37. člen ZDavP-2

Določba tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je jasna in po tej določbi mora vsak poslovni subjekt imeti odprt transakcijski račun, pri čemer zakon ne loči med odprtjem računa v domicilni ali tuji državi, razlika je samo v tem, da pri odprtju računa pri domačem ponudniku plačilnih storitev poslovnemu subjektu ni potrebno obveščati FURS-a, saj FURS ta podatek pridobi po uradni dolžnosti iz registra transakcijskih računov, medtem ko pri odprtju transakcijekega računa v tujini mora poslovni subjekt ta podatek prijaviti na FURS skladno z določbo prvega odstavka 55. člena ZFU. Poslovna neaktivnost, mirovanje podjetja, zavrnitev odprtja računa ali enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti.

Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri ponudnikih plačilnih storitev ni mogla odpreti novega transakcijskega računa. S tem, ko se pravni in odgovorni osebi izreče sankcija za prekršek, pravna oseba ne dobi pravnega ali drugačnega temelja, ki bi ponudnika plačilnih storitev zavezal, da z njo sklene krovno pogodbo o izvajanju plačilnih storitev oziroma ji odpre transakcijski račun. To pomeni, da kljub izreku prekrškovne sankcije vsa tveganja glede sive ekonomije in izogibanja davkom in prispevkom, ki jih navajata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, ostajajo nespremenjena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru odločanja o odgovornosti ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022; ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek.

Sodišče podatkov o bančnih računih, ki jih ima stranka odprte v tujini, ne more pridobiti, če teh podatkov ne razkrije stranka sama. V kolikor predlagatelj taksne olajšave ne predloži podatkov o transakcijskih računih, ki jih ima odprte v tujini kot tudi podatke o morebitnem drugem premoženju v tujini, sodišču prve stopnje ne omogoči, da oceni njegovo sposobnost zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse. Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov je na predlagatelju taksne oprostitve, pri čemer je dolžan podati vse navedbe in predložiti vse dokaze v predlogu za oprostitev ali v njegovi dopolnitvi. Ker tožnik ni podal podatkov o svojih dohodkih in premoženju v tujini, je sodišče prve stopnje njegov predlog za taksno oprostitev pravilno zavrnilo.

Podatki o transakcijskih računih v tujini so podatki, o katerih se ne vodijo uradne evidence v skladu s petim in šestim odstavkom 12.a člena ZST-1, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj stranke in njenih družinskih članov v zvezi s taksno oprostitvijo, zato bi jih moral sodišču, v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), predložiti tožnik. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje naziranju prvostopenjskega sodišča, ki je pojasnilo, da je ustaljena sodna praksa zavzela stališče, da se izjavi stranke, ki v predlogu za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo navede neresnične ali nepopolne podatke, ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1, v celoti odvzame dokazna vrednost in se predlog za taksno ugodnost zavrne.

V primeru, ko stranka v svojem predlogu za taksno oprostitev ne navede resničnih oziroma popolnih podatkov, je potrebno ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1 njen predlog zavrniti. Sodišče podatkov o bančnih računih, ki jih ima stranka odprte v tujini, ne more pridobiti, če teh podatkov ne razkrije stranka sama.

Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev. Namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, je zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. Za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri č

Sodišči sta na (za vložnika sporno) razlago prekrškovne določbe oprli stališče, da sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba za isti prekršek že kaznovani. Odločilno vprašanje je torej, katera razlaga v največji meri zagotavlja učinkovito uporabo pravila ne bis in idem. Časovna razsežnost prekrška, ki je osrednji problem te zadeve, je ključna za presojo, ali gre za isti prekršek (idem) ali ne. Kaznovalnopravna določba le navidez zadosti merilom predvidljivosti, če je zgolj od (ne)aktivnosti prekrškovnega organa odvisno, ali in kdaj bo nad posamezno storilko prekrška zaradi neodprtja transakcijskega računa (ponovno) uveden prekrškovni postopek in ali oziroma kdaj bo takšna oseba (ponovno) spoznana za odgovorno storitve vsebinsko enakega prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno. Materialnopravno stališče, da gre za prekršek stanja, odraža stališče o časovni in izkustveni povezanosti ravnanja storilca, ki se kaže v dlje časa trajajoči opustitvi odprtja transakcijskega računa. V odsotnosti vsakršne opore v zakonski določbi, ki bi omogočala drugačno določitev časovnih razsežnosti prekrška, je to tisto stališče, ki omogoča učinkovito uporabo

Dejstvo, da pravna oseba nima odprtega transakcijskega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ne vpliva na nastanek ali izpolnitev njene taksne obveznosti. Transakcijski račun je zgolj eden izmed zunanjih izrazov njene dejavnosti in poslovanja, ki na nastanek in izpolnitev taksne obveznosti nima pravnorelevantnega vpliva. Očitno je, da toženka kljub dejstvu, da transakcijskega računa nima, posluje in ustvarja promet ter dobiček, kar je razvidno iz poslovnih poročil za leto 2017. Poleg tega obstoj transakcijskega računa sam po sebi niti ne vpliva na zmožnost toženkinega poplačila sodne takse, saj bi jo lahko toženka poravnala tudi kako drugače, npr. gotovinsko na blagajni sodišča.

Res je, da se za službeno potovanje šteje potovanje na podlagi naloga za službeno potovanje, vendar pod predpostavko, da gre za opravljanje delovnih nalog izven kraja, kjer zaposleni opravlja delo. Tudi iz ekonomske vsebine obračunanih zneskov dnevnic mora biti namreč razvidno, da gre za dejansko povračilo stroškov na službenem potovanju in ne za kaj drugega. Iz dejanskih ugotovitev obravnavane zadeve pa izhaja, da gre v vseh primerih za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini za določen čas oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža delodajalca v tujini. Dejstvo tudi je, da tožeča stranka v tujini ni imela nobenih svojih enot ali obratov, kjer bi delavci lahko opravljali delo po pogodbi. Delovno mesto teh delavcev je bilo tako v tujini glede na delovišče pogodbenega naročnika tožeče stranke.