19. člen ZOdv

Kot izhaja iz poenotene sodne prakse, posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Sodišče ni dolžno upoštevati razlage Odvetniške tarife, kot jo je zavzela Odvetniška zbornica. Za sodišče bi bila zavezujoča, če bi bila takšna razlaga objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje.

Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko). Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna. Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo. ZDOdv v 27. členu določa, da

V obravnavanem primeru je tožeča stranka opravila storitev dne 5. 10. 2016, o stroških zanjo pa je bilo (prvič) odločeno z izpodbijanim sklepom z dne 16. 7. 2019. Nova, višja vrednost odvetniške točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa o stroških. Zato tožeča stranka pravilno uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala obračunati oz. pomnožiti 50 točk z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje sklepa o stroških in je podlaga za plačilo storitve.

Sodna praksa se je v primerljivih zadevah že jasno izrekla, da povečanje iz 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa (urnina), ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje.

Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in na prvi narok, kar je skupaj trajalo manj kot eno uro. Dvojna tematika, determinirana s sočasno izvedbo pripravljalnega naroka in glavne obravnave, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da je tožeča stranka za pristop na narok 3. 6. 2019 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 1200 odvetniških točk, kolikor znaša s tarifo predvidena odvetniška nagrada za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo. Posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede po njegovem zaključku, OT ne vsebuje. Razlage tar. št. 20 OT, na katero se sklicuje pritožba, sodišče ni dolžno upoštevati (19. člen OT). Za sodišče bi bila zavezujoča, če bi bila - enako kot OT – objavljena v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv).

Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.

Tožniku do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, če se upošteva znižanje starostne meje za šest mesecev zaradi skrbi za otroka. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ da gre za subjektivno okoliščino na strani delavca. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju, ali delavcu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, upošteva znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2.

Okoliščina, da je bil zahtevek poslan pooblaščencu, ki je toženo stranko zastopal v pravdnem postopku, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavani zahtevek, in kasneje v tem postopku, ne pa sami stranki, ob tem ko pritožnica niti ne trdi, da je pooblaščenec o zahtevku ni seznanil, ni razlog za nepriznanje nagrade za opravilo, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke nedvomno opravila. Razlage OT, ki jo sprejme OZS, sodišče ni dolžno upoštevati.

Določba petega odstavka 17. člena ZOdv se nanaša na vse odvetnike, ki so v sodnih postopkih postavljeni po uradni dolžnosti, torej tudi za odvetnika, ki je v postopku po ZVEtL-1 po uradni dolžnosti postavljen za skrbnika za poseben primer neznanim naslednikom osebe, ki je umrla ali prenehala. Ker OT ne določa posebne tarife za nepravdni postopek po ZVEtL-1 niti ta ni izrecno zajet v tar. št. 22, 24 in 25, je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniške nagrade pravilno uporabilo tar. št. 23. Pojasnil in obveznih razlag odvetniške tarife, ki jih sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki niso objavljena v Uradnem listu, sodišče niti drugi državni organi niso dolžni upoštevati.

Zbornica ima za sprejemanje pojasnil OT sicer pooblastilo v 19. členu OT, ki v drugem odstavku določa tudi, da so pojasnila v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča. Vendar pa OZS za tako določbo OT nima podlage v 19. členu ZOdv, ki določa, da Zbornica OT sprejema po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato pojasnilo, h kateremu ni izkazano soglasje Ministra za pravosodje in ki ni bilo objavljeno v uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu, in za sodišče zato ni zavezujoče.

Zmotno je stališče toženke, da lahko sama presodi o tem, na katerega od možnih načinov bo odvetniku priznala potrebne stroške. Če namreč odvetnik stroške obračuna in tudi izkaže v dejanski višini, organ nima podlage, da jih obračuna pavšalnem znesku.

V konkretnem primeru se ne da preizkusiti razlogov toženke glede določitve višine nagrade za pripravo in vložitev predolga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ter njegove dopolnitve. Res je tožnica v postopku predlagala le število točk, ne da bi določno navedla tarifne številke, po kateri naj bi se ji priznala nagrada za navedene opravljene odvetniške storitve. Obe tožničini vlogi oziroma izpolnjeni napotnici sta bili nepopolni. Zato bi morala toženka tožnico skladno z 67. členom ZUP pozvati, da določno pojasni svoj zahtevek, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se do njega tudi konkretno opredeliti in pojasniti razloge za svojo odločitev, česar pa ni storila, zato se izpodbijane odločitve po vsebini ne da preizkusiti.

Uvodoma sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 19. člena OT, za sprejem katerih ima Odvetniška zbornica podlago v 19. členu ZOdv. Določba prvega odstavka 19. člena OT namreč določa, da daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije. Pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje Upravni odbor Odvetniške zbornice v smislu prvega odstavka 19. člena OT, so v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških (drugi odstavek 19. člena OT). Za razliko od prejšnje ureditve, ko sodišča niso bila dolžna upoštevati pojasnil in obveznih razlag Upravnega odbora Odvetniške zbornice, so slednja torej postala z uveljavitvijo OT zavezujoča tudi za sodišča in so jih dolžna upoštevati pri odmeri stroškov odvetniških storitev.

V sklop stroškov zastopanja na naroku sodijo tudi opravila, ki jih mora odvetnik izvesti zaradi priprave na narok; med drugim tudi vabljenje svoje stranke. Ker ne gre za samostojno storitev, so stroški vabljenja na narok vključeni v nagrado, predvideno za zastopanje na naroku.

OT spremljajočih opravil, kot so kratki dopisi toženi stranki in izvensodni dopisi upravičencu ne opredeljuje kot samostojne storitve, temveč kot storitve, ki so že zajete v navedenih tarifnih številkah.

V situaciji, kot je obravnavana, je za pravilno uporabo odvetniške tarife odločilno procesno dejansko stanje, namreč podatki, katera procesna dejanja so bila že opravljena preden je zadevo prevzel tožnik in katera je opravil tožnik, skupaj z vsebinsko oceno, ali je mogoče šteti, da katero od dejanj, ki jih je opravil tožnik, smiselno zajema tudi dejanja iz tarifne št. 39 in zakaj.

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu nal

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu nal

Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.

V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor. Vrste storitev in število točk za posamezne storitve v tem sporu so urejene v VII. poglavju OT, poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitve v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje, niti priznavanje stroškov po Tarifni številki 39. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15. Razlaga oz. tolmačenje Tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016, glede na 19. člen ZOdv brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje in objave v Uradnem listu, za sodišče ni zavezujoča.