VSL Sodba I Cpg 61/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi:

- v II. točki izreka: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 dalje, zmanjšano za dne 19. 8. 2023 plačani znesek 7.000,00 EUR, s tem, da je obveznost solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika A. A. iz pravnomočne sodbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1358/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 445/2023 z dne 9. 11. 2023;

- v III. točki izreka: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.291,61 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 5.977.66 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zaradi umika tožbe postopek ustavilo za 17.032,00 EUR, (II.) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka v tem sporu na podlagi 263. člena ZGD-1 zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožena stranka v sostorilstvu povzročila s storjenim kaznivim dejanjem. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bila tožena stranka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 po odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 000/2017 z dne 16. 1. 2018, ki je postala pravnomočna 7. 2. 2018, sporna pa je bila višina škode. Soobsojeni A. A. je bil dolžan vrniti premoženjsko korist v višini 383.000,00 EUR. Ta znesek je A. A. plačal na račun sodišča 28. 3. 2018, tožeča stranka pa ga je prejela 17. 2. 2023. V sostorilstvu je bil za krivega in odgovornega spoznan tudi B. B., obsojen v kazenskem postopku na podlagi obsodilne sodbe tudi na vrnitev pridobljene premoženjske koristi v višini 7.000,00 EUR (znesek je tožeča stranka prejela 12. 9. 2023). Med postopkom je tožeča stranka tožbeni zahtevek uskladila z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 445/2023 z dne 9. 11. 2023 v postopku tožeče stranke zoper A. A., kjer je višje sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (med drugim) spremenilo v II. točki izreka tako, da je kot višino škode upoštevalo plačane zneske računov za fiktivne storitve brez 20 % DDV, od tega zneska pa prisodilo (obračunane) zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po plačilu posameznih računov. Upoštevajoč pravnomočno odločitev iz I. točke izreka, kjer je bilo ugotovljeno, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 383.000,00 EUR, ki je bil toženi stranki odvzet kot premoženjska korist po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K16576/2018 z dne 20. 4. 2018 v zvezi s sporazumom o priznanju krivde Kt/289/2015 z dne 18. 3. 2018, je razsodilo, da mora tožena stranka plačati še znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila, s tem, da je do višine 7.000 EUR obveznost A. A. solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika B. B. iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021.

6Tožeča stranka je med postopkom - upoštevajoč zgoraj citirano odločbo višjega sodišča - tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je zahtevala še plačilo 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila, zmanjšano za 12. 9. 2023 plačani znesek 7.000 EUR, s tem, da je obveznost toženca solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika A. A. iz pravnomočne sodbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1358/2018-III v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z navedbami, da tožeča stranka zahteva odškodnino, ki jo predstavlja glavnica s prištetimi zamudnimi obrestmi v višini 272.593,75 EUR. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je od te glavnice sodišče pri odločitvi upoštevalo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti, iz izračuna, ki ga je opravilo sodišče, pa je razvidno, da so se v času od 27. 7. 2018 do prejema plačila zneska iz položenega depozita v višini 383.000,00 EUR, ki je bil tožeči stranki nakazan 17. 2. 2023, natekle zamudne obresti v višini 100.374,25, tako da je skupni dolg na ta dan znašal 372.968,00 EUR. Ker je tožeča stranka tega dne prejela plačilo 383.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje presodilo, da ji tožena stranka ne dolguje ničesar več, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Tožeča stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da ji je bila škoda že v celoti poplačana. Poudarja, da je bil tožbeni zahtevek zoper toženca v tej zadevi in A. A. v zadevi P 1358/2018 v osnovni (skupni) tožbi enak, višje sodišče pa je v svoji odločitvi I Cp 445/2023 zoper A. A. upoštevalo, da je slednji znesek 383.000 EUR 28. 3. 2018 plačal na račun sodišča kot delno izpolnitev. Višje sodišče je zato opravilo obračun zakonskih zamudnih obresti na dan 28. 3. 2018 in (med drugim) odločilo, da je A. A. dolžan plačati 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila.

9Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje. Tožeča stranka v tej zadevi zahteva škodo, katere višino predstavlja skupni znesek štirih neutemeljeno plačanih računov (glavnica) in zakonske zamudne obresti od dneva plačila posameznega računa do 29. 3. 2018, ko je A. A. plačal znesek 383.000,00 EUR. Sodišče se v kazenski zadevi pri vprašanju odvzema premoženjske koristi z obrestmi ni ukvarjalo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka kot oškodovanec teh obresti ne more uveljavljati posebej ali naknadno. Ni dvoma, da je škodo (v sodelovanju z A. A. in B. B.) povzročila tožena stranka, škoda pa je tožeči stranki nastala, ko so bili nakazani (posamezni) zneski po posameznih računih, v katerih so bile zaračunane storitve, ki niso bile nikoli opravljene. Upoštevaje 378. člen OZ, je torej tožena stranka poleg glavnice upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva posameznih nakazil dalje do plačila.

10Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ), in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ).

11Navedeno pomeni, da je v primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe, to je v obravnavanem primeru 7. 2. 2018. Terjatve občasnih dajatev, kot so zamudne obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka začne teči od vsakega posameznega dne zamude dalje.¹

12Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka. Pretrganje kazenskega pregona je bilo končano 7. 2. 2018. Takrat je začel teči zastaralni rok za zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka (tožba v tej zadevi je bila vložena 27. 6. 2018). Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila zneska 383.000 EUR, to je do 28. 3. 2018. Zakonske zamudne obresti je višje sodišče v odločbi I Cp 445/2023 obračunalo samo. Pri tem je kot višino škode upoštevalo račune za fiktivne storitve brez 20% DDV, od tega zneska pa prisodilo še zakonske zamudne obresti ter odločilo, da mora toženec A. A. plačati še znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018, s tem, da je do višine 7.000,00 EUR njegova obveznost solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika B. B. iz pravnomočne sodbe višjega sodišča v Ljubljani X Kp 000/2015 z dne 26. 11. 2021.

13Izračunu višjega sodišča v zadevi I Cp 445/2023 je v tem postopku sledila tožeča stranka in tožbeni zahtevek uskladila z odločitvijo višjega sodišča, zato ne gre za kapitaliziranje prvotnega dolga, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, pač pa za izračun zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov računov (z upoštevanjem odbitka DDV, glede katerega je bilo v zadevi I Cp 445/2023 odločeno, da se ne prizna). Kljub "nerodno" oblikovanemu tožbenemu zahtevku in vsebini delnega umika pa je bilo ves čas postopka jasno, da tožeča stranka zahteva 390.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (s tem, da se do višine 383.000 EUR poplača iz odvzete premoženjske koristi). Plačilo je tožeča stranka pravilno zahtevala solidarno z A. A., saj mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

14Upoštevajoč navedeno je višje sodišče zaradi materialnopravno zmotne presoje sodišča prve stopnje samo odpravilo pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, na katere je utemeljeno opozorila tožeča stranka, pri čemer v tem okviru ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov. Ob upoštevanju, da sta se pravdni stranki glede vseh pravno relevantnih dejanskih okoliščin in s tem povezane pravne podlage imeli možnost seznaniti in izjaviti že v postopku na prvi stopnji, tovrstna dopolnitev postopka na seji senata tudi ni nedopustno omejila pravice tožene stranke do izjavljanja in pritožbe. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še znesek 267.320,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2018 do plačila. Ta znesek predstavlja zakonske zamudne obresti, ki jih je višje sodišče izračunalo s programom za izračun zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS (obračun je sestavni del obrazložitve te sodbe), s tem, da je obveznost tožene stranke solidarna z obveznostjo solidarnega dolžnika A. A. iz pravnomočne sodbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1358/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 445/2023 z dne 9. 11. 2023, zmanjšano za 12. 9. 2023 plačani znesek 7.000,00 EUR.

15Spremenjena odločitev o tožbenem zahtevku je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče pravdnima strankama priznalo v skladu s 154. in 155. členom ZPP, odmerilo pa jih je po specificiranih stroškovnikih in v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Tožeča stranka je uspela s 83,33 % (upravičena je do 8.345,33 EUR pravdnih stroškov), tožena pa s 16,66 % (1.053,72 EUR pravdnih stroškov). Po medsebojnem pobotanju prisojenih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 7.291,61 EUR.

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (155. člena ZPP), zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2021 z dne 6. 10. 2021.

**********************

Priloga: Obračun zakonskih zamudnih obresti