VSRS Sklep III Ips 5/2024

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je od prve toženke kot prodajalca vozila in od druge toženke kot uvoznika in dobavitelja vozil znamke ... v Sloveniji na podlagi prvega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahtevala nerazdelno plačilo 13.583,46 EUR s pripadki zaradi okvare motorja vozila, ki je posledica tovarniške napake. V primeru, da sodišče ne bo v celoti ali delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugo toženko, pa je plačilo prej navedenega zneska zahtevala od tretje toženke kot odgovornostne zavarovalnice družbe A, d. d., če bi bilo ugotovljeno, da vzrok okvare motorja ni tovarniška napaka na motorju vozila, ampak slaba kvaliteta oziroma neustrezno gorivo.

2Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, razsodilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki plačati 13.583,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka) in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 7.935,78 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (II. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo in potrdilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Naložilo ji je plačilo pritožbenih stroškov v znesku 466,65 EUR. Ker stranke s pritožbo niso izpodbijale II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko postala pravnomočna.

4Vrhovno sodišče je na predlog prve toženke s sklepom III DoR 125/2023 z dne 12. 12. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali prodajalec za napake po določilih 465. člena OZ odgovarja tudi, če je za napako izvedel ali bi zanjo moral vedeti šele več kot 6 mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe in izročitvi stvari kupcu oziroma po izteku daljšega jamčevalnega roka, v kolikor je bil s prodajno pogodbo dogovorjen daljši jamčevalni rok?

5Prva toženka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Podrejeno temu je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje sodišču druge stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se revizija zavrže kot nepopolna. Podrejeno temu je predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

- Tožeča stranka je pri prvi toženki kot pooblaščenemu prodajalcu vozil znamke ... septembra 2013 kupila osebno vozilo ... (v nadaljevanju vozilo), katerega uvoznik oziroma dobavitelj je druga toženka.

- Februarja 2019 je nastala okvara na motorju, zaradi katerega je vozilo obstalo na cesti in bilo odpeljano k pooblaščenemu serviserju B., d. o. o., ki je tožeči stranki izdal predračun za popravilo v znesku 12.897,21 EUR.

- Okvara motorja je bila posledica poškodb na turbo polnilniku, obrabe odmične gredi in nihajnih vzvodov ter premalo privitih injektorjev.

- Prva toženka je 26. 11. 2018 od druge toženke prejela splošno obvestilo o vpoklicih vozil znamke ... z oznako ... . Sodišči nižjih stopenj sta ugotovitev o tem oprli zgolj na trditve prve toženke iz odgovora na tožbo. Nista pa presojali utemeljenosti trditev tožeče stranke, da je prva toženka bila o tem obveščena že leta 2014.

- Pri vpoklicih vozil, o katerih je bila obveščena prva toženka, in ki so se nanašali tudi na vozilo tožeče stranke, je bila predvidena zamenjava turbo polnilnika.

- Vpoklic vozil je bil v tehnični podpori pooblaščenim serviserjem objavljen 30. 10. 2018.

- Tožeča stranka je 24. 9. 2019 prvi toženki posredovala zahtevo za odpravo napake.

- Garancijski rok je potekel 9. 9. 2018.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določb 462. in 465. člena OZ. Presodilo je, da gre v konkretnem primeru za skrito napako, ki se ni pokazala v jamčevalnem roku, temveč pozneje. Kot odločilno je štelo dejstvo, da je bila prvi toženki kot prodajalcu napaka znana pred okvaro vozila. Zato je presodilo, da odgovornost prve toženke ni prenehala, četudi se je napaka pokazala izven jamčevalnega roka in četudi tožeča stranka prve toženke o napaki ni nemudoma obvestila, ker je za napako vedela oziroma bi zanjo morala vedeti, preden je prišlo do okvare na vozilu.

9Temu nosilnemu razlogu je sodišče druge stopnje pritrdilo. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 465. člena OZ. Zavzelo je stališče, da OZ ne določa, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari. Ker je prva toženka za napake vedela oziroma bi zanje morala vedeti že, ko je prejela splošno obvestilo o vpoklicih, torej preden je prišlo do okvare vozila, ni mogoče uporabiti določbe 462. člena OZ. Zato je presodilo, da je podana odgovornost prve toženke za škodo, ki je posledica skrite napake.

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

10Revidentka izpostavlja, da je dejanski stan 465. člena OZ izpolnjen šele, če se izkaže, da je prodajalcu napaka bila znana ali mu ni mogla ostati neznana ob prodaji oziroma ob izročitvi stvari. Ker je za tovarniško napako izvedela po prodaji in izročitvi vozila tožeči stranki, naj zanjo ne bi odgovarjala. Njena odgovornost naj bi bila izključena tudi zato, ker je bila o napaki obveščena več kot šest mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe in po izročitvi stvari kupcu. Drugačna razlaga določbe 465. člena OZ naj bi prodajalca postavila v pravno nevzdržen položaj, saj bi v takem primeru odgovarjal tudi po izteku jamčevalnega roka za vse napake, ki se kadarkoli pojavijo na vozilu. Prodajalčeva odgovornost naj bi bila ob takšnem razumevanju navedene zakonske določbe neomejena, kar bi bilo v nasprotju z določili 2., 22., 25., 67. in 74. člena Ustave RS. Izpodbijano nosilno stališče sodišča druge stopnje naj bi bilo poleg tega v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

11Tožeča stranka pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da določba 465. člena OZ ne vsebuje pogoja, da bi morala biti napaka prodajalcu znana že ob izročitvi stvari. Drugačno razumevanje navedene zakonske določbe naj bi povsem izvotlilo njen namen, še posebej v primeru prodaje nove stvari in naj bi neupravičeno privilegirala prodajalca. Slednji naj bi bil v slabi veri tudi, ko izve za skrito napako po izročitvi predmeta prodaje, pa kupca o tem ne obvesti. Revidentka naj bi ravnala ne samo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ampak tudi zvijačno, saj naj tožeče stranke namenoma ne bi pozvala na odpravo napak, da bi se izognila s tem povezanim stroškom. Določilo 465. člena OZ naj bi bilo treba razlagati v korist kupca. Če je bila prodajalcu napaka znana oziroma mu ni mogla ostati neznana, četudi je prodajalec zanjo izvedel po izročitvi stvari kupcu, pa ga o tem ni obvestil, naj obveznost povrnitve neposredne škode ne bi bila omejena s prekluzivnim rokom, temveč s splošnim zastaralnim rokom.

Obseg revizijskega preizkusa

12Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Presoja revizije

13Revizija je dovoljena in utemeljena.

O dovoljenosti revizije

14Tožeča stranka v odgovoru na revizijo najprej predlaga zavrženje revizije, ker naj le-ta ne bi bila ustrezno substancirana, zaradi česar naj ne bi bila zmožna vsebinske obravnave. Vrhovno sodišče nima pomislekov v dovoljenost revizije, saj le-ta glede obrazloženosti izpolnjuje kriterije, določene v tretjem do petem odstavku 367.b člena ZPP, ki se na podlagi tretjega odstavka 373. člena ZPP uporabljajo (tudi) glede obrazloženosti revizije.

O utemeljenosti revizije

Uvodno

15Dopuščeno revizijsko vprašanje terja razlago določbe 465. člena OZ, ki opredeljuje pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako, in ki se glasi: "Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana". Pravni okvir dopuščenega revizijskega vprašanja in dejanske okoliščine obravnavanega primera revizijskemu sodišču torej nalaga odgovor na naslednje vprašanje: kdaj mora biti prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana, da njegova odgovornost za stvarno napako ne preneha z iztekom jamčevalnega roka, temveč zanjo odgovarja tudi, če se pokaže po izteku tega roka.

Izhodišča presoje

16OZ v prvem odstavku 458. člena določa, da prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Prodajalec torej odgovarja za stvarne napake, čeprav zanje ni vedel, če so izpolnjene druge predpostavke njegove odgovornosti, in sicer da kupec ob sklenitvi pogodbe za napako ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti (prvi odstavek 460. člena OZ), pravočasno kupčevo obvestilo prodajalca o očitni napaki (prvi odstavek 461. člena OZ) oziroma o skriti napaki (prvi odstavek 462. člena OZ), ter da se je napaka pokazala v jamčevalnem roku (drugi odstavek 462. člena OZ). Če pa je prodajalec za napako vedel ali bi zanjo moral vedeti, je ravnal v slabi veri, zaradi česar mora nositi posledice takšnega ravnanja. Pravilo, določeno v 465. členu OZ, je torej izraz načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Prej izpostavljene predpostavke prodajalčeve odgovornosti so določene zaradi zaščite prodajalčevega interesa, saj ga ščitijo pred zahtevki, ki bi jih kupec lahko uveljavljal še dolgo po izročitvi stvari. Kratki roki varujejo prodajalca, saj misli, da je z izročitvijo stvari kupcu izpolnil svojo obveznost. Njegovo posebno varstvo pa ni potrebno, če mu je bila ob izročitvi stvari napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana, saj v takem primeru lahko računa z grajanjem in uveljavljanjem napake.¹ OZ zato daje kupcu v takšnem primeru pravico do sklicevanja na napako, čeprav stvari ni pravočasno pregledal in četudi prodajalca o napakah ni obvestil v rokih, ki jih določa zakon za vidne in skrite napake (461. in 462. člen OZ). Obravnavana zakonska določba torej ščiti kupca pred tem, da bi se prodajalec kljub temu, da ob sklenitvi prodajne pogodbe oziroma (najkasneje) ob izročitvi stvari kupca ni obvestil o napaki, ki mu je bila znana ali mu ni mogla ostati neznana, skliceval na prepozno obvestilo kupca ali potek jamčevalnega roka in se tako izognil odgovornosti.

Presoja

17Prodajalec, ki je vedel, da ima stvar napako, skladno z določbo prvega odstavka 460. člena OZ ne odgovarja za napake, če je o tem obvestil kupca ob sklenitvi pogodbe ali pred tem, saj so v tem primeru napake kupcu znane. Če pa je prodajalec vedel, da ima stvar napako ali pa bi za njo lahko vedel, če bi ravnal dovolj skrbno, pa je vseeno izročil stvar s to napako, je očitno, da ni ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato skladno s 465. členom OZ odgovarja za napako tudi, če ga kupec o njej ni pravočasno obvestil in tudi po poteku jamčevalnega roka. Na takšen pomen te zakonske določbe nakazuje tudi jezikovna razlaga besedila 465. člena OZ, ki uporablja preteklo glagolsko obliko. Zakonsko besedilo uporablja dikcijo "če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana". Nanaša se na prodajalčevo preteklo védnost oziroma krivdno nevédnost za stvarne napake. Ureja torej položaj, v katerem je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (najkasneje) ob izročitvi stvari kupcu.

18V pravni teoriji je bilo sicer zavzeto stališče, da prodajalec za napake odgovarja ne glede na kupčevo upoštevanje določb o pregledu in grajanju napak, "če je ob sklenitvi pogodbe zanje vedel ali mu niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestil kupca".² Vendar vprašanje relevantnega časovnega trenutka prodajalčevega védenja o stvarni napaki v pravni teoriji (še) ni bilo (obširneje) obravnavano. Določba 465. člena OZ je povsem enaka določbi 485. člena Zakona o obligacijskih razmerjih³ (v nadaljevanju ZOR). Zato ne gre spregledati tudi stališč pravne teorije, ki so bila izoblikovana v času veljavnosti navedene določbe ZOR. Takratna pravna teorija je to določbo razlagala tako, da mora biti prodajalcu napaka znana ob sklenitvi prodajne pogodbe oziroma ob izročitvi stvari.⁴

19Takšno razlago določbe 465. člena OZ potrjuje tudi ureditev prodajalčeve odgovornosti v OZ, ki kot relevantno časovno izhodišče prodajalčeve odgovornosti postavlja trenutek izročitve oziroma prehoda nevarnosti. Določbi prvega in drugega odstavka 458. člena OZ namreč predpostavljata, da vzrok za stvarno napako izpolnitve izvira iz prodajalčeve sfere ob prehodu nevarnosti na kupca. Prodajalec torej odgovarja za neustrezne lastnosti stvari, ki so se že pokazale oziroma je vzrok zanje obstajal v trenutku prehoda nevarnosti na kupca.⁵ Nevarnost naključnega uničenja oziroma poškodovanja stvari na kupca preide s tem, ko mu prodajalec stvar izroči (prvi odstavek 436. člena OZ) oziroma takrat ko kupec pride v upniško zamudo s prevzemom stvari (prvi odstavek 437. člena OZ). OZ na trenutek izročitve oziroma prehoda nevarnosti veže tudi obstoj skrite napake (prvi in drugi odstavek 458. člena OZ) in tudi tek jamčevalnega roka (drugi odstavek 462. člena OZ). Iz tega torej sledi logičen zaključek, da se prodajalčeva védnost oziroma krivdna nevédnost za stvarne napake presoja upoštevaje enako časovno izhodišče.

20Ne v zakonskem besedilu ne v njegovem namenu in tudi ne v sistematiki relevantnih zakonskih določb tako ni mogoče najti opore za razlago, po kateri bi bil domet določbe 465. člena OZ širši od predstavljenih izhodišč. Ta določba ureja izjemo od splošne ureditve prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake in postroži njegovo odgovornost iz tega naslova,⁶ zato jo je treba razlagati ozko. Ureditev odgovornosti za stvarne napake v OZ je sicer res (tudi) primerjalnopravno⁷ gledano zelo stroga do kupca, vendar ni mogoče spregledati, da OZ povsem jasno določa, da prodajalčeva odgovornost (izven okvirov obravnavane določbe OZ) po poteku jamčevalnega roka preneha. Te določbe zato ni mogoče razlagati tako široko, da bi vzpostavljala notifikacijsko dolžnost prodajalca, po kateri bi moral obvestiti kupca o (kakršnikoli) napaki stvari tudi, če zanjo izve oziroma bi zanjo lahko izvedel, vse do poteka jamčevalnega roka, ki je lahko glede na dispozitivnost zakonske ureditve (mnogo) daljši od zakonsko določenih šestih mesecev. Ni pa izključeno, da takšna notifikacijska dolžnost temelji na kakšni drugi pravni podlagi, vendar to presega domet dopuščenega vprašanja, zato se Vrhovno sodišče do tega ne opredeljuje.

21Razlaga 465. člena OZ, ki prodajalčevo védnost oziroma krivdno nevédnost za stvarne napake časovno omejuje na trenutek izročitve stvari, je skladna tudi z namenom instituta odgovornosti za stvarne napake, in sicer varstvom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) kot temeljnega načela odplačnih pravnih poslov.⁸ Institut odgovornosti za stvarne napake namreč uravnoteži vrednostno razmerje med izpolnitvijo prodajalca in kupca. Pri razlagi obravnavanih zakonskih določb je zato treba zasledovati razumno ravnovesje med obveznostmi prodajalca in pravicami kupca iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Revidentka zato utemeljeno opozarja, da bi razlaga določbe 465. člena OZ, ki sta jo zavzeli sodišči nižjih stopenj, prodajalca izpostavila nesorazmernim rizikom in bremenom.

22Drugačna razlaga bi bila poleg tega v nasprotju z ureditvijo v OZ, ki prodajalčevo odgovornost časovno omejuje, saj lahko prodajalec tveganja v zvezi z napakami obvladuje le, če ve, koliko časa traja njegova potencialna odgovornost. Prodajalčeva odgovornost zato z iztekom jamčevalnih rokov preneha.⁹ Povedano drugače, razlaga navedene določbe, po kateri bi prodajalec odgovarjal tudi v primeru, ko bi se z napako stvari seznanil po njeni izročitvi, bi vzpostavljala večno jamstvo prodajalca za pravilno delovanje stvari. To bi ustvarjalo preveliko negotovost med udeleženci pogodbenega razmerja in posledično ogrozilo varstvo pravnega prometa in s tem tudi načelo zaupanja v pravo oziroma pravne predvidljivosti.

23Ob takšnem izhodišču so zmotna tudi stališča tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da prodajalčevo védenje o napaki ne vpliva na začetek teka roka za sodno uveljavitev pravice. Razlikovati je namreč treba med jamčevalnim rokom, to je rokom, v katerem se lahko pokaže stvarna napaka (drugi odstavek 462. člena OZ) in prekluzivnim enoletnim rokom za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov (480. člen OZ).

Odgovor na revizijsko vprašanje

24Ker torej določba 465. člena OZ ureja položaj, v katerem je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana najkasneje ob izročitvi stvari kupcu, je odgovor na dopuščeno vprašanje nikalen.

Presoja pravnega izhodišča v izpodbijani sodbi

25Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli zmotno stališče, da je podana odgovornost prve toženke za škodo, ki je posledica skrite stvarne napake na vozilu, ker je bila o napaki obveščena, preden je prišlo do okvare vozila. Odločitev o uporabi 465. člena OZ sta oprli zgolj na to, da je prva toženka za napako motorja na vozilu vedela pred okvaro vozila in se pri tem sklicevalo na njene trditve, da jo je druga toženka o vpoklicu vozil obvestila 26. 11. 2018. Posledično nista presojali utemeljenosti njenih trditev, da je prva toženka za tovarniško napako izvedela že pred tem datumom. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka trdila, da je bila prva toženka s tovarniško napako seznanjena že leta 2014, torej po izročitvi vozila. Dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka, torej ne utemeljujejo tožbenega zahtevka na podlagi 465. člena OZ. A tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, kar ponavlja tudi v odgovoru na revizijo, da je bila prva toženka seznanjena s tovarniško napako vozila pred potekom garancijskega roka, zaradi česar naj bi jo o napaki morala obvestiti. Razumeti je, da prvi toženki očita, da je o napaki namenoma ni obvestila, da bi se izognila strošku odprave napak na vozilu na podlagi dane garancije. Te trditve segajo preko dopuščenega revizijskega vprašanja in pravne podlage 465. člena OZ. Ker sodišče teh dejanskih okoliščin zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč nista presojali, je ostala dejanska podlaga tožbenega zahtevka neizčrpana. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe.

Odločitev o reviziji

26Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zagotovitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je treba strankama omogočiti, da so vsebinsko izčrpane njune materialnopravno upoštevne trditve, ki presegajo odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Sodišče prve stopnje naj zato v okviru ponovnega sojenja vsebinsko izčrpa tudi (predhodno izpostavljene) trditve tožeče stranke. Pri tem ne sme spregledati, da je bila tožba upoštevaje 192. člen ZPP vložena tudi zoper tretjo toženko.

Odločitev o revizijskih stroških

27Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Glasovanje

28Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Primerjaj Cigoj, S., Komentar Obligacijskih razmerij, III. Knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1985, str. 1454 do 1455.
² Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, 2007, Ljubljana, str. 407.
³ Uradni list SFRJ 29/78 s spremembami.
⁴ Glej Blagojević, B. T. in Krulj V. (red.), Komentar Zakona o obligacionim odnosima, II, drugo izdanje, Savremena administracija, izdavačko - štamparsko - knjižarska radna organizacija, 1983, str. 1300 in Bukljaš, I., Vizner, B., Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, II, Posebni dio, Ugovori, 3. knjiga, Zagreb, 1979, str. 1624. Iz komentatorskih del dr. Stojana Cigoja ni razvidno, da bi o obravnavanem vprašanju zavzel izrecno stališče.
⁵ Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga (red. Juhart, M. in Plavšak, N.), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 133.
⁶ Možina, D., Predpostavke in časovni okviri odgovornosti prodajalca za stvarne napake, Podjetje in delo, št. 3-4, XXXIV, 2008, GV Založba, Ljubljana, str. 415 do 416.
⁷ Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, 2007, Ljubljana, str. 427 do 430.
⁸ Plavšak, N., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 766.
⁹ Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga (red. Juhart, M. in Plavšak, N.), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 544.