37. člen ZDR-1

V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti pr

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena. Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen. Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.

Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovn

Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Tožničina kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni hujša kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj so bile ugotovljene spremljajoče okoliščine, ki takšne presoje ne utemeljujejo.

Za ugotovitev, da je delavec storil dejanje, ki se mu očita v izredni odpovedi, (le) na podlagi indicev mora biti izpolnjen pogoj, da gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se dopolnjujejo tako, da tvorijo sklenjen krog (indični krog), na podlagi katerega je mogoče z gotovostjo sklepati, da je delavec očitano kršitev storil.

Ravnanje tožnika ne predstavlja kršitve, ki bi se dvignila nad raven, ki jo je mogoče obravnavati z milejšimi odzivi delodajalca. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pojem "hujša kršitev" je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivna izguba zaupanja se ne more utemeljevati le na delodajalčevem subjektivnem občutku ali internih odločitvah, temveč mora biti izkazana z dejstvi, ki kažejo na dejansko nevzdržnost nadaljnjega sodelovanja. Takšnih dejstev toženka ni izkazala.

Iz izvedenih dokazov ne izhaja le sum, temveč prepričljivo ugotovljeno dejstvo o naklepnem poskusu tožnika, da si protipravno prilasti toženkine gradbene odre. Vse ugotovljene dejanske okoliščine glede tožnikovega poskusa protipravne prilastitve toženkinih gradbenih odrov utemeljujejo obstoj naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v smislu druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožnik zmotno navaja, da bi mu za to dejanje toženka upravičeno podala kvečjemu pisno opozorilo iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč pri pravni kvalifikaciji tega dejanja za hujšo kršitev pravilno upoštevalo tudi, da je tožnik tako ravnal z namenom izvesti krajo, ter da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodjo linije, kar je od njega terjalo še toliko večjo skrbnost in odgovornost za vestno izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Neuspešno je pritožbeno poudarjanje, da zaradi odsotnosti tožnika z delovnega mesta ni nastala nobena škoda, saj 37. člen ZDR-1 delavcu prepoveduje tudi tista ravnanja, ki bi potencialno lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Tožnici je v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati. Tožnica je med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Ravnanje tožnika je močno preseglo nivo komunikacije, ki se sicer pričakuje pri medsebojnih kontaktih v okviru delovnega razmerja. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z zakonom (kršil je določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1) je pravilna tudi presoja, da mu tožena stranka v postopku ni bila dolžna zagotavljati posebnega varstva, ki ga sicer uživajo predstavniki delavcev po 112. členu ZDR-1. Sodišče je pri presoji utemeljeno upoštevalo tudi obnašanje tožnika na naroku. Tožnik je namreč večkrat motil red ter med izpovedjo priče B. B. pričo žalil z idiotom, vihraje je zapustil razpravno dvorano in pri tem močno zaloputnil z vrati. Prav tako je red in mir motil med izpovedjo priče E. E. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopnim, da tudi navedeno ravnanje tožnika na naroku potrjuje izpovedi prič, da je tožnik na podoben neprimeren način nastopal tudi pred ravnateljem in zaposlenimi pri toženi stranki. Svet zavoda je po določbah ZZ nadzorni in svetovalni organ zavoda, ki deluje kot kolektivni organ. Posamezni član sveta zavoda sicer na vodstvo lahko naslovi vprašanja ali pobude, ima pravico do informacij o delu zavoda, lahko zahteva pojasnila od vodstva, vendar sam nima sam