VSC Sklep I Cp 273/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (tožnik, pritožnik) je dne 8. 1. 2024 vložila tožbo, s katero zahteva (-) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 28. 3. 2008 z valutno klavzulo v CHF, pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju toženkine denarne terjatve iz te kreditne pogodbe, oboje z istim dnem, (-) plačilo zneska v višini 25.101,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (-) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, ki je bila vpisana na podlagi sporazuma o zavarovanju toženkine kreditne denarne terjatve, in njen izbris, (-) povračilo pravdnih stroškov. Dne 21. 5. 2024 je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim zahteva (-) začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin, sklenjenih v obliki notarskega zapisa z dnem 28. 3. 2008, do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, (-) povrnitev stroškov.

Sklep o začasni odredbi

2Sodišče prve stopnje je dne 24. 5. 2024, še pred vročitvijo predloga v izjavo toženki, izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu v celoti ugodilo. Pri odločitvi, v okviru katere je obrazložilo verjetnost obstoja terjatve, sklicujoč se na najnovejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), Ustavnega sodišča RS (US RS) in Vrhovnega sodišča RS (VS RS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF, se je med drugim oprlo na sklenjene pogodbe in notarski zapis (katerih zadržanje je bilo predlagano), višino prejetega in odplačanega kredita, Poročila in dopise Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007. Z dokaznim standardom verjetnosti je, upoštevaje dejansko stanje, ki v bistvenem ne odstopa od dejanskega stanja v zadevah II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023, kjer je šlo za sklenitev dolgoročnega potrošniškega kredita, vezanega na CHF, in smiselno enake trditve pravdnih strank glede pojasnilne dolžnosti, ugotovilo, da toženkina pojasnila, ki jih je ta dala v fazi sklepanja pogodbe v letu 2008, tožniku niso dala zadostne podlage za njegovo zavedanje o dejanskih posledicah velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznost v celotnem obdobju odplačevanja kredita in s tem za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečaja, torej za zavedanje, kakšno tveganje prevzema, upoštevaje dolgoročnost kreditnega razmerja. Toženka mu namreč ni predstavila, kako bi na višino njegove kreditne obveznosti vplivala zelo velika depreciacija domače valute.¹ Na podlagi omenjenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila ter je s tem ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.² Takšen zaključek je utemeljevalo z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe, in s stališčem, da lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri takšni pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, sploh, glede na izrazito informacijsko premoč banke, zaradi česar se enakopravnost med njima vzpostavlja ravno s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke; v nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj, nepopolna pojasnila pa tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (3. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot v zvezi s členom 23 istega zakona; ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev).

3Prvostopno sodišče je zaključilo tudi, da je izpolnjen drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Zaključek je ob tem, ko je ugotovilo, da je tožnik toženki plačal za 25.101,47 EUR več, kot je prejel kredita,³ utemeljevalo z vsakomesečnim zneskom odplačevanja v višini 900,00 EUR, kar objektivno ni majhno breme, ki utegne tožnika bremeniti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje in morebiti pred pritožbenim sodiščem, glede na trditve pa mu predstavlja veliko finančno breme in vpliva na njegovo preživljanje in preživljanje družine. Pri tem bo obroke, ki jih bo brez začasne odredbe plačal po zaključku pravdnega postopka, moral zahtevati nazaj v ločenem pravdnem postopku, z novo tožbo, s čimer so povezani dodatni stroški sodnih taks in odvetnikov. Po drugi strani pa neplačevanje po začasni odredbi verjetno ne bo imelo praktično nobenega vpliva na poslovanje, finančno in premoženjsko stanje toženke (dolgovani znesek po kreditni pogodbi predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja), ki je močna finančna institucija in v primerjavi s tožnikom finančno neprimerljivo močnejša stranka, ki bo v primeru neutemeljenosti začasne odredbe lahko zahtevala plačilo zapadlih neplačanih obrokov vključno z obrestmi, na voljo pa ima tudi hipotekarno zavarovanje.⁴

Sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi

4Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor. Po tem, ko se je tožnik v odgovoru na ugovor o slednjem vsebinsko opredelil, je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

5Toženka v pravočasni pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, tako da se njenemu ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Najprej oporeka uporabljeni pravni podlagi (Direktiva Sveta 93/13/EGS,⁵ ZVPot), ki se, vključno s prakso SEU, lahko uporablja le glede pogojev, ki med pravdnima strankama niso bili dogovorjeni posamično. Nadalje izpostavlja drugi odstavek 1. člena Direktive, po katerem določbe Direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa. Zato je področje uporabe sistema varstva pred nepoštenimi pogoji, uvedenem z Direktivo, omejeno - ko pogodbena določila ustrezajo določbam nacionalnega prava, je presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, kot je urejena z Direktivo, v celoti izključena zaradi načeloma upravičene domneve, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank nekaterih pogodb. V letu 2008 je pravno podlago za sklepanje potrošniških kreditov (v tuji valuti) predstavljal Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), pri čemer je toženka izpolnila vse po tem zakonu predpisane obveznosti v predsklenitveni fazi, ko je tožnika seznanila z vsemi pogoji Kreditne pogodbe, katera vsebuje vse obvezne sestavine, določene v ZPotK. Poleg tega je v skladu z načelom monetarnega nominalizma iz 371. člena Obligacijskega zakonika (OZ), dolžnik, če ni dogovorjeno kaj drugega, dolžan plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost - v konkretnem primeru 159.000,00 CHF, povečano za pogodbeno dogovorjene obresti, kar je dodatni razlog za izključitev uporabe Direktive. Zato se ne strinja z argumentacijo sklepa II Ips 37/2023, na katerega se sklicuje sodišče. Presoja (ne)poštenosti določil je iz področja uporabe Direktive izključena tudi iz razloga, ker dogovor o valuti kredita in vračila (CHF) predstavlja glavni predmet pogodbe, pri čemer so pogoji določeni v jasnem in razumljivem jeziku; toženka je tožniku tudi v predpogodbeni fazi pojasnila vse okoliščine in tveganja, povezane s kreditom v tuji valuti, znana v tistem trenutku, tožnik pa je podal izjavo o prevzemu valutnega tveganja.

Četudi bi se določila Direktive uporabila, pa načelo lojalne razlage ne pomeni, da je slednja neomejena, saj jo morajo sodišča iskati v okviru meja, ki jih dopuščajo razlagalna pravila. Sodišče zato ne more ugoditi predlogu, če iz njega ne izhajajo trditve in dokazi, ki bi predlog utemeljevali, saj bi to pomenilo zaobid pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden bi sodišče lahko sprejelo odločitev o ne/pravilnosti pojasnilne dolžnosti, bi moralo ugotoviti vsebino dane pojasnilne dolžnosti, ne pa nekritično slediti trditvam tožnika, in to kljub pojasnilom toženke v ugovoru, da je tožniku posredovala informacije takšne kakovosti, da je lahko razumel in se zavedal vseh tveganj, ki jih je sprejel s kreditom v tuji valuti in ocenil tveganje morebiti znatnih negativnih ekonomskih posledic kredita v tuji valuti za njegove finančne obveznosti med celotnim trajanjem sporne kreditne pogodb. Sodišče navedenega ni upoštevalo in predlaganih dokazov (zaslišanja prič) ni izvedlo, za kar ni podalo obrazloženih argumentov. Ker tožnik trdi, da mu toženka ni razkrila določenih informacij, bi moral zatrjevati in dokazati, da je slednja s temi informacijami razpolagala, čemur ni zadostil. Zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tudi, če je razpolagala z informacijami (ni razpolagala z zgodovinskimi grafi CHF/EUR od leta 1953 do 2015, predstavitvijo avstrijske informacijske zloženke z dne 30. 6. 2006 s prevodom v slovenski jezik, zloženko avstrijske narodne banke in avstrijskega nadzornega organa za finančne trge (FMA) iz leta 2006 ter 2011 s prevodom v slovenski jezik, z napovedjo gibanja tečaja CHF od leta 2006 za 25 let in z letnim poročilom UniCredit Banke; drugačne ugotovitve sodišče ne obrazloži), to še ne pomeni, da ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je bila ob sklepanju kreditne pogodbe slaboverna, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Sicer pa iz nobenega dokumenta, s katerim je toženka v času sklepanja kreditne pogodbe razpolagala, ni izhajalo prihodnje dogajanje s tečajem CHF, ampak le možnost spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR. Dano pojasnilo, skladno z novejšo sodno prakso VS RS (II Ips 74/2023), zadošča za zaključek o pravilno in popolno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, ob tem, ko kreditna sposobnost tožnika ni bila sporna in ko toženka ni dajala prednosti kreditom v CHF, bančni svetovalci pa so na ustrezen način predstavili valutno tveganje.

Zaključek, da toženka s svojimi ugovornimi trditvami in zanje predloženimi in predlaganimi dokazi še ni uspela izpodbiti verjetnosti tožnikovih trditev, da je bilo informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temelji na slepem sledenju sodišča (neizkazanim) trditvam tožnika, in popolnem prezrtju trditev in dokaznih predlogov toženke. Že prvi pogoj (verjetnostni obstoj terjatve) za izdajo začasne odredbe ni podan.

S sklicevanjem na restriktivno razlago pogojev za ureditveno začasno odredbo nadalje navaja še, da je izdaja le-te možna samo ob izpolnitvi pogojev iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, tudi sicer pa sodišče ni upoštevalo, da je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v zvezi s svojo finančno situacijo ni podal nobenih konkretnih trditev niti predložil dokazov, pa je kljub temu ugotovilo, da je pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena izpolnjen, ne da bi obrazložilo ugotovitev, ki jo toženka prereka, in sicer, da razpolaga s praktično neomejenim kapitalom. Avtomatizirano izdajanje regulacijskih začasnih odredb na podlagi pavšalnih trditev predlagateljev brez dokazne podlage je arbitrarno in pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. V seštevku ima (lahko) izjemno neugodne posledice (v skrajnem primeru ogrozitev stabilnosti finančnih trgov), kar presega domnevno neugodne posledice tožnika, ki jih slednji ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.

Preračunavanje v EUR ni relevantno, tožnik pa tudi ni izkazal, da bi že poplačal glavnico v višini 159.000,00 CHF, kaj šele pogodbeno dogovorjene obresti (do 15. 11. 2023 poplačano 144.978,66 CHF). Ugotovitve, da toženka ni prerekala trditev tožnika oz. da je ta s strani toženke leta 2008 prejel kredit, preračunano v EUR v višini 101.903,48 EUR ter da je do vložitve tožbe v januarju 2024 odplačal že 127.004,95 EUR, so napačne. Slednje je bilo v ugovoru prerekano z navedbo, da so neutemeljene in nerelevantne trditve o višini zneska v EUR iz naslova kreditne pogodbe in višini odplačanega zneska v EUR, sodišče pa obojega ne obrazloži niti ne pojasni, kakšen menjalni tečaj je upoštevalo. Tožnik zato še ni izkazal, da bi toženki vrnil več, kot je dobil, in tudi v primeru zanj ugodne sodbe od toženke zaenkrat ne bi mogel zahtevati vračila nobenega zneska. V vsakem primeru bi tožnik lahko do konca glavne obravnave za dodatno plačane mesečne obroke prilagodil svoj tožbeni zahtevek (privilegirana sprememba tožbe iz 186. člena ZPP), na podlagi 267. člena ZIZ pa bi se izognil vlaganju nove tožbe za zneske, zapadle med morebitnim pritožbenim postopkom, v posledici česar bi končna meritorna odločitev v celoti ponovno vzpostavila njegov (prejšnji) pravni in dejanski položaj. Če bi v pravdi uspel, nadaljnjega plačevanja niti ne bi bilo.

Sodišče je s postopanjem v vseh fazah odločanja kršilo načelo kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kršena pa je bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Stališče, da se kontradiktornost zagotovi v ugovornem postopku, lahko vzdrži presojo, ko sodišče prve stopnje še ni seznanjeno s stališči tožene stranke, ne pa tudi v obravnavanem primeru. S tem, ko jih ni upoštevalo, je kršilo njeno pravico do izjave. Obrazložitev, da je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno, je napačno; sodišče toženi stranki ni dalo možnosti, da bi dokazovala, da terjatev tožeče stranke ne obstoji.

6V odgovoru na pritožbo tožnik na pritožbene očitke glede uporabljene pravne podlage vključno s sodno prakso SEU ter glede presoje in obstoja verjetnosti potrebnih pogojev po ZIZ obrazloženo odgovarja, sklicujoč se na stališča US RS in VS RS v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji po ZVPot. Zatrjuje, da je sodišče zaradi neutemeljenosti pravilno zavrnilo ugovor in smiselno predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške vloženega odgovora na pritožbo.

Presoja pritožbe in njenih navedb

7Pritožba ni utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je sklep,⁶ ki ga tožena stranka izpodbija v celoti, preizkusilo v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, ter pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

9Kot izhaja iz določil, ki urejajo predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to pa so določila ZIZ kot del nacionalnega prava, mora sodišče ob izdaji le te ugotavljati verjetnost, ali terjatev tožeče stranke⁷ obstoji oziroma ali bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), in tudi verjetnost obstoja nadaljnjega pogoja po drugem odstavku istega člena,⁸ vse to pa ob razlagi prava Evropske unije (EU), torej tudi Direktiv (3a člen URS). Razlago daje SEU,⁹ katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir tudi za nacionalno sodišče; to je dolžno določbe nacionalne zakonodaje razlagati lojalno (evroskladno), to je v skladu s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22), in v skladu s pomenom in cilji prava EU. Pritožbene navedbe o potrebnem omejevanju lojalne razlage v primeru uporabe Direktive in navezavi na pravila trditvenega in dokaznega bremena po nacionalni zakonodaji (člen 212 ZPP v zvezi s členom 15 in 272 ZIZ) predstavljajo (sicer pravilna) pravna naziranja toženke, ki pa ne konkretizira povezave z v pritožbi podanim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C.

10Pritožnica v pritožbi ponavlja obširne navedbe, podane že v ugovoru, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno oprlo na Direktivo 93/13/EGS in posledično na prakso SEU ter na določbe ZVPot. Že prvostopno sodišče se je, ko je toženki odgovarjalo na ugovorne navedbe o neveljavnosti Direktive za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih,¹⁰ sklicevalo na stališče, izraženo v VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (slednje se glede pritožbeno zatrjevane omejitve uporabe Direktive opredeli tudi do stališča v zvezi s C-81/19, in sicer, da valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja).¹¹ Glede na to, da ZPotK ni podrobneje določal vsebine pojasnilne dolžnosti, in je obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo le del vsebine pojasnilne dolžnosti, čemur vse pritožbeno sodišče pritrjuje, pritožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami, povzetimi v predhodni obrazložitvi, ne uspe s trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava. Vsem kriterijem, ki jih je oblikovalo SEU po določbi drugega odstavka 1. člena Direktive, po kateri se nedovoljenosti pogodbenega pogoja ne presoja zgolj takrat, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank, namreč ni zadoščeno. Tudi sicer ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opravilo presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot, tudi zato, ker njegove določbe, glede na obseg implementacije Direktive, nudijo potrošniku širše varstvo od določb Direktive, in pravnega varstva ne omejujejo na način, kot ga omejuje Direktiva v drugem odstavku 4. člena (v smislu presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe le v primerih, če je pogoj določen nejasno). Toženka tudi s pritožbenima navedbama, da dogovor med pravdnima strankama o tem, da bo sporni kredit nominiran v CHF, predstavlja posamično dogovorjen pogoj, ker je kreditno pogodbo res pripravila sama, vendar na podlagi tožnikove izbire, in z nadaljnjo, da dogovor predstavlja glavni predmet pogodbe, ne more omajati po prvostopnem sodišču pravilno uporabljenega materialnega prava. VS RS je namreč v judikatu II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in nadaljnjih¹² razlago določb ZVPot močno nadgradilo in se izreklo, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive; tipi nepoštenih (ničnih) pogodbenih pogojev, naštetih v alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, so določeni alternativno, pri čemer za nepoštenost pogodbenega pogoja zadošča kršitev dobre vere bodisi v vsebinskem bodisi v postopkovnem smislu - slednja pa je zajeta tudi v vseh prvih treh alinejah prvega odstavka 24.člena ZVPot, zaradi česar je za presojo ne/poštenosti pogodbenega pogoja bistvena vsebina pojasnilne dolžnosti.

11Ni moč pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka podala predlog za izdajo začasne odredbe po vloženem odgovoru na tožbo, pri odločanju o začasni odredbi moralo upoštevati tudi argumente in dokaze iz toženkinega odgovora na tožbo. Prvostopno sodišče je svoje (pravilno) stališče utemeljevalo v točki 11, z obrazložitvijo, da je ob odločanju o predlagani začasni odredbi vezano na trditve upnika v predlogu; te so podlaga za presojo o izpolnjenosti pogojev za njeno izdajo. Tudi če bi bilo pritožbene navedbe razumeti v smeri, da bi sodišče moralo toženki pred odločitvijo vročati predlog v izjavo, njena pravica do izjave s tem, ko ji sodišče pred izdajo sklepa o začasni odredbi ni vročilo predloga v izjavo, ni bila kršena. Po 239. členu ZIZ se namreč v postopku zavarovanja z začasno odredbo smiselno uporabljajo določbe o izvršbi, kjer je kontradiktornost vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi - v ugovornem postopku, s katerim lahko dolžnik uveljavlja vse dopustne ugovorne razloge. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, kar izhaja tudi iz konteksta prvostopne obrazložitve, in sicer, da je postopek zavarovanja samostojen postopek, ki temelji na dispozitivnosti strank. Zatrjevana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana.

12Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo (glej točko 10), da je o ugovoru odločilo brez naroka. Ker ta po 53. členu ZIZ ni obvezen, kot je obrazložilo že prvostopno sodišče, bi pritožnica lahko uspela s pritožbeno zatrjevano kršitvijo do izjave, če bi s trditvami, da je bil narok smotrn,¹³ uspela vzbuditi vsaj dvom v odločitev sodišča, ki naroka ni opravilo. Pritožnica je sicer zatrjevala, da po izdanem sklepu o začasni odredbi sodišče ni imelo več razloga, da ne bi izvedlo tudi po toženki predlaganih dokazov z zaslišanjem prič; s tem, ko jih ni izvedlo, ji je bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Neobvezen narok za obravnavanje ugovora namreč, tako pritožba, pomeni le to, da ga sodišču ni treba izvesti, če pa je potreben, da tožena stranka dokaže svoje trditve, ga mora izvesti. Pritožbene navedbe so preveč posplošene, da bi vzbudile dvom v odločitev o nesmotrnosti naroka, kakor ta izhaja iz konteksta obrazložitve. Pritožnica namreč ne konkretizira niti kaj niti s katerimi dokazi je hotela dokazati svoje trditve, za katere (še vedno ne zadosti konkretizirano) navaja le, da je z njimi dokazovala, da terjatev tožeče stranke ne obstoji. Sodna praksa se je že izrekla¹⁴, da striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka iz 350. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Če pritožnica trdi, da prvostopno sodišče nedopustno ni izvedlo dokaznih predlogov, bi morala v pritožbi, ki se presoja samostojno, konkretizirano navesti, na katera zatrjevana dejstva in na katere dokazne predloge se graja nanaša, kot tudi, zaradi katerih trditev so bili dokazni predlogi podani. Ker tega ni storila, njena graja ostaja na posplošeni ravni. Pritožbenih očitkov v tem delu sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, zato lahko nanje odgovori le na način, da ni podana nobena izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Odločitev o neopravi naroka (iz česar je razbrati obrazložitev o razlogu neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanji prič) je sodišče v 10. točki obrazložilo. Uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ob tem, ko pritožnica sicer kršitev uveljavlja tudi zaradi prejetja odgovora tožeče stranke na njen ugovor šele hkrati z izpodbijanim sklepom, v zvezi s čimer pa že sama ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče odločitev oprlo na katerokoli izmed trditev ali predlaganih dokazov tožeče stranke v tej vlogi,¹⁵ tako ni podana, prav tako posledično ni kršena možnost obravnavanja pred sodiščem, ki bi predstavljala kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS).

13Sodišče prve stopnje je pravilno, po določbah ZIZ in v skladu s stališči SEU C-287/22 presojalo (tudi) tožnikovo izkazanost pogojev iz prvega odstavka in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ¹⁶ ter zavrnilo drugačne ugovorne trditve toženke, da tožnik omenjenih zakonskih pogojev ni izkazal. S pravnim razlogovanjem, da je izdaja regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v konkretnem primeru nujna, je ob tožnikovi izkazanosti obeh pogojev, v točkah 18 in 20 do 21 tudi obrazložilo neutemeljenost ugovornega očitka toženke o nedopustnosti izdaje začasne odredbe, ker naj ne bi šlo za nujni primer. Pri izpolnjevanju nadaljnjih zakonskih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je ponujene trditve tožnika pravilno presojalo glede na tretjo alinejo citiranega člena; odgovor na neutemeljene ugovorne navedbe, da presoja pogojev regulacijske začasne odredbe ne more temeljiti na predpostavki iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa v zvezi s spoštovanjem stališč v Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 potrjuje tudi aktualna sodna praksa.¹⁷

14O ugovornih navedbah glede verjetnostnega obstoja terjatve se je prvostopno sodišče podrobno opredelilo v točkah 14 do 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob neutemeljeno uveljavljani absolutno bistveni kršitvi postopka¹⁸ in ob pravilni uporabi materialnega prava, vse upoštevaje standard verjetnosti, kot je že bilo obrazloženo, pritožba s ponavljanjem ugovornih navedb o izvedeni ustrezni pojasnilni dolžnosti, ne uspe vzbuditi dvoma v presojo o izkazanosti pogojev za predlagano začasno odredbo oz. pravilneje v neutemeljenost toženkinih ugovornih trditev zoper sklep o izdani začasni odredbi. Prvostopno sodišče je pravilno, po tem, ko se je sklicevalo na navedbe tožnika o prejetih opozorilih s strani toženke, povzetih v točki 2 sklepa o izdani začasni odredbi,¹⁹ opirajoč se na odločbe SEU, VS RS in US RS²⁰ glede vsebine pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, zaključilo, da za pravilno izpolnjenost pojasnilne dolžnosti ni dovolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute, temveč mora prejeti informacije takšne intenzivnosti (kakovosti), da bo zmožen oceniti in se zavedati potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej da razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi možnih nihanj menjalnih tečaje, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto. Upoštevajoč pravilna izhodišča je sodišče prve stopnje²¹ ob presoji toženkinih ugovornih trditev, s katerimi je ta utemeljevala tožnikovo neizkazanost verjetnosti terjatve, ponovno presojalo tudi tožnikovo izkazanost slednje. Na podlagi v predlogu za izdajo začasne odredbe in v tožbi zatrjevanih dejstvih, je, upoštevaje, da je dokazno breme o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti na toženki, pravilno presodilo, da toženka s svojimi ugovornimi trditvami v tej fazi postopka še ni uspela izpodbiti verjetnosti tožnikovih trditev o nezadostnem informiranju ob sklepanju kreditne pogodbe, kar nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. Prav tako je glede toženkinih trditev o drugačni vsebini pojasnilne dolžnosti od ugotovljene za potrebe izdaje začasne odredbe konkretneje obrazložilo, da bo ta, torej z višjim dokaznim standardom, predmet presoje tekom rednega pravdnega postopka, ob čemer se je izrecno opredelilo do neizčrpanja pojasnilne dolžnosti z izjavo o prevzemu valutnega tveganja v pisno kreditno pogodbo in o vsebini konkretne pojasnilne dolžnosti, glede katere je štelo, da pojasnila, za katera toženka zatrjuje, da jih je tožniku dala, ne predstavljajo tveganja v realni sferi njegovih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Zato ni pritrditi pritožbenimi navedbam, da je sodišče ob presoji ugovora popolnoma prezrlo toženkine trditve in dokazne predloge, niti nadaljnjim, da ni presojalo njenih trditev v zvezi z ravnanji v okviru pojasnilne dolžnosti. Pritožba s čeprav obširnim, a selektivnim povzemanjem zaključkov prvostopnega sodišča ne uspe izpodbiti njegovih zaključkov o verjetnostnem obstoju terjatve, ki jih toženka s svojimi ugovornimi navedbami ni uspela omajati, ne glede na to, da gre sicer pritrditi pritožbi, da z določenimi listinami, na katere se je sicer sklicevalo sodišče ob izdaji začasne odredbe, toženka ob sklepanju pogodbe ni mogla razpolagati, kar pa je upoštevano že v izpodbijanem sklepu, ki se v točki 18 sklicuje le še na dokumente Banke Slovenije iz let 2005 do 2007 s strokovnimi članki.

15C-287/22 z dne 3. 5. 2022 v zvezi z razlago prvega odstavka členov 6 in 7 Direktive, na kar se je sklicevalo že prvostopno sodišče (točka 12 obrazložitve), ob predpostavki, da sodišče razpolaga z zadostnimi indici, da so pogodbeni pogoji nepošteni in je zato verjetno, da bo (zaradi ničnosti pogodbe) potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih in plačanih mesečnih obrokov, narekuje razlago o potrebi začasne odložitve plačevanja vsakomesečnih zapadlih obrokov posojila iz naslova kreditne pogodbe, če je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.²² Pritožba zato ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o izkazanosti pogoja po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede na nadaljnja stališča SEU o ciljih Direktive in sredstvih za njihovo uresničitev, in sicer:

- da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Direktive država dolžna zagotoviti obstoj ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev; ti morajo omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kakršen bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo;²³

- da morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive; zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe;²⁴

- da zagotovitev potrošnikovega varstva v skladu z Direktivo zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev;²⁵

- da je polni učinek dosežen, če potrošniku ob ugotovljeni ničnosti ni treba razširiti tožbe oz. vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, plačanih med postopkom, in ki presegajo izposojeni znesek, kar predpostavlja tudi plačilo sodnih stroškov.²⁶

16Upoštevaje obrazložitev v predhodni točki, pritožba z navedbami o nepomembnosti odplačanega zneska v EUR in nadaljnjimi o neizkazanosti poplačila glavnice v višini 159.000,00 EUR, ker naj bi do 15. 11. 2023 pritožnik poplačal le 144.978,66 CHF, kot tudi z izraženim naziranjem, da razlika med zneskom, ki ga bo tožnik plačal po koncu kreditnega obdobja, in prejetim zneskom kredita predstavlja ceno toženi stranki za uporabo izposojenega denarja),²⁷ ne uspe izpodbiti zaključka v izpodbijanem sklepu o preplačilu, obstoječem že v času vložitve tožbe (glej točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega ne more izpodbiti niti z navedbami o možnosti zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem postopku, na podlagi 267. člena ZIZ, saj mora imeti tožnik kot potrošnik ob gornjih izhodiščih možnost, da doseže primerljivo sodno varstvo že tekom pravde, sprožene ravno zaradi uveljavljanja ničnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.

17Tudi ni pritrditi pritožbenim navedbam, da zaključki sodišča ne temeljijo na dokazni podlagi (kar naj bi vodilo v avtomatizirano izdajanje regulacijskih začasnih odredb na podlagi pavšalnih trditev), saj je prvostopno sodišče drugi pogoj utemeljevalo s tehtanjem po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer za zapolnitev pravnega standarda neugodnih posledic ni potrebno izkazati (nenadomestljive) škode. Zato je, ob upoštevanju standarda verjetnosti, imelo podlago, da kljub temu, da tožnik v zvezi s svojo finančno situacijo ni podal konkretnih trditev niti predložil dokazov zanje, presoja ne/obstoj pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; zanj namreč zadošča primerjalno tehtanje negativnih posledic začasne odredbe v sferi vsake od pravdnih strank. Prvostopno sodišče je tehtanje glede na konkretne okoliščine finančne moči in finančnega bremena vsake od pravdnih strank v povezavi s stališčem SEU o polnem učinku Direktive, v skladu s katerim vsakršni dodatni stroški predstavljajo oviro pri njegovem doseganju, opravilo s prepričljivimi razlogi v točkah 20 do 21. Sodba SEU nacionalnemu sodišču namreč ne ponuja razlage, po kateri bi sodišče moralo presojati, ali bi nadaljnje plačevanje pogodbenih obveznosti poslabšalo tožnikov premoženjski položaj na način, da ne bi več zmogel stroškov novih tožb, temveč se presoja nanaša na finančno breme, povezano s sodnimi postopki za uveljavitev potrošnikovih povračilnih zahtevkov.

18Pritožnica niti v pritožbi ne konkretizira razlogov, s katerimi izraža nestrinjanje z zaključkom, da zanjo dolgovani znesek kot močno finančno institucijo in finančno neprimerljivo močnejšo stranko v primerjavi s tožnikom, predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja. Sicer pa pritožbeni navedbi, da je že v ugovoru podala konkretizirano navedbo, ko je obrazložila, da mora tudi sama iste zneske kredita vračati svojemu viru, ne gre pritrditi; pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku iz izpodbijanega sklepa, da gre za (vsebinsko) nekonkretizirano oporekanje.

19Ob upoštevanju pravilnih materialnopravnih izhodišč so pritožbene navedbe o zmotnosti dejanskih in pravnih zaključkov ter dvomu v pravilnost presoje prvostopnega sodišča, ki je kot neutemeljen zavrnilo ugovor toženke, neutemeljene. Na pritožbene navedbe glede pogoja reverzibilnosti pritožbeno sodišče glede na pravno nepomembnost slednjega ne odgovarja, ker se predlagano pravno varstvo z začasno odredbo ne ujema s tožbenim zahtevkom, zaradi česar izpolnjenost pogoja reverzibilnosti za izdajo začasne odredbe ni pomembna, ne glede na to, da jo je prvostopno sodišče ugotavljalo. Že iz tega razloga se za pravno nepomembne izkažejo pritožbeni očitki o zmotnosti zavrnitve toženkinih ugovornih trditev o neizpolnjenosti pogoja reverzibilnosti.

20Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP zvezi s 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

21Odločitev o pridržanju odločitve o stroških zavarovanja za končno odločbo pritožbeno ni bila izpodbijana. Zato je v skladu z njo pritožbeno sodišče tudi glede odločitve o pritožbenih stroških pravdnih strank odločilo, da se ta pridrži za končno odločbo.

¹ Podrobneje o tem v točki 13 obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi.
² Glej točke 13 do 16 obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi.
³ Tako v točki 10 obrazložitve sklepa o začasni odredbi.
⁴ Podrobneje o tem 21. točka obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi.
⁵ V nadaljevanju Direktiva.
⁶ Določba 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ.
⁷ Pritožbeno ni sporno, da gre za potrošniški spor zaradi uveljavljanja ničnosti kreditne pogodbe zaradi zatrjevane neizpolnjene pojasnilne dolžnosti.
⁸ ZIZ v drugem odstavku 272. člena določa kot nadaljnje alternativne pogoje: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (-) potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
⁹ Glede na načelo primarnosti evropskega prava.
¹⁰ Glej točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹¹ Podrobneje v točkah 19 do 26 obrazložitve VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
¹² II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 in II Ips 49/2023, oba z dne 18. 10. 2023.
¹³ Glej člen 29 a ZIZ.
¹⁴ Primerjaj VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
¹⁵ Podrobneje o tem Odločba Ustavnega sodišča RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.
¹⁶ V točkah 14 do 21 obrazložitve.
¹⁷ Tako na primer tudi VSL II Cp 1219/2014 z dne 24. 7. 2024, I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.
¹⁸ Glede na v pritožbi ponovno povzete dokazne predloge, kot podane že v ugovoru.
¹⁹ Da mu je bančna uslužbenka A. A. pojasnila, da za znesek v višini 1000.000,00 EUR kredita v evrih ne more prejeti, lahko pa ga prejme v CHF zaradi nižje obrestne mere LIBOR, pri čemer o tveganjih ni bilo nikakršnega govora.
²⁰ Up-14/21-30 z dne 31. 1. 2022.
²¹ Podrobneje točka 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
²² Glej 59. in 60. točko obrazložitve C-287/22.
²³ Sodbi C-287/22 z dne 3. 5. 2022 (38. in 39. točka obrazložitve) in C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (57. točka obrazložitve).
²⁴ Sodba C-520/21 (točki 66 in 76 obrazložitve).
²⁵ Sodba C-287/22 (43. točka obrazložitve).
²⁶ Sodba C-287/22 (točke 48 do 52 obrazložitve).
²⁷ SEU je v sodbi C-520/21 zavzelo stališče, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe; da bi tožnik dolgoval nadomestilo za uporabo denarja zato ni verjetno izkazano.