2. člen ZOdv

Sodišča prve stopnje morajo med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje (peti odst. 98. člena ZPP). Potrebno pa je upoštevati tudi posebne določbe Zakona o odvetništvu (2. in 71.a člen) in drugih zakonov (Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno), splošno prepoved zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP), vezanost na predhodne odločbe tudi drugih organov (13. člen ZPP) ter odločbe Ustavnega sodišča. V skladu z drugim odst. 2. člena ZOdv, lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače. Zastopanje pred sodišči je opredeljeno kot gospodarska dejavnost, ki se lahko opravlja samo v statusnopravnih oblikah, ki jih dopušča ZOdv, zato se lahko proti plačilu opravlja le v okviru tako določenega poklica (4. člen). Osebe, ki torej nastopajo pred sodišči kot pooblaščenci in to odplačno, morajo torej izkazati tudi njihovo statusnopravno obliko, v kateri to dejavnost opravljajo. Če tega pogoja ne izpolnjujejo, opravljajo to dejavnost nedovoljeno (delo na črno), kar se označuje tudi z izrazom "zakotno pisaštvo".

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Ugotovljeno nepošteno tožnikovo ravnanje je v njegovem zastopanju strank v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu kot delu pravosodja.

V primeru pooblastila odvetniški družbi velja, da je dano vsakemu od odvetnikov v tej odvetniški družbi, če pooblastilo ni izrecno poimensko omejeno le na določene od teh odvetnikov. V obravnavani zadevi je pooblastilo Odvetniški pisarni A. A. d.o.o. dano brez omejitve, torej vsem odvetnikom te družbe. V odvetniški družbi svoj poklic kot odvetnik opravlja tudi A. A., ki je edini družbenik navedene odvetniške pisarne ter njen zakoniti zastopnik, hkrati pa tudi upnik v predmetni zadevi. To pomeni, da je A. A. kot upnik s pooblastilom odvetniški družbi za zastopanje pooblastil tudi samega sebe. Za navedbe, da so v odvetniški pisarni zaposleni še drugi odvetniki, upnik ni predložil nobenega dokaza. Iz predloženega pooblastila izhaja, da ga je upnik podpisal tako v svojstvu pooblastitelja kot v svojstvu prevzemnika pooblastila (v imenu odvetniške družbe), prav tako pa je upnik v imenu pooblaščene odvetniške družbe podpisal tudi vloženo pritožbo in zato ni mogoče slediti navedbam, da so delo opravili drugi zaposleni v odvetniški družbi. Iz dejstva, da je upnik v imenu odvetniške družbe podpisal vloženo pritožbo, izhaja kvečjemu nasprotno, torej da je pritožbo sam tudi sestavil.<

Spremljanje toženca na pregled k sodni izvedenki po svoji vsebini ne spada v okvir opravljanja odvetniškega poklica, temveč spada v okvir skrbništva za odrasle, katerega namen je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, oziroma je namenjeno zavarovanju premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov.

Tožniku je bil izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pa kateregakoli drugega pravniškega poklica niti poklica pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Izrečenega disciplinskega ukrepa ni dopustno razlagati ekstenzivno oziroma širše od tega, kar ta ukrep pomensko zajema, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in s tem kršitev z Ustavo varovane pravice do proste izbire zaposlitve.

Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je na podlagi 15. člena OT možna sklenitev pogodbe o plačilu odvetniških storitev (odvetniške storitve opredeljuje že citirana določba prvega odstavka 2. člena OT in prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu - v nadaljevanju ZOdv) po porabljenem času le za odvetniške storitve, ne pa za ostale odvetniške stroške (izdatki potrebni za izvršitev storitve odvetnika in podobno).

Pritožbeno sodišče je znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje tožencem, znižalo za stroške zastopanja prvotnega pooblaščenca v času od 1. 9. 2017 do vključno 11. 5. 2021, ko ta ni bil več odvetnik, in za potne stroške obeh pooblaščencev.

Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev. Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ne Pogodba in ne ZOdv ne ločita pojma "pravno svetovanje" od drugih odvetniških storitev, zato tožena stranka ne more uspeti s subjektivno pogojenim ločevanjem med "pravnim svetovanjem" in "odvetniškimi storitvami".

Izpodbijana odločitev, kolikor temelji na zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za vpis, torej da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, je nezakonita. Čeprav izpodbijana odločitev temelji tudi na zaključku o neizpolnjevanju pogoja, da je odvetnik lahko, kdor izpolnjuje pogoj, da je poslovno sposoben, pa je izrek izpodbijane odločbe enovit, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe v celoti.

A. A. je bil izbrisan iz registra AJPES kot zasebnik - odvetnik. Nad njim se je namreč začel postopek osebnega stečaja, z začetkom osebnega stečaja nad podjetnikom ali zasebnikom pa stečajnemu dolžniku preneha status podjetnika ali zasebnika. Na podlagi obvestila stečajnega sodišča agencija (AJPES) podjetnika ali zasebnika izbriše iz registra, pri čemer izbris učinkuje od trenutka, od katerega učinkujejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Navedeno pa ne velja, če je stečajni dolžnik pridobil od stečajnega sodišča dovoljenje za nadaljnje opravljanje dejavnosti tudi po začetku osebnega stečaja. Z začetkom osebnega stečaja je stečajni dolžnik A. A. izgubil status odvetnika, kar je posledica omejitve njegove poslovne sposobnosti zaradi začetka stečaja. Z začetkom osebnega stečaja tako pooblastilo odvetniku preneha in če nima posebnega dovoljenja stečajnega sodišča za nadaljnje opravljanje dejavnosti po 389.a členu ZFPPIPP, ne more več zastopati stranke kot odvetnik. Pred sodiščem prve stopnje je sicer lahko pooblaščenec tudi oseba, ki ni odvetnik in bi tako dolžnica A. A. tudi po začetku osebnega stečaja nad njim lahko veljavno pooblastila za zastopanje pred sodišče

Trditveno breme glede okoliščin zamude je bilo na pritožniku, ki tega bremena ni izpolnil, zato je bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen. Za odločitev o tej pritožbi je zato nepomembno, ali upravni organ pritožniku ni mogel vročiti odločbe. Tudi sicer je ob teh navedbah v celoti spregledano, da odvetnik in oblastni organ s pritožnikom nista v vsebinsko enakem razmerju, zato težave organa pri vročanju odločbe same po sebi še ne utemeljujejo težav v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in njenega odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo.

Za razlago pogodbe o plačilu odvetniških stroškov je potrebno izhajati iz splošnih določb Obligacijskega zakonika o razlagi pogodbe (82. do 85. člen OZ) in 15. člena OT, pri čemer pogodba o plačilu odvetniških stroškov spada med potrošniške pogodbe in jo je kot tako potrebno materialnopravno obravnavati tudi po določbah Zakona o varstvu potrošnikov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožnica po višini ni utemeljila. Na to vrzel jo je toženka opozorila v vlogi z dne 15. 3. 2019, (tožnica je to vlogo prejela 17. 3. 2019), vendar na to opozorilo tožnica ni reagirala. Ni pojasnila, za kakšno plačilo sta se pravdni stranki dogovorili, iz navedb tožnice, da toženka izdanemu računu ni ugovarjala, pa ne izhaja dogovor o višini plačila. Tudi ni navedla, da je svoje delo obračunala po kakšni tarifi. Za presojo višine tožbenega zahtevka po določilu prvega odstavka 642. člena OZ, tožnica torej sodišču ni ponudila nobenih trditev. Prav tako ne za presojo po drugem odstavku istega člena. Ni pojasnila, koliko časa ji je vzelo zatrjevano pisanje ugovora in odgovora na tožbo, koliko časa je porabila za študij in koliko za sestavo vsake od vlog, za kako zahtevno zadevo je šlo, pa tudi izdelkov ni vložila v spis. Iz vsega tega sledi, da je tožba kljub opozorilu toženke ostala nesklepčna po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

Zmotna ugotovitev procesnih dejstev na eni strani ter pogojno imenovana protispisnost kot del zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka na drugi, sta dve različni stvari. Pri slednji je njeno bistvo v napačni navedbi (povzetku) vsebine, ki je v posameznem dokazu posredovana in ki je lahko šele nato pravilno ali napačno ocenjena. Pomeni, da napačna navedba ne more biti posledica napačne ocene kot to v učinku izhaja iz prve pritožbe, ampak je kvečjemu obratno. Biti skrbnik obdolženčevih procesnih jamstev iz 29. člena Ustave ni isto kot biti skrbnik odvetništva kot samostojne in neodvisne službe iz 137. člena Ustave, namenjene uresničevanju interesov strank pred sodišči in drugimi državnimi organi (prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu), zaradi česar tudi ni isto izkazati se z izkaznico Zbornice ter za obdolženca predložiti pooblastilo ali predložiti pooblastilo oziroma obvestilo predsednika Zbornice.

Odvetnik ni edini, ki stranko (oškodovanca) lahko zastopa v postopku pred sodiščem. Že iz citirane določbe drugega odstavka 97. člena ZKP izhaja, da lahko v kazenskem postopku oškodovanec pooblasti tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat. Takšna ureditev je skladna tudi s V. poglavjem ZKP, ki med drugim ureja položaj oškodovanca. Ta sme na podlagi prvega odstavka 65. člena ZKP izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, pri čemer zakon oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Bistveno je, da ima oškodovanec široke možnosti glede izbire pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je pooblaščenec v vsakem primeru upravičen do (odvetniške) nagrade. V kazenskem postopku si oškodovanec lahko za pooblaščenca vzame tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma nima pravne izobrazbe, ne sme pa tak pooblaščenec opravljati svojih storitev proti plačilu, saj je tako imenovano zakotno pisaštvo prepovedano. S tem se prepreči odplačno opravljanje odvetniškega poklica tistim osebam (pooblaščencem), ki odvetniškega statusa nimajo, s čimer se ščiti tudi stranke pred zanje neugodnimi posledicami, ki bi jih imela (nekvalitetna) procesna dejanja njihovih nekvalificiranih poo

To pa pomeni, da če odvetniško storitev (pa četudi je predhodno dal navodila odvetnik) opravi zaposlena oseba v odvetniški pisarni, ki nima statusa odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika, odvetniška družba te storitve stranki (razen, če stranka s tem izrecno soglaša) ni upravičena zaračunati po odvetniški tarifi.

Sodišče procesnih dejanj, ki jih opravi oseba, ki ne izpolnjuje zakonitih pogojev odplačnega zastopanja strank pred sodiščem, ne more dopustiti, ker bi v nasprotnem primeru dejansko sodišča kot varuh zakonitosti dopuščala odvetništvo na črno.

Zastopanja dolžnika po pooblaščenki, ki sicer ima opravljen pravniški državni izpit (PDI), pri zastopanju pa krši prepoved, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost opravljanja tujih poslov, sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti. Zmotne so trditve v pritožbi, da v postopku osebnega stečaja stečajni dolžnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru pooblaščenko dolžnika iz postopka obravnave ugovora proti odpustu obveznosti izključiti, dolžnika pa napotiti, da zaprosi na sodišču za brezplačno pravno pomoč. Ker pa je dopustilo, da dolžnika zastopa pooblaščenka (ki jo dolžnik tudi naslavlja kot odvetnico), ki je kot oseba, ki nima statusa odvetnice, kršila prepoved odplačnega zastopanja dolžnika v postopku obravnave ugovora upravitelja proti odpustu obveznosti, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Stranka lahko v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo odobri pritožbo, ki jo je predhodno v njenem imenu vložila oseba brez pooblastila, hkrati pa ta pritožba do trenutka odobritve še ni bila zavržena. Dejstvo, da je bila pritožba vložena pred (pravilno) vročitvijo sodbe stranki, tega ne spremeni, saj preuranjena pritožba sama po sebi ni nedovoljena. Tožnik se je ob sklenitvi pogodbe zavezal, da bo do dneva začetka njenega izvajanja izpolnil pogoje za pridobitev statusa odvetnika. Takšna obveznost je mogoča, dopustna in določena (drugi odstavek 34. člena OZ) in zato ni nična.