VSL Sklep III Cp 854/2025

I. Pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2025 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 25. 3. 2025 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 3. 2025 ugodilo toženkinemu ugovoru zoper plačilni nalog z dne 10. 3. 2025, ter izpodbijani plačilni nalog, s katerim je bila toženka pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek v višini 2.115 EUR, razveljavilo. Ob tem je izdalo nov plačilni nalog (z dne 27. 3. 2025), ki je sestavni del sklepa z dne 25. 3. 2025. Plačilni nalog, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v višini 1.893 EUR, vsebuje pravni pouk o nedopustnosti ugovora. Toženka, ki je sklep o ugovoru, skupaj s plačilnim nalogom z dne 27. 3. 2025, prejela 28. 3. 2025, je 4. 4. 2025 vložila ugovor zoper plačilni nalog, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 4. 2025 zavrglo.

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2025

2Toženka v pritožbi zoper sklep z dne 11. 4. 2025 pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in odloči o pravnem sredstvu zoper plačilni nalog z dne 27. 3. 2025. Trdi, da je dne 4. 4. 2025 vloženo pravno sredstvo napačno naslovila kot ugovor, namesto pritožba. Napačno poimenovanje pravnega sredstva ne bi smelo biti razlog za njegovo zavrženje.

3Pritožba je utemeljena.

4V zgoraj opisani procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zoper plačilni nalog, plačilni nalog razveljavilo in izdalo novega, je toženkino pravno sredstvo zoper napačno taksno odmero pritožba zoper sklep o ugovoru, katerega sestavni del je nov plačilni nalog (tretji in četrti odstavek 34.a člena ZST-1¹). Ugovor zoper nov plačilni nalog ni dopusten. Ugovorne razloge iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1 (med drugim, da je sodišče takso napačno odmerilo) lahko taksni zavezanec uveljavlja le v pritožbenem postopku.

5Četudi je toženka vloženo pravno sredstvo naslovila kot ugovor zoper plačilni nalog, bi moralo sodišče prve stopnje vlogo presojati glede na njeno vsebino. Toženka v njej nasprotuje taksni odmeri po novem plačilnem nalogu, zato jo je šteti za pritožbo zoper sklep o ugovoru.

6Navedeno utemeljuje ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa z dne 11. 4. 2025 (3. točka 365. člena ZPP,² v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče "ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse", vložen 4. 4. 2025, označuje kot pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2025, o kateri tudi vsebinsko odloča.³

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2025

7Toženka v pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2025 trdi, da tožnika glede ugotovitvenega zahtevka nista navedla samostojne vrednosti spornega predmeta in da znaša vrednost spornega predmeta v tej zadevi 109.249,41 EUR, kar ustreza vrednosti kondikcijskega zahtevka. Sodišče je z delno sodbo odločalo le o vmesnem ugotovitvenem zahtevku, zato je pri odmeri sodne takse za postopek o pritožbi zoper delno sodbo kot vrednost spornega predmeta nepravilno upoštevana vrednost dajatvenega zahtevka. To pomeni, da bi morala toženka v primeru ugoditve dajatvenemu zahtevku dvakrat plačati takso za pritožbeni postopek, odmerjeno glede na celotno vrednost spornega predmeta. Podobno bi veljalo tudi v primeru delne ugoditve dajatvenemu zahtevku; toženka bi za pritožbo zoper delno sodbo plačala takso od celotne vrednosti spornega predmeta, nato pa še takso od vrednosti dajatvenega zahtevka, ki bi mu sodišče ugodilo. Takšno ravnanje predstavlja neenako obravnavo pravdnih strank, saj je bila tožnikoma ob enaki vrednosti spornega predmeta odmerjena nižja taksa. Nedopustno je, da bi bila toženka zaradi odločitve sodišča o ločeni obravnavi posameznih zahtevkov v slabšem položaju kot tožnika. Ker vmesni ugotovitveni zahtevek nima samostojne vrednosti, bi moralo sodišče odmeriti takso bodisi po tar. št. 30010 taksne tarife ZST-1 v višini 33 EUR, bodisi glede na najnižjo vrednost spornega predmeta (300 EUR) iz 16. člena ZST-1.

8Pritožba ni utemeljena.

9Tožnika s tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo 109.249,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovitveni in dajatveni zahtevek sta v razmerju prejudicialnosti,⁴ zato vrednosti spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek tožnikoma ni bilo treba posebej opredeliti - za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zadostuje navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta - vrednost dajatvenega zahtevka.⁵ Ta je ob vložitvi tožbe znašala 109.249,41 EUR.

10Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločalo o utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 314. člena ZPP). Toženka je zoper njo vložila pritožbo. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa (105.a člen ZPP). Taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Plačilo sodne takse za postopek o pritožbi je procesna predpostavka (tudi) za odločanje o pritožbi zoper delno sodbo. Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1). Po tar. št. 1121 taksne tarife ZST-1 znaša količnik za odmero takse za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari (takšna odločba je tudi delna sodba) 3,0.

11Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da znaša taksa za postopek o pritožbi pri vrednosti spornega predmeta 109.249,41 EUR 1.893 EUR, tj. 3 - kratnik osnovne takse, kot je določena v Prilogi 1 k ZST-1 (631 EUR).

12Prav zato, ker je v tej zadevi vrednost spornega predmeta ena (skupna) in enaka vrednosti dajatvenega zahtevka, je izpodbijana taksna odmera pravilna. Pravilno pa je tudi pritožbeno stališče, da zaradi procesne odločitve sodišča prve stopnje, s pravno podlago v prvem odstavku 314. člena ZPP, pravdni stranki ne bi smeli biti prikrajšani v njunih procesnih upravičenjih in zavezah. To ob predpostavki, da tožba med postopkom ni spremenjena, pomeni, da strankina skupna taksna obveznost za postopek o pritožbi zoper delno sodbo (sodbo o delu zahtevka ali o enem izmed zahtevkov) in za postopek o pritožbi zoper končno sodbo (sodbo o še preostalem delu zahtevka ali o drugih zahtevkih) ne bi smela biti višja od taksne obveznosti, ki bi stranko bremenila v primeru vložitve pritožbe zoper sodbo, s katero je sočasno odločeno o celotnem zahtevku oziroma o vseh tožbenih zahtevkih.⁶ Izpostavljeno stališče bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri morebitnih prihodnjih taksnih odmerah.

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Rok za plačilo takse po plačilnem nalogu z dne 27. 3. 2025 začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).

¹ Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
³ Pogoj za pritožbeno odločanje ni plačana sodna taksa, v postopkih odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru se namreč taksa ne plača (šesti odstavek 10. člena ZST-1).
⁴ Kondikcijski zahtevek je posledica ničnosti.
⁵ Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse. Glej sklepa VS RS II Ips 303/2014 z dne 11. 12. 2014 in II Ips 165/2003 z dne 10. 7. 2003 ter sklepe VSM I Cp 892/2024 z dne 26. 11. 2024, VSM I Cp 903/2023 z dne 19. 12. 2023 in VSL R 88/2022 z dne 8. 7. 2022.
⁶ Podobno (oziroma primerljivo) pravno logiko zasleduje pravilo, da je treba takso za postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka (po tarifni številki 3009) plačati (le) za postopek o pritožbi zoper posebni sklep o stroških postopka in za postopek o pritožbi, vloženi samo zoper odločbo o stroških, ki jo je sodišče izdalo v odločbi o glavni stvari. V primeru pritožbe zoper odločbo sodišča o glavni stvari v celoti (torej tudi zoper stroškovno odločitev) se taksa po tarifni številki 3009 ne plača.