občutljivem področju javnih naročil v ...

23Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja.
² Prim. s sodbo VSRS VIII Ips 223/2017 z dne 10. 4. 2018.
³ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (v okviru sicer prepoznega očitka prilagajanja javnega naročila) sicer izhaja, da je pregledal in preveril tehnične specifikacije ter podal ugotovitve glede spornih točk, zaradi katerih se ne morejo vsi ponudniki prijaviti na razpis in bi jih bilo treba spremeniti.