84. člen ZZZDR-UPB1

Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).

Ne glede na to pa je vendarle treba poudariti, da DZ, ki je bil sprejet ravno v času oblikovanja navedenih stališč sodne prakse na podlagi enake določbe ZZZDR, vsebuje povsem nespremenjeno in jasno določbo o vračanju nadobičajnih daril med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. DZ je le zaostril obličnostno zahtevo ob morebitni drugačni volji zakoncev v trenutku sklepanja pogodbe in s tem utrdil preprečitev prevelikega vpliva morebitne "čustvene zanesenosti" pogodbenikov, zakoncev. Zahteve za presojo ustavnosti DZ v tem delu ni bilo. Kot vse zakonske predpise, je tudi DZ treba sicer uporabljati ustavnoskladno, kar pa ne pomeni, da se določba uporabi v nasprotju z njenim osnovnim jezikovnim pomenom. Zakon jasno določa, katerih daril zakonci ne vračajo; običajnih glede na njihovo premoženjsko stanje; to je odvisno od okoliščin vsakega primera in v našem ni sporno. Druga, torej večja darila, se vračajo, razen če ni izrecnega drugačnega dogovora.

Preklic darila po OZ se lahko zahteva ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi, medtem ko je določbo 110. člena DZ mogoče uporabiti samo v primeru obstoja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti.

Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka oprlo na prej veljavne določbe 84. člena ZZZDR o vračanju daril med zakoncema, ki so uvrščene v krog pravil o ureditvi razmerij med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. Tudi sedaj veljavna pravila o vračanju daril med zakoncema iz 110. člena DZ se nanašajo na razmerja med razvezanima zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba torej opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek.

Predlog se zavrne.

Pravilen je zaključek, da je obravnavana nepremičnina v trenutku sklenitve darilne pogodbe (5. 11. 2001) predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Nakup nepremičnine je bil v pretežnem delu (60 %) financiran iz posojila, ki ga je tožnik v času trajanja življenjske skupnosti s toženko odplačeval z delom (kar predstavlja skupno premoženje pravdnih strank), tudi nadaljnja gradnja, izvedena do dne 5. 11. 2001, je bila vsaj deloma financirana s tožnikovimi dohodki iz dela. Nenazadnje sta k gradnji po svojih močeh prispevali obe pravdni stranki, ki sta pri tem imeli pomoč svojih prijateljev in sorodnikov. Ker je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem, je prav tako pravilen nadaljnji zaključek, in sicer, da ne gre za darilo. Zakonec kot darovalec lahko namreč daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (vsaj dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Poimenovanje pogodbe pa je pri presoji (pravne) narave pogodbenega razmerja irelevantno. Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih stranki imenujeta.

Skupno premoženje - obstoj, obseg, obligacijski zahtevek, uporabnina, vrnitev vrednosti darila.

Predlog se zavrne.

Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.

Tožnik pravilno navaja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o času nastanka temelji zgolj na datumu, ko je tožnik spremenil naslov prebivališča na toženkin naslov (2. 10. 2002). Do drugih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost; 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za prijavo prebivališča na toženkinem naslovu višje povračilo za prevoz na delo. Prav tako je trdil, da s toženko nista dajala zunanjega videza, da sta mož in žena. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi izpovedbo toženke, kjer je navedla, da je tožnik imel »zastonj ljubico in hotelsko življenje« ter da je prihajal zgolj konec tedna. To je le nekaj zatrjevanih dejstev in indicev, ki pa (lahko) imajo ključno vlogo pri zaključku, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je zaključek o te

Šele po prenehanju zakonske skupnosti se ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju, zato ni relevantno kdo odplačuje kredite po prenehanju življenjske skupnosti.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Preklic darila po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo. Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta kot zakonca na parceli zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Vračila darila tožnica ne more več zahtevati, saj darilo, kot je bilo ob daritvi, ne obstoji več. Zato ima možnost uveljavljati darilo le v okviru ugotavljanja skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem. Tožničina starša sta pomagala tožnici in tožencu kot mlademu paru, da si ustvarita samostojno življenje in zgradita svoj dom, in ne gre za darilo, ki bi bilo dano izključno tožnici, ampak je bilo dano njeni družini. Ker je sodišče pravilno upoštevalo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, se vi

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), če je bila odločitev o najetju skupna, to pa je zakonska domneva. Tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti so skupna, zato je pravno pomembno dejstvo, iz katerih sredstev je bil kredit (ali so bili krediti) plačevan v času trajanja skupnosti (ali od plače ali iz posebnega premoženja in čigavega). Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje še ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov o dejstvih za sprejet zaključek, da je kredite odplačeval iz svojega posebnega premoženja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravndnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Da je lahko darilo preklicljivo, mora imeti specifično, neobičajno obarvano kavzo, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena. Preklic ni utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo. Ko torej vera v večno ljubezen, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju.

Tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje, česar ni mogla storiti, saj gre za skupno lastnino in premoženje, ki še ni bilo razdeljeno. Navedeno pomeni, da darila med zakoncema v konkretnem primeru ni bilo, zato ga tožnica ne more zahtevati nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Ob povedanem je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek zaradi plačila protivrednosti darila, ki bi ga bilo treba vrniti zaradi razveze zakonske zveze na podlagi 84. člena ZZZDR, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev darila. ZZZDR je kot eno od posledic razveze zakonske zveze določal, da je treba vrniti darila, ki niso običajna in ki zlasti niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca (drugi odstavek 84. člena ZZZDR). Temu je dolga leta sledila tudi sodna praksa, ki je v primeru razveze zakonske zveze bolj ali manj avtomatično razsojala, da je treba nesorazmerna in/ali neobičajna darila vrniti. To dolgoletno prakso je spremenil sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, ki je, sklicujoč se na spremenjene družbene razmere in tem razmeram prilagojeno ustavnoskladno interpretacijo predpisa, ki je bil sprejet v drugačnih političnih, družbenih in ekonomskih razmerah (ZZZDR iz leta 1976), sprejel ustavnoskladno razlago drugega odstavka 84. člena ZZZDR. Vrnitev darila poslej ni več (skoraj) avtomatična posledica prenehanja zakonske zveze, temveč morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji; preklic darila pride v poštev (predvsem) takrat, »ko bi