34.a člen ZSS

Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj. ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.

Za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je ključen odgovor, ali bi bil sodnik lahko izbran na razpisu, ker izpolnjuje pogoje za višje sodniško mesto. Kot je že bilo pojasnjeno, se navedena oblika napredovanja razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri tu spornem tipu napredovanja, in da zato ni v nasprotju z namenom 34. a člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata. Prav to pa je upoštevala tudi toženka v izpodbijani odločbi, zato ji ni mogoče očitati, da je odločala v nasprotju s kriteriji, določenimi z zakonom (ki jih potrjuje tudi citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča), niti ni prekoračila upravičenja, da po lastni presoji ovrednoti zakonsko opredeljene kriterije.

V odločbi U 3/2022 z dne 30. 9. 2022 se je Vrhovno sodišče soočilo s stališči iz prejšnjih odločb in je od njih odstopilo z zelo obsežno obrazložitvijo. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto, in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. Zato je potrdilo stališče, da mora pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS Sodni svet odgovoriti na vprašanje, ali bi sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom lahko uspel, oziroma oceniti, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti in delovnih sposobnosti. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 z dne 13. 9. 2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri napredovanju v višji sodniški naziv, in da zato ni v nasprotju z namenom 34a. člena ZSS stališče So

Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter pri tem nosi tudi svoj del odgovornosti. Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki mu je zaupan kot posebnemu ustavnemu organu. Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Če se je sodna praksa na začetku nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primer

Zakonsko urejene možnosti napredovanja v sodniški karieri so tako na eni strani gradnik posebej pomembnega javnega interesa, tj. kakovostnega in učinkovitega izvrševanja sodne oblasti, na drugi strani pa omogočajo uresničevanje upravičenega interesa ustreznega poklicnega napredovanja sodnikom pod enakimi pogoji. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu prostor presoje daje, da v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje. Namen prostega preudarka izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnga sveta. Besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za tu sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbi

Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.

Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje". Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim del

Sodni svet mora tudi v okviru odločanja po prostem preudarku ustrezno obrazložiti svojo odločitev, če ta odstopa od ocene sodniške službe. Iz odločbe Sodnega sveta morajo biti razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je Sodni svet podatke o delu sodnika celostno ovrednotil in pri tem tudi pojasnil, katerim kriterijem ocenjevanja iz 28. člena ZSS daje večjo težo. Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu zavzelo stališče, da ni niti logična niti smiselna zahteva Sodnega sveta, da se pri odločanju o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikova nadpovprečnost presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero. Starejše ocene sodnikovega dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, kar pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika že upoštevano pri odločanju o napredovanju na položaj svetnika. Razlaga 34.a člena ZSS, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, to je, da bi sodnik, ki želi hitreje napredovati na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS, moral izkazati ne le nadpovprečnost, temveč bi njegovi rezultati morali biti izrazito izstopajoči, ni

Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov. Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih deja

Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka. Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon. Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napre

Načelno stališče sodnega sveta, ki zahteva izkaz očitne nadpovprečnosti tožnika, v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje namenu zakonodajalca in ne more biti podlaga za utemeljitev neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje.

Sodni svet ima glede na svoja ustavna in zakonska pooblastila pri odločanju določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS. Zato lahko tudi strožje presoja posamezne kriterije oziroma odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela. Vse to posledično zamejuje obseg sodne kontrole v upravnem sporu, v katerem se presoja v vsebinskem smislu omeji na vprašanje, ali so bili kriteriji iz 29. člena ZSS uporabljeni na način, ki je primeroma naveden pri posameznem kriteriju in ali je na tej podlagi odločitev mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Stališče tožene stranke, da mora biti za hitrjše napredovanje izkazana strokovna nadpovprečnost, ki mora nedvoumno izhajati že iz ocene sodniške službe, ni nerazumna, ampak je odraz pooblastil, ki jih ima Sodni svet kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, je tako tudi po mnenju sodišča lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela tako po kvaliteti kot kvantiteti izstopa od povprečja

Sodišče se pridružuje stališču, po katerem ima Sodni svet možnost, da ponovno presodi izpolnjevanje pogojev za napredovanje ter da na tej podlagi odloči. Vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, zlasti če le-ta temelji na strožji presoji predpisanih kriterijev. Razlaga Sodnega sveta, po kateri pri odločanju o napredovanju ni mogoče upoštevati rezultatov, ki jih je tožnica dosegla na Ustavnem sodišču RS, je v nasprotju z namenom dodelitve sodnikov kot tudi z določbo četrtega odstavka 71.c člena ZSS in pomeni izvotlitev pravice do napredovanja, ki jo zakon določa tudi za sodnike, dodeljene na delo izven rednih sodišč.