VSM Sklep I Cp 860/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim zahteva od toženke vrnitev darila - 1/5 svojega solastniškega deleža od ene polovice nepremičnine parc. št. 339/8, k.o. ..., pridobljenega na podlagi darilnega dela notarskega zapisa Pogodbe o pridobitvi solastniškega deleža na nepremičnini zaradi vlaganj v tujo nepremičnino, SV 1075/12 z dne 27. 9. 2012 in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.795,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je potrebno v primeru vračila darila med zakoncema uporabiti določbe Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) kot specialno normo napram splošnim pravilom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba 110. člena DZ roka za vrnitev darila ne določa, zaradi česar pride v poštev splošni zastaralni rok petih let, ki velja za obogatitvene zahtevke po 190. členu OZ. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), in sicer II Ips 23/2018. Glede na navedeno meni, da ni prepozen za vložitev predmetne tožbe.

V zvezi s preklicem darilne pogodbe zaradi stiske pritožba navaja, da je sporna nepremičnina predmet delitve v nepravdnem postopku. Nesporno so dohodki tožnika nizki, tako da denarnega izplačila toženkinega solastniškega deleža ni zmožen. Posledično bo sporna nepremičnina prodana, pri tej prodaji pa je za tožnika ključnega pomena pridobiti čim večji delež kupnine, da si zagotovi nadaljnje bivanje v primernem stanovanju. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni v stiski zaradi ogroženosti njegovega nadaljnjega življenja, je posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi s preklicem darila zaradi hude nehvaležnosti pritožba izpostavlja, da je toženka tožnika zapustila v situaciji, ko je imel zagotovljeno zgolj eno asistentko, ki je že v času skupnega življenja s toženko, nudila pomoč tožniku v času, ko toženke zaradi zunanje zaposlitve ni bilo doma. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je tožnik sam povzročil takšno situacijo ob odhodu toženke, ker mu je društvo pred odhodom toženke na razgovor napotilo 28 kandidatov, predstavlja nepopolno povzemanje dokazov v tem delu. Pritožba pojasnjuje, da se te napotitve izvajajo preko urada za delo. Toženka bi ob vedenju, da tožnik nima zagotovljene potrebne oskrbe, kot pogodbena partnerica navedenega društva z zadolžitvijo, da skrbi za tožnika, lahko priskrbela tožniku ustrezno pomoč ob svojem odhodu, ne pa, da si je celo izposlovala skrajšanje odpovednega roka za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti do društva oziroma do tožnika. V takšnem njenem ravnanju se kaže huda nehvaležnost v zvezi s prejetim darilom, zaradi česar je utemeljen preklic darila.

Sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevana absolutna bistvena kršitev.

6V obravnavanem primeru je tožnik zahteval vračilo darila, danega med zakoncema na podlagi 110. člena DZ zaradi odpadlega nagiba - vere v večno ljubezen in dosmrtno skupno življenje pravdnih strank ter preklic darila na podlagi določil Obligacijskega zakonika zaradi stiske in hude nehvaležnosti (539. in 540. člen OZ).

7Za vrnitev darila po določilih DZ mora tožnik dokazati, da je odpadel nagib za sklenitev darilne pogodbe, ki je v veri v večno ljubezen in dosmrtno skupno življenje pravdnih strank. V primeru preklica darila zaradi stiske in hude nehvaležnosti po OZ mora tožnik trditi in dokazati, da je zaradi darila v stiski ali da je bil obdarjenec do njega hudo nehvaležen ter da je darilno pogodbo preklical v enem letu od dneva, ko je zvedel za razlog za preklic, torej za stisko oziroma hudo nehvaležnost obdarjenca. Preklic darila po OZ se lahko zahteva ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi, medtem ko je določbo 110. člena DZ mogoče uporabiti samo v primeru obstoja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti.

Preklic darila po OZ zaradi stiske in hude nehvaležnosti

8Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je za preklic zaradi stiske in hude nehvaležnosti bistveno, da darovalec poda preklic v roku enega leta, odkar je zvedel za razlog. Po ustaljeni sodni praksi gre v tem primeru za materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kdaj so nastopile okoliščine stiske darovalca oziroma hude nehvaležnosti obdarjenca.

9V zvezi z ugotavljanjem nastopa stiske tožnika se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tožnikovo izpoved, v kateri je izpovedal, da je z odhodom toženke vso finančno breme padlo nanj in je ostal za vse sam. Ob tem je pravilno zaključilo, da se je to zgodilo najkasneje z dnem toženkine izselitve, torej 31. 1. 2022. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba niti ne graja.

10Tudi v zvezi z ugotavljanjem, kdaj so nastale okoliščine za toženkino hudo nehvaležnost, je sodišče prve stopnje vezalo na trenutek, ko se je toženka izselila iz skupnega bivališča, saj ga je takrat, po njegovih trditvah, pustila samega in brez pomoči. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik opravil razgovore s številnimi kandidatkami za pomoč in postrežbo že v decembru 2021, še preden se je toženka izselila in ga zato ni pustila brez pomoči. Dejstvo, da tožnik ni dobil ustrezne pomoči, pa ni bilo v njeni moči.

11Ker je tožnik zahteval preklic darila šele dne 3. 7. 2023 in ga je toženka prejela 5. 7. 2023, je bil njegov preklic glede na datum toženkine izselitve 31. 1. 2022 kot tudi glede na datum vložitvi predloga za razvezo s strani tožnika dne 17. 5. 2022, prepozen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Vračilo darila po 110. členu DZ

12Tožnik pa je uveljavljal tudi vračilo darila po določilih DZ, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek. Ker je v konkretnem primeru zunajzakonska zveza med pravdnima strankama razpadla v letu 2022, je treba postavljeni zahtevek presojati z uporabo prava, ki je veljalo ob razpadu zunajzakonske skupnosti, torej na podlagi določb sedaj veljavnega 110. člena DZ.¹

13Po razvezi zakonske zveze oziroma prenehanju zunajzakonske skupnosti, torej ni treba vračati običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala med trajanjem zakonske zveze, vračajo pa se druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (110. člen DZ). Podobno kot pri drugih zakonskih razlogih za preklic darila² tudi v tem primeru zahtevo za vrnitev utemeljuje posebna vrsta spremenjene okoliščine: razveza zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje".³ Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

14Sodišče prve stopnje ni presojalo, kakšen je bil nagib za sklenitev sporne pogodbe, kar je v predmetni zadevi bistveno, ker je zahtevek tožnika zavrnilo že iz razlog zastaranja. Pri tem se je oprlo na določilo 543. člena OZ, kar je napačno. VSRS je v zvezi z vračilom darila med zakoncema že zavzelo stališče,⁴ da ima darovalec ob obstoju predpostavk iz 84. člena ZZZDR oziroma 110. člena DZ enostransko oblikovalno upravičenje zahtevati vrnitev darila.⁵ ZZZDR oziroma DZ načina, kako to upravičenje uveljaviti, ne določa. Določbe ZZZDR oziroma DZ o vračilu darila so specialne glede na določbe 539. do 541. člena OZ o razlogih, zaradi katerih je dopusten preklic darilne pogodbe na splošno (zaradi stiske darovalca, velike nehvaležnosti obdarjenca in poznejšega rojstva otroka darovalca), ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi. Po teh splošnih določbah lahko darovalec darilo prekliče, kot je bilo že pojasnjeno, v prekluzivnem subjektivnem roku enega leta (543. člen OZ). Prav zaradi preklica (ki ima za posledico razvezo pogodbe) je upravičen zahtevati vrnitev darila. Za razliko od navedenih določb OZ pa ZZZDR v 84. členu oziroma DZ v 110. členu, ki ureja specifično situacijo, ko darovalec zahteva vrnitev darila od obdarjenca, ki je njegov bivši zakonec, preklica ne omenja. Zato je VSRS štelo, da je preklic vključen v zahtevo za vrnitev darila. Pravna narava zahtevka za vrnitev darila je po stališču VSRS obogatitvena (190. člen OZ). Kondikcijski zahtevki pa zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ. Za razliko od prekluzivnega roka, ki je rok materialnega prava, določen za preklic darila po OZ in pomeni, da z nastopom prekluzije obveznost oziroma pravica sama preneha, se to z nastopom zastaranja ne zgodi in je zastarana terjatev še iztožljiva, če dolžnik ne uveljavlja ugovora zastaranja. V predmetni zadevi je bil podan ugovor zastaranja, ki pa ga je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, ker je uporabilo pri tem določilo 543. člena OZ in ni ugotavljalo dejanskega stanja glede nagiba za sklenitev darilne pogodbe.

15Tako se izkaže materialno pravni pristop, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je štelo, da je zahtevek na vračilo darila na podlagi 110. člena DZ zastaral v roku enega leta po vložitvi razveze, za zmotnega. Če je podan dejanski stan po določilu 110. člena DZ zaradi odpadlega nagiba (vere v večno ljubezen), po katerem je eden od zakoncev obogaten, lahko zato drugi zakonec zahteva vrnitev darila zaradi odpadle podlage nazaj v roku petih let.

16Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja zahtevka za vračilo darila po 110. členu DZ, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z nagibom⁶ za sklenitev darilne pogodbe, torej ali je bil nagib za podaritev 1/5 sporne nepremičnine vera v dosmrtno skupno življenje, kot sodna praksa pojmuje tisto kavzo, zaradi katere je mogoče darilo preklicati, če se skupno življenje izjalovi. Zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenju sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

17Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobene od pravno relevantnih trditev glede nagiba za sklenitev sporne darilne pogodbe. Gre za samostojen in obsežen sklop dejstev, ki niso bila dokazno presojena, oziroma jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. V kolikor bi se pravno relevantna dejstva v zvezi z nagibom za sklenitev sporne darilne pogodbe prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen Ustava Republike Slovenije - URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijane sodbe po mnenju sodišča druge stopnje ne bo kršena.

18Upoštevaje obrazloženo bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z nagibom za sklenitev sporne pogodbe.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Vendar, ker je določba 84. člena ZZZDR vsebinsko identična sedanji ureditvi iz 110. člena DZ, je sklicevanje na sodno prakso, ki temelji na določbah ZZZDR, materialnopravno pravilno.
² Po splošnih pravilih obligacijskega prava se darilo lahko prekliče v primerih stiske, hude nehvaležnosti in pozneje rojenih otrok (539., 540. in 541. člen OZ).
³ VSRS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018 in II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.
⁴ VSRS Sklep II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.
⁵ D. Možina, So diamanti res večni? Darilna pogodba, družinska razmerja in spremenjene okoliščine, Podjetje in delo, 2014, št. 5, str. 833.
⁶ Pogodbe se sklepajo zaradi različnih nagibov (interesov, motivov) pogodbenih strank. Nagibi praviloma ne tvorijo kavze (podlage, skupnega namena pogodbenih strank). Kavzo tvorijo samo tisti interesi, ki jih ena pogodbena stranka razkrije drugi in so predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe. Pri neodplačnih pravnih poslih je nagib pomembnejši kot pri odplačnih. Pri darilni pogodbi darovalčev nagib v resnici že pomeni kavzo (VSRS sklep II Ips 23/2018 z dne 19. 7. 2017).