VSL Sodba II Cpg 218/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 2528,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2023 do plačila (I. točka izreka) in povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2Tožnica je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo in priglasila pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Ta spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. V ta okvir nedovoljenega pritožbenega izpodbijanja dejanskega stanja spada tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče verjelo zaslišanim pričam, ki da so vse pristranske, ker naj bi imele interes za uspeh lastnega zavarovalca (tj. toženke), ker naj bi bila od tega zagotovo odvisna tudi višina premije, ki se mu (ji) plačuje.

7Tožnica se upira tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča (3. točka obrazložitve), da ne zasliši še ostalih z njene strani predlaganih prič A. A., B. B. in C. C. Po tožničinih navedbah so bile vse prisotne pri škodnem dogodku in bi lahko izpovedale o tem, da se je lovski pregon dejansko izvajal oziroma - če ni šlo za lovski pregon (pravilno: pogon) v smislu definicije iz pravilnikov Lovskega društva X. (v nadaljevanju: LD X.) - pa da je brez dvoma šlo vsaj za izvajanje lova s strani posameznih lovcev LD X., kar naj bi bilo z vidika toženkine odgovornosti enakovredna situacija (priče naj bi izpovedale o tem, da se je predhodno izvajal lov in da je bil to razlog, da sta bila D. D. in E. E. na kraju škodnega dogodka z orožjem). Tožnica prvostopenjskemu sodišču zato očita kršitev njene pravice do izjave iz 5. člena ZPP (kar je po njenem vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe) in vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker naj se o njenem dokaznem predlogu za zaslišanje priče E. E. sploh ne bi bilo izjavilo, pa mu očita še kršitev 8. člena ZPP.

8V tem sporu tožnica od toženke, pri kateri ima LD X. zavarovano odgovornost, zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala v prometni nesreči v kraju Y., ko je njen šofer z vozilom (tj. avtobusom) trčil v divjega prašiča, ki je prečkal javno cesto. Trdi, da je do škodnega dogodka prišlo, ker so lovci LD X. izvajali lovski pogon¹ v neposredni bližini, pri čemer niso predhodno poskrbeli niti za to, da bi bil v kraju škodnega dogodka, kjer je reden prehod divjadi, postavljen prometni znak, ki bi opozoril na nevarnost prehoda divjadi. Meni, da je zato podana tako krivdna kot objektivna odgovornost LD X. Toženka se tem očitkom upira in trdi, da je šlo za posamičen in nepredvidljiv prehod divjih prašičev preko ceste.

9Prvostopenjsko sodišče je upoštevaje relevantno materialno pravo (Zakon o divjadi in lovstvu, ZDLov-1; Obligacijski zakonik, OZ) po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno presojalo dve ključni sporni vprašanji (prim. 19. točko obrazložitve). Prvič, ali se je v času škodnega dogodka (ponoči) izvajal lovski pogon. In drugič, ali gre v kraju škodnega dogodka za del cestišča, kjer ima divjad reden oziroma stalen prehod preko ceste, zaradi česar bi lovska družina morala obvestiti pristojne službe za postavitev prometnega znaka. V zvezi z obema je prav tako pravilno izvajalo dokazni postopek. V njem pa je zaslišalo le priče D. D. (lovca LD X.), F. F. (gospodarja LD X.) in G. G. (tajnika LD X.), ki so v izpovedbah potrdile toženkine trditve o izvajanju lovskega pogona (okoliščinah) in o tem, da se ta v času škodnega dogodka ni izvajal. Ostalih predlaganih prič, ki jih v pritožbi omenja tožnica, ki naj bi lahko izpovedale, da se je lovski pogon oziroma lov dejansko izvajal, pa ni zaslišalo. Svojo odločitev o tem je obrazložilo. Prebralo je še vse listinske dokaze v spisu in odločilo, da ne obstoji temelj tožbenega zahtevka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10Tožnica v pritožbi po smislu uveljavlja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se lovski pogon - ki pomeni način lova, kjer se več "gonjačev" z največ tremi psi v vrsti drug ob drugem pomika preko površine, tako da požene divjad proti lovcem na stojiščih - v času škodnega dogodka (ponoči) ni izvajal,² posledica neizvedbe predlaganih nasprotnih dokazov, tj. nezaslišanja tudi še prič A. A., B. B., C. C. in E. E. S tem prvostopenjskemu sodišču po vsebini očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti, pravice stranke do izjavljanja v postopku).³

11Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Toda ta dolž­nost ni neomejena. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani dopustni razlogi, in to mora obrazložiti. Sodišču med drugim ni treba izvesti dokazov, ki niso potrebni, ker je dejstvo že dokazano (ne velja pa nasprotno: sodišče ne sme zavrniti izvedbe nadaljnjih dokazov o istem odločilnem dejstvu z argumentom, da se je na podlagi predhodno izvedenih dokazov na to temo že prepričalo o neobstoju tega dejstva); ki niso relevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, po pravni presoji sodišča pravno ni relevantno; ter v primerih, ko dokazni predlogi niso pravočasni, in v primerih ko niso dovolj substancirani, tj. ko ni zadostno pojasnjeno, kaj konkretno je dokazna tema.⁴

12Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če je to dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, že dokazano. Za tak položaj v obravnavanem primeru ne gre, pač pa za maloprej v oklepaju navedeni ravno nasproten položaj. Iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica sicer predlagala še zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C., ki naj bi izpovedale o okoliščinah škodnega dogodka, toženka pa še priči E. E. in H. H., ki naj bi izpovedali glede postopka lovskega pogona in zavarovanja okolice v času izvajanja slednjega, a da je prvostopenjsko sodišče že na podlagi v dokaznem postopku zaslišanih prič ugotovilo, da so dobro pojasnile postopek lovskega pogona (da se pogoni izvajajo od 1. oktobra do konca januarja; da se ne izvajajo ponoči ipd.) in da je zato zaslišanje preostalih prič zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje o spornem vprašanju že ugotovljeno, tj. da se lovski pogon takrat ni izvajal, in dodatno zaslišanje ni bilo potrebno (8. člen ZPP v zvezi z 213. členom ZPP). Skladno z obrazloženim v prejšnji točki te obrazložitve to ni dopusten razlog za zavrnitev omenjenih dokaznih predlogov. Prvostopenjsko sodišče tako ni pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem s tožničine strani predlaganih prič A. A., B. B. in C. C. (dokaz z zaslišanjem priče E. E. pa je bil s tožničine strani predlagan prepozno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem, tj. da se lovski pogon v času škodnega dogodka ni izvajal.⁵

13Očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa kljub temu ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so bile priče A. A., B. B. in C. C. sicer predlagane že v tožbi (kar je bilo v primerjavi s pričo E. E., ki je bila predlagana šele v prvi pripravljalni vlogi, načeloma pravočasno), da pa takrat niso bile tudi ustrezno substancirane (tožnica v tožbi ni pojasnila, kdo so te osebe in o čem bodo izpovedale). To je (morda) storila šele v prvi pripravljalni vlogi, ko je navajala: "Tožnica je že v tožbi pojasnila, da se toženkine navedbe v odklonitvi zavarovalnega zahtevka ne ujemajo z izjavami prič na avtobusu, ravno tako ne z ugotovitvami policistov PP X. Tožnica je tudi kontaktirala LD X. in od g. G. G. prejela izjavo, da so lovci na zaslišanju podali neresnično izjavo, saj njihov pravilnik prepoveduje lovski pogon ob cesti. Lovci, ki so prispeli na kraj nezgode, so priznali, da so imeli na njivi s koruzo obkoljene prašiče, zaradi česar so takoj po nezgodi prišli do cestišča. Predmetno se bo lahko razjasnilo z izvedbo dokazov na glavni obravnavi, in sicer z zaslišanjem vseh predlaganih prič." To pa je bilo v vsakem primeru prepozno glede na 451. člen (ki se glasi: "V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.") in tretji odstavek 452. člena ZPP (ta pa se glasi: "Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo.")

14Tožnica nadalje uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da je njegova dokazna presoja v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju priče F. F., saj naj bi bila ta priča izpovedala, da sta bila D. D. in E. E. v bližini (kraja škodnega dogodka), ker sta bila na lovu (s tožničinega stališča je lovska terminologija nepomembna). S tem mu namreč očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Očitek spominja tudi na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Ta kršitev obstaja, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave in je storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisa zvočnega posnetka v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisom v razlogih (k tej procesni kršitvi ni mogoče uvrstiti situacij, ko prvostopenjsko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša). Za takšno situacijo pa v tem primeru ne gre. Prvostopenjsko sodišče je v razloge sodbe izpovedbo priče F. F. prepisalo tudi v tistem delu, v katerem je pojasnila, da "so bili tam, ker so slučajno bili v bližini na lovu oziroma so se iz lova vračali". Temu pa res ni pripisalo pomena, kot mu ga pripisuje tožnica. Na podlagi citiranega dela izpovedbe namreč ni zaključilo, da so lovci LD X. opravljali dejavnost, ki je divje prašiče pognala v beg in enega pod tožničin avtobus. Ko tožnica tej dokazni oceni nasprotuje, uveljavlja torej nedopusten pritožbeni razlog izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da so bili pred obravnavano prometno nesrečo lovci LD X. na lovu (neznano kje), pa samo zase nenazadnje tudi ne pomeni, da se je v času škodnega dogodka izvajal pogon ali skupinski lov ali individualni lov, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka, tj. obravnavanega trka tožničinega avtobusa z divjim prašičem.

15Tožnica se ne strinja niti s presojo prvostopenjskega sodišča, da je šlo zgolj za naključno prečkanje divjadi čez cestišče in da ne gre za območje, kjer je reden prehod divjadi, kar bi terjalo postavitev ustreznega prometnega znaka (peti odstavek 53. člena ZDLov-1).⁶ Zaključek, da v kraju škodnega dogodka ne gre za del cestišča, kjer ima divjad reden oziroma stalen prehod preko ceste, ima tudi materialnopravno plat in je po presoji pritožbenega sodišča v tej razsežnosti pravilen. Do tega je prvostopenjsko sodišče prišlo upoštevaje vse v zvezi s tem predlagane dokaze, vključno z izpovedbama zaslišanih prič D. D. in F. F., na kateri se v pritožbi sklicuje tožnica. To pa tudi v tistem delu, v katerem je D. D. izpovedal, da "je problem, ker divjad na tem delu cestišča večkrat prihaja čez cesto, njemu je znano, da se je to v tem letu zgodilo trikrat, ker je šel sam pobrat srno" (ta del izpovedbe je povzet v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer pravilno, zaradi česar ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Skladno s tem je namreč ocena, da trikratni prehod divjadi preko spornega dela ceste ne pomeni rednega oziroma stalnega prehoda preko ceste, pravilna. Del izpovedbe priče F. F., da "so že leta nazaj dali prošnjo za postavitev prometnega znaka za dotičen odsek, ampak dobiš odgovor, ker je pač zavrnjen … ali pa ga oni avtomatsko ne dajo", ki v obrazložitev sodbe sicer ni povzeta (in že zato ne more biti podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa v nasprotju s tožničinim razumevanjem celo potrjuje izpolnitev zahteve iz petega odstavka 53. člena ZDLov-1 in posledično izključuje protipravnost ravnanja toženkine zavarovanke. Na podlagi vsega obrazloženega je presoja prvostopenjskega sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za naključno prečkanje divjadi čez cestišče in da zato toženkina zavarovanka ni odgovorna, pravilna.

16Pritožba tako ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP), ker v njej ni niti nobenih napak sojenja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Na pa, da so izvajali skupinski ali individualni lov, ki bi bil vzrok za obravnavano nesrečo.
² Ki predstavlja torej ugotovitev o neobstoju pravno pomembnega dejstva.
³ Kršitev načela kontradiktornosti je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
⁴ Prim. A. Galič v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 56, 57.
⁵ Prim. prav tam. Še na en način povedano: ustavno dopustno je po zaslišanju prič A in B izmed dokazne ponudbe za zaslišanje prič A-F (v zvezi z istim spornim dejstvom) reči, da je sporno odločilno dejstvo dokazano ("pogon" v že obrazloženem smislu ali pa dejanska obkolitev zveri ob cesti, kamor potem stečejo) in da se zato dokazov C-F ne bo izvajalo. Ni pa dopustno obratno. Če npr. A, B in C izpovejo, da "Pogona" ali obkolitve ni bilo, potem ni dopustno reči, da je bilo dopustno zavrniti zaslišanje prič Č-F. V primeru, da želi stranka neko dejstvo dokazovati z več pričami, je načeloma treba zaslišati vse.
⁶ Upravljavec lovišča ali lovišča s posebnim namenom je dolžan obvestiti upravljavca javne ceste, ki vodi skozi lovišče, o krajih stalnih prehodov divjadi čez cesto zaradi postavitve ustreznega prometnega znaka.