VSM Sodba IV Kp 17567/2024

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 17567/2024 z dne 25. 2. 2025 obdolženo A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko II izreka storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora ter za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 štiri mesece zapora, nato pa ji je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, jo je pa obremenilo povrniti stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki predstavljajo stroške oškodovanke in stroške ter nagrado njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 51.000,00 EUR napotilo na pot pravde.

2Sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi izreka kazenske sankcije, kot navaja v uvodu, izpodbija zagovornica obdolžene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženo za očitani kaznivi dejanji odgovornosti oprosti oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica sodišču prve stopnje očita izdajo obsodilne sodbe brez neposrednih dokazov in brez upoštevanja vseh okoliščin, s trditvijo umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kar po njeni oceni predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker po njenem mnenju noben dokaz ne ovrže izpovedbe obdolžene, da se oškodovanke ni dotaknila, prvostopenjsko sodišče ni naredilo celostne in argumentirane ocene verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ki je ključni dokaz. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ne pojasni, zakaj meni, da je njena izpovedba logična in prepričljiva ter skladna z drugimi dokazi, torej zakaj ji je treba v celoti verjeti, in opozarja, da oškodovanka tudi ni nikjer izjavila, da je ob padcu na asfalt, ko bi jo naj obdolžena porinila, udarila z glavo ob sosedovo ograjo. Tozadevno pripomni, da v zdravstveni dokumentaciji ni nobenih poškodb glave, niti ni oškodovanka zdravniku navajala, da bi naj zadobila tudi udarec v glavo, kar smatra za protispisno. Vendar nima prav. S povzetim, ko zagovornica obdolžene podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotujejo dokazni oceni izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornica ne obrazloži, saj se ne opredeli niti, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ne gre preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

6Ne gre pa zagovornici priznati uspeha niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženo A. A. utemeljeno spoznalo za krivo storitve očitanih ji kaznivih dejanj. Sprejeto meritorno odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki ter jih v zaobid ponavljanja dosledno povzema, medtem ko v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice še dodatno pojasnjuje:

7Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je prvostopenjsko sodišče tako glede obdolženi očitanega kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 neutemeljeno verjelo oškodovani B. B., medtem ko neposrednih dokazov, prič, ki bi njeno izpovedbo potrdile, ni. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji premalo vzelo v obzir, da je oškodovanka že dlje časa v sporu s celotno družino (mamo, bratom, nečaki), da jih nenehno blati, jim grozi, daje žaljive izjave v javnosti in medijih. Izrazi prepričanje, da oškodovanko vodijo maščevalni motivi, in pojasnjuje, da na dvorišče hiše, kjer živi 90-letna mama, z namenom, da jih verbalno blati in grozi, ni prišla prvič. Da je zasledovala tak namen, kaže megafon, ki ga je inkriminiranega dne imela pri sebi, vpitje po njem in žaljenje matere. V posledici te okoliščine ocenjuje, da je oškodovanka dogodek napihnila oziroma ga priredila sebi v prid, saj nihče ni videl, da bi jo obdolžena potisnila.

8Vendar s povzetim pritožbenim izvajanjem ne gre soglašati. Za ovrženje zagovora in zaključek, da je obdolžena A. A. navkljub zanikanju na škodo sestre storila v izreku 1. izpodbijane prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo podlago v izpovedbi oškodovane B. B. in prič C. C., D. D. ter E. E., pa tudi na temelju razpoložljive medicinske dokumentacije (v prilogah A1 in C1), predvsem vsebini izvida ter mnenja sodnega izvedenca F. F., dr. med. (v nadaljevanju: sodni izvedenec). Stališče zagovornice, da noben dokaz ne ovrže izpovedbe obdolžene, da se oškodovanke ni dotaknila, tako ne drži. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide predvsem izpoved soseda obdolženkine in oškodovankine matere G. G., D. D., ki je v okviru inkriminiranega dogajanja videl obdolženo stati za ograjo, ko je nekaj mahala z rokami, pri čemer je potrdil tudi navedbe oškodovane, kje se je nahajala po obdolženkinem odrivu. Predvsem pa zagovor obdolžene prepričljivo ovrže izvid in mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, kar tehtno ugotovi tudi prvostopenjsko sodišče, ki v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno povzame njegovo oceno, da aktualna, tedaj sveža poškodba prav gotovo ni nastala pri tem, da bi se oškodovanka ulegla na asfalt, ampak najverjetneje v posledici potiska ali sunka ter nato padca na trdo podlago (asfalt), za kar je bila potrebna sunkovita topa sila, ki je delovala na kolčno regijo.

9V zvezi s pritožbenim poudarkom, da v zdravstveni dokumentaciji ni nobenih poškodb glave ter da niti oškodovanka zdravniku ni navajala zadobitve udarca v glavo, je opozoriti, da poškodba glave ni predmet inkriminacije in je zatorej sleherno polemiziranje o mehanizmu nastanka ter naravi izpostavljene poškodbe odvečno in za okvir pritožbenega postopka brez teže.

10Zagovornica pa ne more biti uspešna niti s pritožbenim polemiziranjem glede v izreku 2. izpodbijane prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, in v zvezi s tem nadaljnjimi navedbami, da sta bili dne 7. 5. 2024 tako obdolžena kot oškodovanka na sodišču kot priči v postopku, ki je tekel zaradi podane kazenske ovadbe zoper brata obeh. Pritožbeni poudarek temelji na trditvi, da je obdolžena s sodišča odšla takoj po zaključku njenega zaslišanja, medtem ko ni z ničemer izkazano, da je bila tisti dan na železniški postaji, da bi grozila oškodovanki, kaj šele, da bi bile izrečene inkriminirane besede. Ne gre ji slediti. Pritožbeno grajana odločitev sodišča prve stopnje navkljub drugačnemu mnenju zagovornice vendarle temelji na prepričljivo obrazloženi dokazni oceni, pri čemer je upravičeno merodajna prav presoja verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, ki je logična in prepričljiva ter skladna tako z zapisnikom Okrajnega sodišča v Ljutomeru I K 59630/2022 z dne 7. 5. 2024 kot z zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe z dne 20. 5. 2024. Razlog za naknadno prijavo kaznivega dejanja in zakaj ni policije klicala neposredno po inkriminiranem dogajanju na železniški postaji v X, zagovornica pogreša neutemeljeno. Čemu je sodišče prve stopnje (bolj) verjelo izpovedbi oškodovanke ter jo v celoti sprejelo, je izčrpno in zadostno utemeljilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je med ostalim povzet tudi del njenega smiselnega pojasnila, da je hotela poklicati policijo, vendar tega ni mogla, ker se ji je obdolženka čisto približala in glede na to, da jo je napadla (že) dne 22. 12. 2023, si tega ni upala. Pritožbeno sodišče do prvostopenjsko ponujenega razlogovanja nima pomislekov, saj je občutek prestrašenosti in osebne ogroženosti oškodovanke na železniški postaji brez prisotnosti drugih potnikov glede na preteklo inkriminirano dogajanje dne 22. 12. 2023, ko jo je obdolžena sestra med prepirom iz malomarnosti hudo telesno poškodovala, razumno in sprejemljivo tudi iz življenjskega gledišča. Zgolj nestrinjanje pritožbe s prvostopenjsko dokazno oceno pa na njeno pravilnost ne more imeti vpliva.

11Zagovornica skozi pritožbeno izvajanje zanemari, da za izvršitev (ogrozitvenega) kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja. V izraženem stališču ne upošteva, da mora biti izjava, ki se šteje kot (resna) grožnja, po svoji vsebini, kontekstu in načinu izreka takšna, da je objektivno zmožna pri naslovniku vzbuditi občutek resnega strahu za lastno življenje, telo ali varnost bližnjih. V obravnavani zadevi pa gre že upoštevaje nesoglasja in resne spore znotraj družine G., od katerih nekateri v ločenih kazenskih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru terjajo sodno presojo, sploh dne 22. 12. 2023 inkriminirani spor med sestrama v procesnih vlogah obdolžene in oškodovane, zanesljivo ugotoviti, da je bila izjava obdolžene A. A. v razmerju do B. B. na železniški postaji v X skoraj pol leta kasneje izrečena z namenom zastraševanja ali da bi objektivno dosegla učinek resne grožnje. Pri tem pritožbena trditev, da mora biti prestrašenost, ogroženost navzven vidna oziroma je nanjo mogoče sklepati glede na poznejše ravnanje tistega, komur so grožnje namenjene, ni točna. Zagovornica prezre, da je predmet inkriminacije izjava, izrečena v okoliščinah izrazite čustvene napetosti med sestrama, ki imata medsebojno porušen odnos in nerazčiščena nesoglasja glede premoženjskih razmer v družini, kar ob nedvomno provokativnih ravnanjih oškodovanke (dajanje izjav v medijih in javnosti, vpitje po megafonu, žaljenje lastne matere, blatenje družine ipd.) še dodatno utemeljuje možnost, da je bila inkriminirana izjava (resno) mišljena kot konkretna obljuba kaznivega dejanja. Zagovornici je torej v delu, ko opozarja na maščevalne vzgibe oškodovanke, pritrditi, ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati s pritožbenim poudarkom prepovedane posledice, saj gre v konkretni zadevi za ogrozitveno kaznivo dejanje, ko nastanek prepovedane posledice ni odločilnega pomena. Pritožbene navedbe, ki torej v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pač pa zgolj skušajo prepričati v drugačno oceno izvedenih dokazov od prvostopenjsko sprejete, zato pravilnosti ponujenih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo izpodbiti.

12Kazensko sankcijo zagovornica graja zgolj na načelni ravni, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v okviru katere sta enotna določena kazen zapora devet mesecev ter kratka preizkusna doba enega leta primerno odmerjeni. Ob ugotovljenih obteževalnih je v zadostni meri kot olajševalno upoštevalo okoliščino dosedanje nekaznovanosti obdolžene in njene socialne razmere, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolženi v korist.

13Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

14Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženo A. A. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).