VSL Sodba PRp 425/2024

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilca morata kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso vsak v znesku 45,00 EUR.

1Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je pravni in odgovorni osebi izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in je pravni osebi osebi na podlagi prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 izrekel globo 1.200,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZDavP-2 izrekel globo 600,00 EUR. Zoper plačilni nalog sta pravna in odgovorna oseba vložila zahtevi za sodno varstvo, o katerih je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je plačilni nalog spremenilo tako, da je obema storilcema za prekršek namesto globe izreklo opomin ter odločilo, da se sodna taksa storilcema ne določi.

2Zoper sodbo sta se pritožila pravna in odgovorna oseba z vsebinsko enakima pritožbama, v katerih uveljavljata pritožbene razloge kršitve materialnih določb zakona in bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter višjemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, v obeh primerih pa, da se pritožnikoma v breme proračuna povrnejo njuni pritožbeni stroški.

3Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Kršitev materialnih določb zakona pritožnika uveljavljata z navedbami, da je obveznost odprtja transakcijskega računa po določbi tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 potrebno razlagati tako, da mora poslovni subjekt s sedežem v Sloveniji imeti odprt transakcijski račun pri ponudniku plačilnih storitev z območja R Slovenije in da obveznosti ni dopustno neomejeno geografsko širiti in zahtevati, da bi poslovni subjekt moral imeti račun odprt pri ponudniku kjerkoli v tujini, saj bi to z vidika odgovornosti bila pretirana zahteva in bi morala biti prepuščena svobodni izbiri poslovnega subjekta, da si v tujini najde ponudnika plačilnih storitev in pri njemu odpre transakcijski račun. Po njunem mnenju bi odgovornost za neodprtje računa morala biti omejena na R Slovenijo, pri čemer pa sta pritožnika naredila vse, da bi račun odprla in sta ravnala s potrebno skrbnostjo, ki sta jo izkazala tudi s poskusom odprtja računa v tujini, vendar ni nihče od ponudnikov plačilnih storitev računa ni hotel odpreti, na kar nista imela vpliva in jima je izpolnitev obveznosti bila onemogočena zaradi ravnanja bank. Nevzdržna je razlaga, da država po eni strani od podjetij zahteva, da imajo odprt račun, po drugi strani pa podjetjem ne omogoči, da bi račun v državi lahko odprla. Podjetja so v taki situaciji brez pravnega varstva, saj v primeru, če banka računa noče odreti, nimajo nobenega vzvoda, da bi pri banki dosegli odprtje vsaj osnovnega transakcijskega računa in jim zato ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev obveznosti, kar mora veljati tudi v konkretnem primeru, ko sta pritožnika storila vse, da bi odprla transakcijski račun in ne moreta odgovarjati za prekršek, saj neodprtje računa ni posledica njune krivde.

6Glede na navedeno pritožnika v bistvenem uveljavljata, da je do neodprtja transakcijskega računa prišlo zaradi ravnanja bank in neustrezne zakonodaje. Vendar pa pritožbeno sodišče temu ne sledi. Določba tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je jasna in po tej določbi mora vsak poslovni subjekt imeti odprt transakcijski račun, pri čemer zakon ne loči med odprtjem računa v domicilni ali tuji državi, razlika je samo v tem, da pri odprtju računa pri domačem ponudniku plačilnih storitev poslovnemu subjektu ni potrebno obveščati FURS-a, saj FURS ta podatek pridobi po uradni dolžnosti iz registra transakcijskih računov, medtem ko pri odprtju transakcijekega računa v tujini mora poslovni subjekt ta podatek prijaviti na FURS skladno z določbo prvega odstavka 55. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), ki določa, da mora oseba, ki je subjekt vpisa v davčni register, v osmih dneh po nastanku spremembe, sporočiti finančnemu uradu vse spremembe podatkov, ki jih vsebuje davčni register in jih finančni urad ne pridobi po uradni dolžnosti. Pri obveznosti odprtega računa torej ni nobenih izjem. Poslovna neaktivnost, mirovanje podjetja, zavrnitev odprtja računa ali enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti. Iz navedenega torej sledi, da je tanskacijski račun obvezen za vse poslovne subjekte in da poslovaje brez računa ni dovoljeno. In ravno v tem je namen te določbe, ki poslovnemu subjektu ne dovoljuje poslovanja brez odrtega računa, pritožnika pa sta ravnala v nasprotju s to zahtevo in zato za prekršek odgovarjata ter so njune aktivnosti za odprtje računa lahko upoštevane le kot okoliščine za presojo teže kršitve, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in jima je za prekršek namesto globe izreklo opomin.

7Bistveno kršitev določb postopka o prekršku pa pritožnika uveljavljata z navedbami: (1) da je sodišče prve stopnje kljub izkazanemu dejstvu, da je pravna oseba tudi v tujini skušala zagotoviti odprtje transakcijskega računa, v razlogih sodbe sprejelo napačen zaključek, da pravna in odgovorna oseba nista izkazala aktivnosti, ki bi vodile k odprtju računa v tujini; (2) da je sodišče prve stopnje odgovorni osebi kršilo pritožnikovo pravico do obrambe, ker ga kljub izrecni zahtevi ni zaslišalo; (3) da v razlogih sodbe ni utemeljilo, zakaj za pravilno odločitev ni bilo potrebno njegovo zaslišanje, temveč je zgolj zapisalo, da zaslišanje ni bilo nujno, razlogov za tak zaključek pa ni pojasnilo.

8V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so povzete v prvi točki pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnika po vsebini uveljavljata, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo listinske dokaze, kar predstavlja navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki pa med razlogi sodbe in samimi listinami nima napak, saj sta pritožnika z listinami dokazovala, da sta dve banki v tujini (Banka A. in Banka B.) pravni osebi v letu 2022 zaprli transakcijski račun in da po zaprtju računa nobena izmed slovenskih bank in hranilnic transakcijskega računa ni želela odpreti. Zato sodišče prve stopnje listinskih dokazov ni zmotno presodilo, sicer pa gre pri teh navedbah po vsebini za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je glede na določbo drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo nedovoljen pritožbeni razlog. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so povzete v drugi točki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odgovorno osebo vabilo na narok za zaslišanje dne 8.1.2024, vendar se odgovorna oseba kljub pravilnemu vabljenju in opozorilu ter posledicah neupravičenega izostanka vabilu ni odzval, zaradi česar je skladno z določbo drugega odstavka 69. člena ZP-1 nastopil razlog za izdajo sodbe brez zaslišanja in zato odgovorni osebi ni bila kršena pravica do obrambe in odsotnost zaslišanja ni privedla do bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Kar pa zadeva pritožbene navedbe, ki so povzete v tretji točki, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge za izdajo sodbe brez zaslišanja in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, bi pa pritožbena kritika lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 69. člena ZP-1, ki pa je lahko upoštevana pod pogojem, da je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodbe, česar pa pritožnika ne pojasnita in ne povesta zakaj je bilo nujno, da bi prizadevanje za odprtje računa, ki sta ga uveljavljala in dokazovala v zahtevi za sodno varstvo, odgovorna oseba moral sodišču predstaviti še na ustnem zaslišanju in da je zato sodba nezakonita.

9Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s plačilnim nalogom, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

10Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcema naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožbi nista bili uspešni. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki za izrek opomina znaša 30,00 EUR, zaradi česar bosta morala vsak plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 45,00 EUR, ki jo bosta morala plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.