UPRS Sodba III U 89/2021-20

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1486/2019 z dne 25. 3. 2021 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom Bpp 1486/2019 z dne 25. 3. 2021 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 1486/2019 z dne 11. 6. 2019 v višini 7.303,81 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 8.910,65 EUR; višji tožnikov zahtevek se zavrne. Iz II. točke izreka sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa; iz III. točke izreka pa je še ugotovljeno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1486/2019 z dne 11. 6. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP od 31. 5. 2019 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru Kpd 23238/2019 (nato I K 23238/2019), zaradi kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Temu je toženka za zastopanje upravičenca s sklepom Bpp 1486/2019 z dne 4. 5. 2020 že priznala delno nagrado in potrebne izdatke v skupni višini 4.381,81 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila. Ta sklep še ni pravnomočen, ker je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, nesporna priznani znesek pa sta mu bil že izplačan na podlagi e-računa.

3Tožnik je 10. 3. 2021 priglasil nagrado in potrebne izdatke za nadaljnje opravljanje delo po napotnici Bpp 1486/2019 v skupni višini 24.403,83 EUR. Toženka je tožnikovemu zahtevku delno ugodila ter mu priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženka nato utemeljuje število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezne postavke. Po tar. št. 39/2 OT mu je za nadaljnji pregled spisa na sodišču dne 28. 9. 2020 v trajanju do ene ure priznala nagrado v višini 50 točk; po tar. št. 39/1 OT za opravljen posvet z upravičencem v prostorih ZPKZ Koper v trajanju do ene ure nagrado v višini 50 točk; po tar. št. 11/2 OT za pripravo in vložitev pritožbe zoper procesni sklep o izločitvi dokazov nagrado v višini 250 točk; po tar. št. 8/13 OT za obrazloženo vlogo nagrado v višini 50 točk; po tar. št. 11/2 OT za pripravo in vložitev šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, ki jih je štela kot procesne sklepe, nagrado v skupni višini 1.500 točk (250 točk za vsako pritožbo), po tar. št. 10/9 OT za zagovarjanje upravičenca na predobravnavnem naroku, ki ni bil prvi tak narok, nagrado v višini 250 točk; po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 500 točk; in po tar. št. 10/9 OT za zastopanje in zagovor upravičenca na nadaljnjih dvanajstih narokih za glavno obravnavo nagrado v višini 3.00o točk (250 točk za vsak nadaljnji narok). Toženka navaja, da je tožniku nadalje priznala še nagrado v višini 3.325 točk po tar. št. 7/3 OT za pripravo in vložitev sedmih ustavnih pritožb v zvezi s sklepi o podaljšanji pripora. Pojasnjuje, da je nagrada za vloženo ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v neocenljivih zadevah določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost ter da ocenjuje, da v predmetni zadevi ni šlo za najzahtevnejšo zadevo, saj odvetniku ni bilo treba preučiti tujih pravnih virov ali tuje sodne prakse, s kazensko zadevo pa je bil izčrpno seznanjen že pred podajo posameznih ustavnih pritožb. Tožniku je zato za ta opravila odmerila nagrado v srednji vrednosti v razponu.

4Tožniku je dalje po prvem odstavku 6. člena OT priznala tudi dodatek za urnino za udeležbo na trinajstih narokih za glavno obravnavo, ki so trajali več kot eno uro v skupni višini 1.300 točk (52 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov); na podlagi istega odstavka pa še nadomestilo za odsotnost iz pisarne za odhod na sodišče zaradi pregleda spisa v višini 40 točk (2 x 20 točk za vsako stran vožnje v trajanju do ene ure), za obisk upravičenca v ZPKU Koper prav tako v višini 40 točk in za udeležbo na štirinajstih narokih na Okrožnem sodišču v Kopru v skupni višini 560 točk (28 x 20 točk za vsako stran vsakokratne vožnje). Toženka je tožniku po tar. št. 46/1 OT za preučitev obsežnega gradiva za pripravo in vložitev odgovora na izjasnitev ODT glede predloga za izločitev dokazov v obsegu do šest tipkanih strani in v trajanju do treh ur priznala nagrado v višini 150 točk, kar je po presoji toženke primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka, obsežnost odgovora in dejstvo, da je bil tožnik s kazensko zadevo še pred podajo takega odgovora izčrpno seznanjen.

5Toženka je po tretjem odstavku 11. člena OT tožniku priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 231,3 točke, ki jih je odmerila v višini 231,3 točke. V skladu z ustaljeno sodno prakso je te stroške odmerila od polne nagrade v višini 22.130 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv, in sicer 2 % od polne nagrade do 1.000 točk in 1 % od presežka polne nagrade nad 1.000 točkami. Odmera potrebnih izdatkov po 11. členu ZOdv je za tožnika ugodnejša in izključuje priznanje teh izdatkov tudi v dejanski višini 93,40 EUR po računu za preslikavo listin.

6Skupna višina priznane nagrade in pavšalnih izdatkov tako znaša 11.296,3 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 6.777,78 EUR. Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine v višini 520,96 EUR za šestnajstkratno vožnjo iz ..., kjer ima tožnik svoj sedež, do Okrožnega sodišča v Kopru. Toženka se je pri tej odmeri oprla na podatke AMZS, iz katerih izhaja, da najbližja cestna razdalja med tema dvema krajema znaša v eno smer 44 kilometrov. Tožniku je obenem priznala še potrebne izdatke iz naslova parkirnine v skupni višini 5,07 EUR na podlagi predloženih treh fotokopij računov oziroma parkirnih lističev. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je na skupno višino nagrade in izdatkov 7.303,81 EUR priznala še 22 % povečanje za DDV v višini 1.606,84 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) ter zaključila, da znaša skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov 8.910,65 EUR.

Tožbene navedbe

7Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 8.910,65 EUR, prizna še nagrada v višini 14.211,67 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Zahteva tudi, da toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, ker opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, t.j. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ker odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

9V zakonodajnem predlogu ZOdv-D je ena izmed preteklih vlad kot argument, da je treba odvetnika obravnavati drugače kot ostale "agente" države zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, uveljavljala takratno slabo finančno stanje. Ta argument zagotovo ne obstaja več, saj statistični podatki izkazujejo, da je finančno stanje precej boljše kot v času finančne krize, oziroma je še boljše kot v času pred krizo. Očitno se je torej finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da je mogoče za izvajanje brezplačne pravne pomoči nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do brezplačne pravne pomoči. Kljub temu pa so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, še vedno plačani zgolj polovično, četudi je razlog nujnih finančnih ukrepov na tem področju popolnoma odpadel. Tudi iz tega razloga zato tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in pri Ustavne sodišču začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

10Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba X Ips 27/2018). Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

11Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP upravičencu, kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku (po OT, tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave.

12V 7. točki izpodbijanega sklepa je toženka tožniku priznala nagrado za pregled spisa na sodišču dne 28. 9. 2002 v višini 50 točk in nagrado za opravljen posvet z upravičencem v enaki višini. Glede na predhodno utemeljitev o nepravilni uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv tožnik zahteva, da se mu prizna nagrada za pregled spisa v višini 100 točk oziroma znesek 60,00 EUR in nagrada za posvet z upravičencem v enaki višini.

13Tožnik nadalje ugovarja, da je v 8. točki izpodbijanega sklepa toženka tožniku priznala nagrado za sestavo pritožbe zoper procesni sklep o izločitvi dokazov, nagrado za obrazloženo vlogo ter nagrado za sestavo šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora. Glede na njegova stališča o uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv zahteva, da se mu za sestavo pritožbe zoper procesni sklep prizna nagrada v višini 500 točk oziroma znesek 300,00 EUR ter za obrazloženo vlogo nagrada v višini 100 točk oziroma 60,00 EUR. Toženka je tudi zmotno štela, da je sklep o podaljšanju pripora procesni in ne materialni sklep, zato je nagrado odmerila po tar. št. 11/2 OT namesto pravilno po tar. št. 11/1 OT, kot je to tožnik priglasil v stroškovniku. Pojasnjuje, da mora sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP v primerih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor iz razlogov po 201. členu tega zakona, vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali so za pripor še izpolnjeni zakonski pogoji, pri tem pa presojati obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj vsaj enega razloga po 201. členu ZKP in razloge neogibnosti pripora. Vse to kaže, da je sklep o podaljšanju pripora meritoren sklep. Takšno stališče je zavzela tudi Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) v obvezni razlagi tar. št. 11/1 OT, temu pa sledi sodna praksa Upravnega sodišča, npr. v sodbah I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 in III U 42/2019 z dne 4. 2. 2021. Tožnik je za upravičenca vložil šest pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora in zato terja priznanje nagrade v višini 7.500 točk oziroma plačilo v znesku 4.500,00 EUR.

14Odločitvi toženke v 8. točki izpodbijanega sklepa tožnik ugovarja tudi glede odmere nagrade za zastopanje upravičenca na predobravnavnem naroku (zahteva nagrado v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR), za zastopanje upravičenca na naroku za glavno obravnavo (zahteva nagrado v višini 10.00 točk oziroma 600,00 EUR) ter za njegovo zastopanje na dvanajstih nadaljnjih narokih (zahteva nagrado v višini 6.000 točk oziroma 3.600,00 EUR), vse na podlagi prej pojasnjenega stališča glede uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv.

15Tožnik nadalje ugovarja, da mu je toženka napačno odmerila tudi nagrado za sestavo in vložitev posamezne ustavne pritožbe po tar. št. 7/3 OT, ki jo je priznala v srednji vrednosti 950 točk. V zvezi s tem tožnik navaja, da je nagrada za ustavno pritožbo določena v razponu od 400 do 1.500 točk, pri čemer je ključno, da je višina te nagrade odmerjena sorazmerno s trudom oziroma zahtevnostjo posamezne ustavne pritožbe. Že samo dejstvo, da je za upravičencu očitano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen v razponu od 5 do 15 let ovrže trditev toženke, da ne gre za najzahtevnejšo zadevo. Iz vsebine ustavnih pritožb izhaja, da se je tožnik v njih skliceval na številne odločbe Ustavnega sodišča, ki jih je moral preučiti in uporabiti za konkretni primer, poleg tega se je skliceval tudi na mednarodno zakonodajo, in sicer Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in uveljavljal njeno kršitev. Zaključek toženke, da tožniku za sestavo ustavnih pritožb ni bilo treba preučiti tujih pravnih virov in tuje sodne prakse je zato zmoten. Tožnik je prepričan, da je glede na zahtevnost sestavljenih ustavnih pritožb upravičen do nagrade v višini 1.500 točk za vsako posamezno ustavno pritožbo, torej za sedem ustavnih pritožb do nagrade v višini 10.500 točk ali 6.300,00 EUR.

16Tožnik ugovarja še, da bi morala toženka, glede na stališča tožnika o petem odstavku 17. člena ZOdv, tožniku priznati urnino na udeležbo na trinajstih narokih, ki so trajali več kot eno uro v višini 2.600 točk oziroma 1.560,00 EUR, za odsotnost iz pisarne zaradi pregleda spisa, obisk upravičenca in udeležbo na štirinajstih narokih v višini 1.280 točk oziroma 768,00 EUR ter za preučitev obsežnega gradiva za pripravo in vložitev odgovora na izjasnitev ODT v višini 300 točk oziroma 180,00 EUR.

Odgovor toženke na tožbo

17Toženka, ki sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, navaja, da je tožniku pravilno in zakonito odmerila odvetniške stroške na podlagi OT v povezavi s 17. členom ZOdv, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa v zadostni meri pojasnila razloge za odmero nagrad za opravljene odvetniške storitve in za odmero potrebnih izdatkov. Da bi se izognila ponavljanju navedb, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dodaja, da je pri odmeri nagrade za pripravo in vložitev šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora utemeljeno uporabila tar. št. 11/2 OT, saj se sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora po ustaljeni sodni praksi štejejo za procesne sodne odločbe. Te sklepe bi bilo nerazumno šteti za meritorne sodne odločbe, saj ob izdaji teh sklepov postopek pred sodiščem I. stopnje še poteka, za meritorno sodno odločbo pa bo šlo šele takrat, ko bo sodišče odločilo o vsebini obtožbe. Dejstvo, da mora sodišče vsakokrat po uradni dolžnosti preveriti, ali so za pripor še podani zakonski razlogi, prav tako tudi obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Tudi sklep o izločitvi dokazov je toženka utemeljeno štela kot procesni sklep, odgovor na izjasnitev ODT pa kot obrazloženo vlogo.

18Pri odmeri nagrade za pripravo in vložitev sedmih ustavnih pritožb v zvezi s podaljšanjem pripora je toženka ravnala pravilno, ko je za vsako ustavno pritožbo tožniku po prostem preudarku in glede na zahtevnost priznala nagrado v višini polovice srednje vrednosti v razponu določene nagrade in v zadostni meri utemeljila razloge za takšno odločitev. Tudi ostale postavke so bile po presoji toženke odmerjene pravilno, toženka pa je pri odmeri upoštevala določbo petega odstavka 17. člena ZOdv.

Nadaljnji potek upravnega spora

19Sodišče je o tem upravnem sporu obvestilo tudi A. A., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

20Tožnik v vlogi z dne 20. 1. 2025 dopolnil tožbene navedbe ter konkretiziral, da sklep toženke Bpp 1486/2019 z dne 25. 3. 2021 izpodbija le v zavrnilnem delu. V nadaljevanju oporeka stališčem, ki jih je Vrhovno sodišče glede petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in nato še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 4. 1. 2024 (v nadaljevanju sodba X Ips 23/2022). Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila svojega dela iz javnih sredstev, ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem, tolmačem in cenilcem pa Pravilnik SIC in Pravilnik ST) urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in izkazal v zadevi X Ips 23/2022, pa izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, s katero je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 27/2018, ter revizijo zavrnilo iz razloga, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil. Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že opisano razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pač pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je ta glede sporne določbe izrazila 31. 8. 2022 na 76. seji Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu RS v razpravi glede sprejetja Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-G), ter poudarja, da je omenjena komisija spremembo soglasno podprla. Da gre za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva, po mnenju tožnika potrjuje tudi to, da je ZOdv-G, ki velja od 26. 4. 2023, sporno določbo odpravil.

21Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS, čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice Andreje Dajčman. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz že omenjenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena. Tožnik sklepno navaja, da ker mu je toženka z izpodbijanim sklepom iz naslova pristopov na osem narokov za glavno obravnavo priznala nagrado v skupni višini 1.200 točk (8 x 150 točk), za pristop na zadnji narok pa 300 točk, skupaj 1.500 točk, kar je na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv prepolovila in izplačala nagrado v višini 1.800,00 EUR, zahteva priznanje nagrade v višini 3.000 točk oziroma 6.000 točk z upoštevanim 100 % povišanjem zaradi zastopanja upravičenca zaradi enajstih kaznivih dejanj ter izplačilo še 1.800,00 EUR, kar povišano za 22 % DDV znaša 2.196,00 EUR. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 4.916,11 EUR, prizna in izplača še nagrada v višini 3.692,94 EUR.

22Glede stališča toženke, da so sklepi, s katerimi se pripor odredi ali podaljša, procesni in ne meritorni sklepi, tožnik izpostavlja, da je Upravno sodišče zavzelo drugačno stališče, torej, da gre za meritorne sklepe ter se sklicuje na sodbe II U 168/2022-14, III U 57/2020, I U 82/2020 in III U 23/2020. Ker mu je znano stališče naslovnega sodišča, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve po OT, pač pa le izdatka, ki sta potrebna za izvršitve storitve, navaja, da se s tem ne strinja, pač pa meni, da gre za odvetniški storitvi. OT od 3. do vključno 8. člena govori o odvetniških storitvah in njihovem vrednotenju. V 3. členu med merili, po katerih se vrednotijo storitve, navaja tudi čas, potreben za izvršitev dela, o katerem govori tudi 5. člen OT. 6. člen OT je namenjen urnini, v četrtem in petem odstavku pa obravnava tudi odsotnost iz pisarne. Nato sledijo 9. do 11. člen OT, ki govorijo o izdatkih, med katerimi pa ni niti urnine niti nadomestila za odsotnost iz pisarne. Na podlagi sistematične razlage teh določb je mogoče zaključiti, da sodita urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne med odvetniške storitve in ne med izdatke.

23Kot izhaja iz 10. točke izpodbijanega sklepa je toženka tožniku priznala urnino za udeležbo na trinajstih narokih in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ter jo ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv zmanjšala za polovico, četudi se je Upravno sodišče že izreklo (v sodbah I U 441/2018-10, I U 440/2017-10), da se vsebina te določbe ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Tožnik navaja, da gre na podlagi gramatikalne razlage 1., 2. in 11. člena OT za dve vrsti stroškov: za odvetniške storitve in za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. To vodi do zaključka, da so redukcijo plačila po petem odstavku 17. člena ZOdv dolžni trpeti odvetniki za svoje delo, torej za storitev, ne pa tudi za potrebne izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, kot izhaja iz obravnavanega primera. Tožnik zato ne vidi nobenega upravičenega razloga za znižanje nagrade iz naslova urnine in iz naslova odsotnosti iz pisarne. Glede na vse navedeno tožnik zaključuje, da mu je toženka z izpodbijanim sklepom neupravičeno znižala nagrado za opravljeno delo najmanj v skupni višini 2.328,00 EUR, oziroma 2.840,16 EUR z vključenim 22 % DDV.

Presoja sodišča

K točki I izreka:

24Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku nad priznanim zneskom 8.910,65 EUR (z vključenim DDV) zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

25Tožba je utemeljena.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv¹

26Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v tem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

27Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,² določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

28Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

29Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče, in sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

30Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

31Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

32Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

33Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

34Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

35Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),³ pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

36Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

37Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Navedeno Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se ključne navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal,⁴ tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

38Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencem iz javnih sredstev, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave pomeni tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ter dodaja, da je takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov nepravično in da gre za razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah te obrazložitve. S sklicevanjem na takšno (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov tožnik tudi ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve tega člena Ustave ne more utemeljiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade, Komisije za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi z ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč in ne drugih subjektov. Sicer pa so v tožnikovih vlogah povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter da predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) splošna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

39Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejeta tudi sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je, kot izrecno navaja tožnik sam, že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega zakonskega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju posebej opredelilo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku, vendar je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v tej smeri (enako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021).

40Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade (EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014), ki vsebuje predlog ZOdv-D, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13. in 14. strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 in posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014, izhaja tudi iz njenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na predlog ZOdv-D pa tam ne podaja. Te pripombe je podala šele v dopisu omenjenemu ministrstvu z dne 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da v gradivu z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k predlogu ZOdv-D (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 ter da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z navedbami, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem neutemeljeni njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja ZOdv-D.

41V zvezi s člankom Andreje Dajčman, na katerega se sklicuje tožnik pri argumentiranju, zakaj naj bi bil v resnici sprejet ZOdv-D, pa sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga ZOdv-D z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je zakonodajalec določitev nižjega plačila utemeljil (tudi) z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila. Kot je še pojasnjeno, je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v nasprotju z novo OT v obsežnem 6. poglavju (32. do 40. člen ZOdvT) določal pravila v zvezi z nagradami postavljenih ali dodeljenih odvetnikov. Da to drži, je razvidno iz Tarife ZOdvT, po kateri je nagrada ali količnik nagrade določen različno glede na to, ali gre za izbranega odvetnika ali pa dodeljenega ali postavljenega odvetnika. Tako je npr. v 4. delu Tarife, ki se nanaša na kazenski postopek, določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrajnim sodiščem (tar. št. 4312) v razponu od 40 EUR do 265 EUR za izbranega odvetnika ter 120 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika, nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer tričlanskim senatom (tar. št. 4322) v razponu od 45 EUR do 310 EUR za izbranega odvetnika ter 140 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika ter nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer petčlanskim senatom (tar. št. 4332) v razponu od 70 EUR do 515 EUR za izbranega odvetnika ter 235 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika. Glede na navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva, saj je zakonodajalec razloge za sprejem ZOdv-D pojasnil, tožnik pa kot drugačne razloge za njegov sprejem podaja navedbe iz članka, za katere ne predloži dokazov. Upoštevajoč vse povedano po presoji sodišča peti odstavek 17. člena ZOdv tudi ni v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj so, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 23/2022, vse gospodarske dejavnosti, tudi odvetništvo, do določene mere regulirane.

42Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe

43Tožnik ugovarja tudi, da mu je toženka nagrado za sestavo in vložitev šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, t.j. kot nagrado za pritožbe zoper procesne odločbe, čeprav gre za pritožbe zoper meritorne odločbe in bi zato nagrado morala odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

44Tarifna številka 11 OT, ki ureja nagrado za pravna sredstva v kazenskem postopku, v besedilu, ki je relevantno za obravnavano zadevo, določa, da se za pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca odmeri nagrada po 1. do 5. in 7. točki tarifne številke 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT); nagrada za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku pa znaša 50 % nagrade iz 1. do 5. in 10. točke tarifne številke 10 (2. točka tar. št. 11 OT).

45Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da toženka svoje odločitve v tem delu ni obrazložila, kot zahteva zakon. Obrazložitev sklepa, kot je izpodbijani, mora glede na določbe prvega odstavka 214. člena ZUP, v zvezi z 228. členom tega zakona in drugim odstavkom 34. člena ZBPP, obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani sklep v tem delu takšnih razlogov nima in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Toženka je namreč zgolj točkovala pritožbe zoper predmetne sklepe po tar. št. 11/2 OT in navedla, da se po ustaljeni sodni praksi štejejo kot pritožbe zoper procesne sklepe, saj sodišče z njimi še ni razsodilo o vsebini obtožnice, ni pa konkretno navedla sodne prakse, na katero se sklicuje (vsaj z navedbo sodišč, ki so te odločitve sprejela, in opravilnih številk teh zadev), da bi bilo to njeno sklicevanje mogoče preveriti. Prav tako svojega stališča ni utemeljila glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor oziroma njegovo podaljšanje.

Sodišče v tej zvezi dodaja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Kot je navedlo, je za podaljšanje pripora (enako kot pri njegovi odreditvi) treba opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora nižji kot pri njegovi odreditvi, mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov, zato taka vrsta odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. V sodbi II U 168/2022 z dne 29. 1. 2024, v kateri je zavzelo enako stališče kot v sodbi I U 251/2019, pa je Upravno sodišče navedlo še, da iz Zakona o kazenskem postopku s komentarjem (mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 251 in 252) izhaja, da so sklepi, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali obveznostih procesnih udeležencev (npr. sklep o priporu), t.i. procesne meritorne odločbe. Tukajšnje sodišče še izpostavlja, da je sedaj veljavno besedilo tar. št. 11 OT drugačno, in sicer se v kazenskem postopku nagrada za redno pravno sredstvo zoper sodbo in odgovor nanj odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT), nagrada za redno pravno sredstvo zoper drugo sodno odločbo v postopku in odgovor nanj pa se, če gre za meritorno odločbo, odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10 (prva alineja 2. točke tar. št. 11 OT), če gre za nemeritorno odločbo pa po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, znižano za 50 % (druga alineja 2. točke tar. št. 11 OT), iz česar izhaja, da loči (pritožbe zoper) sodbe in druge meritorne sodne odločbe. Glede na vse povedano in upoštevajoč, da je v ZKP podaljšanje pripora različno urejeno glede na fazo kazenskega postopka, v katerem se pripor odreja oziroma podaljšuje, je po presoji tukajšnjega sodišča potrebno, da se toženka v ponovnem postopku jasno opredeli, za kakšne sklepe v obravnavanem primeru gre, in nato glede na podlago, na temelju katere je bil posamezen sklep izdan, pojasni, ali ga je glede na vse relevantne določbe zakona šteti kot meritorno ali kot procesno odločbo. Če se bo pri tem sklicevala na sodno prakso, naj le-to konkretno navede in utemelji, zakaj je relevantna za obravnavano zadevo.

Glede nagrade za ustavne pritožbe zoper priporne sklepe

46Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, ki mu je za sestavo posamezne ustavne pritožbe zoper priporne sklepe priznala (pred znižanjem po petem odstavku 17. člena ZOdv) nagrado po tar. št. 7/3 OT v višini 950 točk. V tej zvezi tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka ni ustrezno obrazložila, zakaj je nagrado za sestavo posamezne ustavne pritožbe priznala v srednji vrednosti.

47Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena OT, je vrednost storitve določena s številom točk. V skladu s petim odstavkom istega člena izjemoma določa tarifa število točk v razponu tako, da določa najnižjo in najvišjo vrednost storitve. V tem primeru uporabi odvetnik za določitev vrednosti znotraj razpona merila iz prejšnjega, to je 3. člena OT. Slednji določa, da se storitve vrednotijo po naslednjih merilih: strokovna zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega primera, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporaba tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb in druga, s tarifo določena merila. Kadar so nagrade določene v razponu, se torej nagrada določi po pravičnem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin. Da je oziroma kako je toženka pri odločanju o nagradi za sestavo in vložitev ustavnih pritožb uporabila ta preudarek, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, saj ni konkretizirano pojasnila, kateri so nosilni razlogi za določitev nagrade v višini srednje vrednosti v razponu predpisane nagrade. Okoliščin, ki jih je upoštevala, ni konkretno navedla, zgolj s posplošenim navajanjem, da je srednja vrednost primerna glede na zahtevnost in da tožniku za sestavo ustavnih pritožb ni bilo treba preučevati tujih pravnih virov ali tuje sodne prakse ter da je bil s kazensko zadevo še pred vložitvijo ustavnih pritožb izčrpno seznanjen, pa tudi ni zadostila standardu obrazloženosti iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep tudi v tem delu nezadostno obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.

Glede upoštevanja petega odstavka 17. člena ZOdv pri odmeri plačila iz naslova urnine in nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne

48Toženka je pri odmeri urnine tožniku za udeležbo na trinajstih narokih, ki so trajali več kot eno uro ter nadomestila za čas njegove odsotnosti iz pisarne zaradi pregleda spisa, obiska upravičenca in udeležbo na štirinajstih narokih, kot podlago upoštevala tudi določbo petega odstavka 17. člena ZOdv. Po presoji sodišča ima tožnik prav, ko ugovarja, da toženka za te postavke ne smela uporabiti znižanja na podlagi te zakonske odločbe, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po presoji sodišča ne spadata.

49OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, t.j. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

50Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah⁵ že izrekla, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,⁶ ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

51Glede na povedano tožnik po presoji sodišča pravilno argumentira, da bi mu toženka urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne morala priznati v polni in ne v polovični višini in dodaja, da gre temu pritrditi zato, ker sta ti dve postavki izdatka, ki sta bila potrebna za izvršitev odvetniškega dela, zato uporaba znižanja plačila po petem odstavku 17. člena ZOdv, ki velja za storitve, ni utemeljena. V tem delu je torej tožena stranka pri odločanju zmotno uporabila materialno pravo.

Sklepno

52Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe, utemeljena, in ji je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, sklep toženke Bpp 1486/2019 z dne 25. 3. 2021 v zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo in ji zadevo v tem delu vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora toženka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

53Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Obe stranki postopka sta se tudi strinjali, da sodišče odloči le na podlagi listin in sta se glavni obravnavi odpovedali (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

54Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik tožbo vložil po odvetniku B. B., ki ga je kot pooblaščenec v tem postopku zastopal do maja 2023, odločitev o tožbi pa je bila sprejeta, ne da bi bila opravljena glavna obravnava, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks, in se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

55Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ To določbo je toženka uporabila pri določitvi nagrade za pregled spisa na sodišču dne 28. 9. 2002, za opravljen posvet z upravičencem, za sestavo pritožbe zoper procesni sklep o izločitvi dokazov, za obrazloženo vlogo, za sestavo šestih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za sestavo sedmih ustavnih pritožb, za urnino na trinajstih narokih za glavno obravnavo, ki so trajali več kot uro, za odsotnosti iz pisarne v času potovanja na sodišče zaradi pregleda spisa, obiska upravičenca v ZPKZ Koper ter za preučitev in sestavo odgovora za izjasnitev ODT glede predloga za izločitev dokazov.
² Ta določba je bila nato spremenjena z ZOdv-G, ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.
³ Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 3. 11. 2020.
⁴ Ta je namreč prenehal veljati 19. 4. 2019.
⁵ Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.
⁶ Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.