VSM Sklep II Kp 58316/2024

Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 58316/2024 z dne 16. 12. 2024, ko je odločalo o zahtevi preiskovalne sodnice, podane v smislu sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), o nestrinjanju z zahtevo oškodovanke kot tožilke za uvedbo preiskave zoper osumljenca zaradi suma storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odločilo, da se zahteva za preiskavo zavrne. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izda sklep o uvedbi preiskave, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo pooblaščenca je odgovoril obdolženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po zatrjevanju pooblaščenca podana, ker je preiskovalna sodnica neutemeljeno in brez zakonske podlage predlagala odločanje zunajobravnavnega senata o vloženi zahtevi za preiskavo oškodovanke kot tožilke. Pooblaščenec v zvezi s tem pojasnjuje, da v obravnavani zadevi državni tožilec ni podal zahteve za preiskavo. V sedmem odstavku 169. člena ZKP, na podlagi katerega je preiskovalna sodnica zahtevala odločanje zunajobravnavnega senata o vloženi zahtevi za preiskavo, pa je edina predvidena situacija, ko je takšno postopanje mogoče, kadar je podana zahteva državnega tožilca. Po mnenju pooblaščenca določbe ZKP ne predvidevajo take možnosti predložitve v odločanje zunajobravnavnega senata, ko je zahtevo za preiskavo podal oškodovanec kot tožilec. Trdi, da tega ne omogočata niti posredni povezavi prek šestega odstavka 25. člena ZKP ter 186. člena ZKP.

6Zatrjevana kršitev ni podana. Iz določbe drugega odstavka 186. člena ZKP namreč izhaja, da se glede uvedbe, izvedbe, prekinitve in ustavitve preiskave smiselno uporabljajo določbe ZKP, ki se nanašajo na uvedbo in potek preiskave na zahtevo državnega tožilca. Uvedba preiskave je odvisna od zahteve upravičenega tožilca, zato ne gre slediti pritožbenemu stališču, da smiselna uporaba določb ZKP glede postopanja v zvezi z zahtevo državnega tožilca v takem primeru ne pride v poštev, na kar pravilno opozarja že obdolženec v odgovoru na pritožbo. Preiskovalna sodnica je postopala zakonito, ko je na podlagi sedmega odstavka 169. člena ZKP, po izraženem nestrinjanju z zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke, zahtevo predložila v odločanje zunajobravnavnemu senatu. Pritožba pooblaščenca v smislu zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka tako ni utemeljena.

7Pooblaščenec nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje oškodovanki kot tožilki kršilo pravico do obrambe, s tem ko ji ni poslalo v izjavo dopolnitve izvedenskega mnenja dr. B. B. z dne 29. 3. 2024. Tako ji namreč ni bila dana možnost, da bi se z njim seznanila. Vendar nima prav. Pravica do izjave v postopku oziroma pravica do kontradiktornega postopka stranki zagotavlja možnost, da predstavi svoja stališča v postopku ter da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.¹ V obravnavani zadevi pa je bila oškodovanki kot tožilki omogočena seznanitev z omenjeno dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Iz podatkov priloženega spisa Okrajnega sodišča na Ptuju I Kpd 47987/2023 res ne izhaja, da ji je bila vročena dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 29. 3. 2024. Vendar pritožba prezre, da je bila oškodovanka kot tožilka ob odločanju v predmetni zadevi glede izdaje izpodbijanega sklepa z vsebino dopolnitve izvedenskega mnenja dr. B. B. gotovo seznanjena. S stališči iz obravnavane dopolnitve izvedenskega mnenja se je seznanila vsaj že v sklepu Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju o zavrženju kazenske ovadbe z dne 3. 7. 2024. Na straneh 5 in 6 sklepa je namreč povzeto, kako je prišlo do odredbe dopolnitve izvedenskega mnenja, kakor tudi zaključki sodnega izvedenca dr. B. B. Nenazadnje se je v zahtevi za preiskavo z dne 30. 9. 2024, ki jo je podala v konkretni zadevi po prevzemu kazenskega pregona po drugem odstavku 60. člena ZKP, na strani 4 zahteve sklicevala prav na to dopolnitev izvedenskega mnenja. Dodatno velja izpostaviti, da se tudi v obravnavani pritožbi, kljub zatrjevanju, da z dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 29. 3. 2024 ni bila seznanjena, nanjo na strani 7 sklicuje. Zato ne gre slediti stališču pritožbe, da je bila kršena oškodovankina pravica do obrambe.

8Pravica do kontradiktornosti oziroma do izvajanja dokazov naj bi bila oškodovanki kot tožilki kršena tudi, ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo zaslišanja sodnega izvedenca dr. B. B. glede njegovih zaključkov, s katerimi se ne strinja. Prav tako ni angažiralo novega izvedenca medicinske stroke, za kar se je zavzemala glede na nasprotujoče si ugotovitve dveh strokovnjakov s področja travmatologije.

9Povzetemu ni mogoče pritrditi. V fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje. Ta dokazni standard mora biti izpolnjen že v fazi odločanja o tem, ali naj se zoper določeno osebo opravi preiskava, torej mora izhajati iz podatkov in dokazov, na katere se sklicuje zahteva za opravo preiskave. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno in utemeljeno pritrdilo oceni preiskovalne sodnice, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne morejo biti uspešne pritožbene trditve pooblaščenca v smeri, da je odločitev sprejeta, brez da bi imela oškodovanka kot tožilka možnost zaslišati sodnega izvedenca, na katerega mnenje se je oprlo sodišče prve stopnje. Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave. Tudi sicer ZKP predvideva ponavljanje dokazovanja z novimi izvedenci le, če je zaradi ugotovljenih nasprotij med izvedenci podan dvom v pravilnost njihovih mnenj (258. člen ZKP). V obravnavani zadevi pa ni nastopila opisana situacija, saj je bil tekom postopka angažiran zgolj en sodni izvedenec, katerega mnenje je bilo jasno in razumljivo. Strokovno mnenje, ki ga na zahtevo stranke izdela nekdo, ki ima potrebno strokovno znanje, ni izvedensko mnenje v smislu 248. člena ZKP, temveč predstavlja del strankinih navedb.² Zatrjevana kršitev pravice do obrambe tako tudi s tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu oškodovanke kot tožilke po postavitvi novega izvedenca, ni podana.

10Kršitev kazenskega zakona pooblaščenec uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju navedene kršitve ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje storilo. Tako neobrazložene pritožbe v smeri kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti.

11Pooblaščenec v pritožbi na več mestih izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano kaznivo dejanje. V zvezi s tem povzema izpoved oškodovanke kot tožilke, da je utrpela poškodbo, ko je osumljenec v predel njenega desnega zapestja sunkovito odprl vhodna vrata hiše, ki so jo udarila. Zadela naj bi jo kljuka vhodnih vrat, pri čemer pri dogodku ni padla na tla. Pooblaščenec izpostavlja, da je dejansko stanje, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med poškodbo oškodovanke kot tožilke in ravnanjem osumljenca, sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno. Pri tem se je neutemeljeno osredotočilo na izvedensko mnenje dr. B. B., ni pa upoštevalo s strani oškodovanke kot tožilke pridobljenega strokovnega mnenja dr. C. C. Njegovih stališč namreč dr. B. B. ni v ničemer ovrgel, temveč je v dopolnitvi izvedenskega mnenja kot pričakovano vztrajal pri svojih že predhodno zavzetih stališčih. Pooblaščenec zatrjuje, da je izvedensko mnenje dr. B. B. pomanjkljivo in ni odraz medicinske dokumentacije ter dejanskega stanja. Nasprotno od tega mnenje dr. C. C. a ocenjuje kot strokovno in skladno opisu dejanskega stanja, kot ga je podala oškodovanka kot tožilka, za katerega se zavzema, da bi ga pritožbeno sodišče prepoznalo kot pravilnega.

12Povzetim pritožbenim stališčem ne gre slediti. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da ni podana vzročna zveza med očitanim ravnanjem osumljenca in nastalo poškodbo oškodovanke kot tožilke. Za takšen zaključek se je prepričljivo oprlo na izvedensko mnenje dr. B. B., ki je že v mnenju z dne 11. 9. 2023, kakor tudi v njegovih kasnejših dopolnitvah, jasno navedel, da s hitrim oziroma nasilnim odpiranjem vrat prelom spodnjega dela desne koželjnice, kot ga je utrpela oškodovanka kot tožilka, ne more nastati. Takšen zlom lahko po njegovem stališču nastane samo ob padcu in ulovljenju na dlan, pri čemer vsa sila deluje s strani telesa, ki pade. Pooblaščenec sicer v pritožbi poudarja nestrokovnost izvedenskega mnenja dr. B. B., pri čemer svojega stališča z ničemer ne utemelji. Pomanjkljivosti vidi v njegovem opisu začetnega preloma kot zloma z dorzalno ("nazaj") angulacijo (nagibom), kar je dr. C. C. opisal drugače. Prav tako naj bi dr. B. B. spregledal, kakšna je kostna gostota pri oškodovanki kot tožilki, ko je podal mnenje, da ob normalni kostni gostoti ne more nastati prelom po opisanem mehanizmu. Navedena stališča pooblaščenec opira na strokovno mnenje dr. C. C., ki ga je pridobila oškodovanka kot tožilka. Iz njega izhaja, da v okoliščinah, kot jih navaja oškodovanka kot tožilka, zatrjevanega mehanizma poškodbe ni mogoče zaključiti, upoštevaje zmanjšano kostno gostoto. Vendar se je v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji sodni izvedenec dr. B. B. do stališč dr. C. C. ustrezno opredelil. Že zaradi tega je jasno, da ne drži pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja dr. C. C. ter da je zanemarilo izpoved oškodovanke kot tožilke ter A. A., saj je ravno s tem namenom odredilo še eno dopolnitev izvedenskega mnenja, ob tem ko je bilo dr. B. B. posredovano prav strokovno mnenje dr. C. C. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 3. 2024 se je opredelil do posameznih njegovih pripomb, nato pa zaključil, da vztraja pri svojem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi z dne 3. 1. 2024, za kar je podal logične in strokovno skladne argumente. Stališče pooblaščenca, da dr. B. B. ni podal nobenih pojasnil, ki bi ovrgla mnenje dr. C. C., tako ni utemeljeno. Strokovno izdelanemu izvedenskemu mnenju z dne 11. 9. 2023 in dopolnitvi z dne 3. 1. 2024 je sledila še ena jasno in strokovno izdelana dopolnitev z dne 29. 3. 2024. Tako je sodno angažirani izvedenec, upoštevaje pripombe drugega strokovnjaka, sodišču prve stopnje smiselno dodatno utrdil prepričanje, da ni mogoče z zadostno verjetnostjo sklepati na vzročno zvezo med ravnanjem osumljenca in poškodbo oškodovanke kot tožilke. Niti pritožbeno sodišče v ničemer ni zasledilo, da stališča dr. B. B. ne bi bila ustrezno strokovno podkrepljena oziroma bi bila pomanjkljiva. Sodni izvedenec je namreč svoje mnenje strokovno utemeljil ter zanj podal logične in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

13Pooblaščencu pa ne gre slediti niti v pritožbenem stališču, da sta izvedeniški mnenji dveh strokovnjakov z istega področja diametralno nasprotni. Dr. C. C., ki kljub pritožbeno drugačnemu poimenovanju v konkretni zadevi ni imel vloge sodnega izvedenca, namreč ni izrazil nestrinjanja z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo dr. B. B. Opozoril je le na določene vidike strokovnega mnenja dr. B. B., ki bi se jih po njegovem mnenju dalo podrobneje razdelati, kar je sodni izvedenec v zadnji dopolnitvi tudi storil. Ne gre pa spregledati niti, da pooblaščenec v pritožbi poudarja strokovnost mnenja dr. C. C., ki gre stališčem oškodovanke kot tožilke v prid, nasprotno pa izvedensko mnenje dr. B. B. v celoti zavrača z navedbami, da se oškodovanka kot tožilka z njegovim mnenjem ne strinja. Zgolj nestrinjanje oškodovanke kot tožilke in njenega pooblaščenca z izvedeniškim mnenjem dr. B. B., brez da bi ponudila nasprotne argumente, pa ni dovolj za oceno nestrokovnosti izvedenčevih zaključkov ter pritrditev pritožbi v tej smeri.

14Pooblaščenec se tudi v splošnem ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navaja, da se lahko o obstoju utemeljenega suma, da je D. D. storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, nedvomno sklepa na podlagi izpovedb oškodovanke kot tožilke in A. A. o obravnavanem dogodku, prav tako pa na podlagi dne 16. 11. 2022 podane kazenske ovadbe s strani oškodovanke kot tožilke. Zanemariti ne gre niti medicinske dokumentacije o hudi telesni poškodbi, ki jo je nedvomno utrpela, ter strokovno mnenje dr. C. C., ki ni izključil načina nastanka poškodbe, kot ga je navajala. Na podlagi vsega navedenega je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, po zatrjevanju pooblaščenca, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

15Povzetemu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter z jasnimi in utemeljenimi razlogi zanjo. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo pravilno zavrnilo, ker ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Pojasnilo je, da iz zbranega gradiva ne izhaja zahtevan dokazni standard za uvedbo preiskave (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in sicer utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Kot dvomljivega je navedlo namreč obstoj vzročne zveze med ravnanjem osumljenca in poškodbo oškodovanke kot tožilke, ki jo vsa zbrana dokumentacija po presoji izvedenskega mnenja dr. B. B. izključuje. Po stališču pritožbenega sodišča iz zbranega gradiva ne izhaja obremenilen dokaz, ki bi dokazoval obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec hudo telesno poškodoval oškodovanko kot tožilko. Zato uvedba preiskave glede na navedeno ni utemeljena.

16Pooblaščencu ne gre slediti niti v pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti zahteve za preiskavo, ko pa bi se v preiskavi z opravo s strani oškodovanke kot tožilke predlaganih preiskovalnih dejanj šele razjasnile vse relevantne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja. Z navedenim pooblaščenec smiselno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka ter predlaganih dokazov. Kot že omenjeno, pa je to mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o preiskavi, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo, saj ni bil izkazan obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. V tej fazi kazenskega postopka se zbrani dokazi in podatki ne presojajo vsebinsko, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne.³ Povsem nasprotno, vendar prav tako neutemeljeno, pooblaščenec opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, ali uvede preiskavo, sploh ne bi smelo obravnavati sodnih in izvensodnih izvedenskih mnenj, pridobljenih v obravnavani zadevi. Svojo grajo v tej smeri utrjuje z navedbo, da se v fazi postopka odločanja o uvedbi preiskave dokazi še ne izvajajo. Nima prav. Pri presoji utemeljenega suma, ki pomeni večjo verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, kot da ga ni, se namreč upošteva vsebina dokazov ter iz njih izhajajočih dejstev, na njihovi podlagi pa se sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Zbrani dokazi in podatki se v tej fazi postopka ne presojajo še vsebinsko, prav tako se ne presoja verodostojnost nasprotujočih si dokazov.⁴ Iz navedenih razlogov se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotne zaključke o neobstoju utemeljenega suma kot predpostavke za uvedbo preiskave.

17Po obrazloženem, in ker pooblaščenec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti izpodbijanega sklepa, je bilo pritožbo pooblaščenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

18Kljub temu, da pooblaščenec oškodovanke kot tožilke s pritožbo ni uspel, sodna taksa ni bila določena, saj po določbah ZKP in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ne gre za primer, za katerega je mogoče odmeriti sodno takso.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, 7. točka obrazložitve.
² Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 159/2009 z dne 2. 7. 2009.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10349/2009-154 z dne 14. 7. 2011.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44387/2011-39 z dne 15. 11. 2012.