VSK Sodba PRp 154/2025

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 225,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo Policijske postaje Ilirska Bistrica št. 5550098714992 z dne 8. 6. 2023, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega za prekrška po 6. in 1. točki 81. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) in mu je bila izrečena enotna globa 1.000,00 EUR in stranska sankcija odvzema predmetov (v izreku odločbe opisane repetirne puške in 11 nabojev).

2Zoper sodbo se storilec pritožuje po svojih zagovornikih. Storilec vztraja pri svojih izjavah, ki jih je podal v dosedanjem postopku, in zanika storitev prekrška. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in sicer standard "pod vplivom alkohola", saj iz nobene določbe ZOro-1 ne izhaja, da mora imeti posameznik 0,0 mg/l alkohola v izdihanem zraku, niti ne določa, da je treba opraviti primerjavo skladno z načelom previdnosti oziroma opraviti primerjalno varnostno tveganje. V tem postopku je policija, ne da bi imela za to pooblastilo, opravila alkotest. Uporaba alkotesta pri imetniku orožja z namenom dokazovanja prekrška je nedopustna in nezakonita. Podana je bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), sodišče pa je svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz. Dokazni postopek je dejansko pokazal, da kršitelj ni bil pod vplivom alkohola in je bil zanesljiv (izpoved policistke A. A. ), policist B. B. je priznal, da je alkotest opravil zato, da je lahko zasegel puško. Tudi stopnja alkohola ni dokazana, saj se policistki podatka nista spomnili, podatki o preizkusu niso bili zavarovani, na kraju ni bil izpolnjen zapisnik. Četudi pa bi bila ugotovljena dejanska prisotnost alkohola, to še ne pomeni, da je bil kršitelj pod vplivom alkohola. Tako dejstvo bi policija morala ugotavljati na podlagi obnašanja storilca in zunanjih znakov, teh pa ni bilo, storilec je bil zanesljiv. Do takega zaključka pridemo z jezikovno analizo 24. člena ZOro-1. Določbo je namreč treba razlagati, da posameznik ne sme biti pod takim vplivom alkohola, da ni več zanesljiv. Zato je kršitelj dal pravno odločilne navedbe glede zanesljivosti, ki pa jih sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in tudi izvedlo dokazov v zvezi s tem. Stališče Generalne policijske postaje je, da je besedno zvezo "pod vplivom alkohola" treba razlagati kot pri dokazovanju kršitev po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, ko morajo policisti opisati nezanesljivo ravnanje oziroma obnašanje storilca. Glede na izpovedi policista pa je jasno, da pri storilcu niso opazili nobenih znakov, da bi bil pod vplivom alkohola. Glede prekrška pod točko 2 je sodišče napačno zaključilo, da je storilec izpovedal, da je z lovom zaključil. To je povezano s tem, da je sodišče zmotno razlagalo izvajanje lova. Kršitelj je izvajal lov in je bil na območju lovišča. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi storilca, da je ravno pospravljal stvari in da je imel puško zaklenjeno z varovalom. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi storilca, da ga je policist Zabret vklenil (kar izhaja tudi iz zdravniškega potrdila). Obrazložitev sodišča, da je bil pristop z orožjem skladen z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, je pavšalna, v postopku ni bilo dokazano, da je šlo za nevaren postopek. Ne drži niti zaključek sodišča, da naj bi storilec ravnal z eventualnim naklepom, saj ni nameraval voziti, ampak je samo premaknil avto. Kršitelj je dokaz z zaslišanjem lovske starešine predlagal že v svoji pisni izjavi in ne šele na zaslišanju.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prekršek po določbi 1. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 stori kdor prenaša orožje v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena. Ta določa, da gre za prenašanje orožja, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov. Prekršek po 6. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 pa stori kdor ne upošteva prepovedi nošenja, uporabe in prenašanja orožja (prvi, drugi in tretji odstavek 24. člena). Po tretjem odstavku 24. člena ZOro-1 tako posameznik ne sme nositi, uporabljati ali prenašati orožja, kadar je pod vplivom alkohola ali mamil, oziroma v takem psihičnem stanju, da očitno ni več zanesljiv.

5Da je bil storilec pod vplivom alkohola, sta prekrškovni organ in sodišče res ugotovila tudi na podlagi alkotesta. Policist je podlago za izvedbo alkotesta utemeljil z Zakonom o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP)¹, saj je storilec, ko ga je prvič zagledal, premikal avtomobil (tako izhaja tudi iz izjave storilca o dejstvih in okoliščinah prekrška). Storilec je alkotest opravil. Alkotest je pokazal okrog 0,2 mg na liter alkohola², kar po ZPrCP ni prekršek in zato policist tudi ni sestavil zapisnika. Ni pa sporno, da je imel storilec v avtomobilu puško, pri čemer naboji niso bili spravljeni ločeno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede tega, ali je mogoče rezultat alkotesta, ki je bil izveden po določbah ZPrCP, uporabiti za dokazovanje prekrška po ZOro-1. Alkotest je bil odrejen zakonito na podlagi določbe prvega odstavka 107. člena ZPrCP, storilec je alkotest opravil, zato ne gre za nedovoljen dokaz. Navedba v pritožbi, da naj bi priča B. B. priznal, da je alkotest odredil zato, da bi lahko zasegel puško, ne drži.

6V postopku o prekršku velja načelo proste dokazne presoje, nikjer ni določeno, kateri dokazi se lahko uporabijo za dokazovanje prekrškov po ZOro-1. Res zapisnik ni bil sestavljen in se podatki alkotesta ne hranijo več, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je alkotest pokazal 0,14 mg v litru izdihanega zraka (kot je bilo navedeno v odločbi o prekršku). Napačno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog za pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 66. člena ZP-1) in je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve vezano. Navsezadnje pa je storilec sam priznal, da je užival alkohol.

7Jezikovna razlaga tretjega odstavka 24. člena ZOro-1 je jasna. Orožja ne sme nositi, uporabljati ali prenašati posameznik, ki je pod vplivom alkohola, posameznik, ki je pod vplivom mamil in posameznik, ki je v takem psihičnem stanju³, da očitno ni več zanesljiv. Zakon ne zahteva, da bi bila kumulativno podana pogoja, da je pod vplivom alkohola in da ni več zanesljiv⁴. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo uporabilo pravilno. Če je tako, tudi ni bilo treba izvesti dokazov z zaslišanjem drugih članov lovske družine. Ni sporno, da je upravni organ ob izdaji orožnega lista storilca ocenil za zanesljivega, za ta postopek pa je edino relevantno, v kakšnem stanju je bil storilec v času storitve prekrška. Takrat predlagane priče niso bile navzoče. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza torej sodišče ni kršilo pravil postopka (čeprav drži pritožbena navedba, da je bil dokaz predlagan pravočasno). Glede na jasno zakonsko določbo pa so neutemeljeni očitki, da naj bi bila razlaga zakona, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, v nasprotju s pravno varnostjo.

8Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je že zakonodajalec ocenil, da uporaba alkohola in mamil pri uporabi in prenašanju orožja vedno pomeni grožnjo za varnost. Prenašanje orožja pomeni povečano nevarnost za storilca in okolico, kar terja izpolnjevanje strožjih varnostnih zahtev. Pod vplivom alkohola je zato vsakdo, pri katerem se ugotovi, da je užival alkohol. Le s popolno prepovedjo uživanja alkohola je mogoče zagotoviti, da ne bi prihajalo do nesreč zaradi alkohola (ko bi storilec napačno ocenil svojo "zanesljivost"). Do enakega zaključka pridemo tudi ob primerjavi z določbami ZPrCP, ki za voznike tovornih vozil, voznike v javnem prevozu, za voznike, ki prevažajo nevarne snovi (kar bi lahko bilo primerljivo z orožjem in naboji), profesionalne voznike, voznike začetnike, torej voznike, za katere obstaja večja možnost, da bodo povzročili škodo ali pa da bo ta škoda večja, prepoveduje vsakršen alkohol v organizmu. Nobenega razumnega razloga ni, da bi določbe ZOro-1 o prenašanju in uporabi orožja razlagali na način, da storilec lahko uživa alkohol in hkrati uporablja in prenaša orožje, če je le na prvi pogled "zanesljiv"⁵. Primerjava z Zakonom o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki jo ponuja pritožnik, ne glede na morebitna navodila Generalne policijske uprave, ni ustrezna, saj v ZJRM-1 zakonu ni nikjer uporabljen izraz "pod vplivom alkohola".

9Zakonski znaki prekrška po 6. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 so na podlagi povedanega podani (objektivni in subjektivni).

10Enako pa velja tudi za prekršek po 1. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Storilec je sam navajal (prekrškovni organ in sodišče prve stopnje pa ta tem njegovim dejanskim navedbam sledila), da se je odločil, da gre domov, da se je že preobul, da je torej z lovom zaključil. Drugačne navedbe v pritožbi ne držijo. V trenutku, ko je bil zaustavljen, je prenašal orožje in to v nasprotju z določbo šestega odstavka 8. člena ZOro-1, saj strelivo ni bilo spravljeno ločeno in ni bilo zaprto v embalaži. Za ta zaključek ni pomembno, ali je imel puško zaklenjeno z varovalom. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je podan eventualni naklep. Storilec je vedel, kako je treba prenašati orožje, vedel je, da je z lovom že zaključil in da prenaša orožje.

11Ker je prekrškovni organ na kraju samem ugotovil, da je storilec pod vplivom alkohola in da prenaša orožje v nasprotju z 8. členom ZOro-1, je bil zaseg opravljen zakonito. Po določbi 62. člena ZOro-1 namreč policist brez predhodne odredbe na kraju samem zaseže orožje, ki ga posameznik nosi ali prenaša v nasprotju z določbami 8. člena ali nosi ali uporablja v nasprotju z določbami 24. člena tega zakona. V drugem odstavku 81. člena ZOro-1 pa je določen obvezen odvzem orožja v primeru prekrška po 6. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1.

12Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 225,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Tako je izpovedal.
² Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je bil rezultat ob upoštevanju tolerance merilne naprave 0,14 miligrama v litru izdihanega zraka.
³ Iz kateregakoli drugega razloga.
⁴ Tako tudi sodba VSM PRp 46/2018.
⁵ Sicer bi zakonodajalec postavil meje, pri katerih je uživanje alkohola dopustno.