UPRS Sodba I U 975/2022-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožnici od davčne osnove 69.607,84 EUR odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) po stopnji 2 % v znesku 1.392,16 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve, na prehodni davčni podračun, kot je naveden (točki 1 in 2 izreka). Odmerjeni davek poplača pristojno sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče poplačati iz kupnine, se bo začela davčna izvršba (točka 3 izreka). Tožnico bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 5 izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil davčnemu organu 5. 10. 2020 predložen pravnomočni sklep o domiku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0865 In 994/2012 z dne 30. 9. 2020 v izvršilni zadevi zoper dolžnika in da je bila nepremičnina - stavba z enim delom stavbe, KO ..., št. stavbe 9367, št. dela stavbe 3, na naslovu A.,, v lasti dolžnika prodana na javni dražbi, za znesek 71.000,00 EUR in domaknjena kupcu. Davčni organ navaja določbe 195. člena in 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki med drugim določajo, da sodišče poplača upnike po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu in da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, nato pa sledijo terjatve ter določbe 1. člena, 3. člena in 5. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki jih citira. Pri prodaji nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku je davčna osnova dosežena prodajna cena, zmanjšana za DPN, vračunan v ceno (prvi odstavku 14. člena ZDPN-2). Prodajalec je zavezanec za plačilo DPN od določene davčne osnove 69.607,86 EUR po stopnji 2 % (9. člen ZDPN-2) v znesku 1.392,16 EUR. Zamudne obresti se pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, ne zaračunavajo (tretji odstavek 14. člena ZDPN-1).

3Toženka se z odločitvijo davčnega organa strinja. Glede pravnega položaja sodišča pojasnjuje, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine ima v smislu ZDPN-1 položaj prodajalca in s tem zavezanca za plačilo DPN. Upoštevaje posebno naravo izvršilnega postopka po ZIZ je sodišče zgolj opravilo prisilno izvršitev terjatve na podlagi izvršilnega naslova in ni prodajalec v smislu ZDPN-2. Da je tožnico šteti kot davčno zavezanko izhaja tudi iz drugega odstavka 14. člena ZDPN-2, ki ga citira. Zakon je kot zavezanca za plačilo DPN določa tistega, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, tj. tožnico, in ne sodišče, pri čemer navaja sodno prakso Upravnega sodišča RS. V primeru, ko je sodišče na podlagi ZIZ opravilo narok za prodajo nepremičnine in jo domaknilo dražitelju, ni mogoče šteti, da je sodišče plačnik davka v smislu 12. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Namen ZIZ je zgolj v procesno-pravni ureditvi postopka izvršbe. Zato ni mogoče slediti stališču tožnice, da ni zavezanka, kot tudi ni mogoče šteti, da je sodišče davčni zavezanec ali plačnik davka.

4Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga, ker meni, da je izvršilno sodišče plačnik davka, saj ima tak status vsak, ki je dolžan plačati davek, pri čemer navaja četrti odstavek 12. člena (druga poved) ZDavP-2. Čeprav je davčna zavezanka tožnica, po stališču tožbe ji z odločbo ni mogoče naložiti plačilo DPN in kasneje zoper njo celo voditi (davčnega) izvršilnega postopka, če izvršilno sodišče ne bi izpolnilo svoje zakonske obveznosti. Pojasnjuje razloge, iz katerih po stališču tožbe izhaja, da tožnici ne bi smela biti izdana izpodbijana odločba, ker tožnica ni plačnica davka, pri čemer navaja, da to izhaja iz sistemske in namenske razlage ZDPN-2 ter pravil ZIZ. Tretji odstavek 14. člena ZDPN-2 nakazuje, da pri prodaji na javni dražbi ne gre za običajno situacijo, ko določa, da se obresti ne obračunavajo, kadar mora plačati davek izvršilno sodišče. Da je izvršilno sodišče plačnik davka izhaja tudi iz druge točke drugega odstavka 197. člena ZIZ, ki izvede poplačilo po 195. členu ZIZ. Navaja 46. člen ZDavP-2, po kateri posebna zakonska ureditev lahko kadarkoli določa, da mora davek plačati druga oseba kot tisti, ki je davčni zavezanec. ZIZ je po stališču tožbe treba v takem primeru šteti za davčni zakon, saj ni mogoče zahtevati, da davek plača davčni zavezanec, če ne more razpolagati z zneskom, dobljenim s prodajo. Kadar se subjekt, ki mora plačati davek razlikuje od subjekta, ki je davčni zavezanec, se odločba izda tistemu, ki je dolžan plačati davek, pri čemer navaja 1. točko prvega odstavka 80. člena in 59. člen ZDavP-2. Nasprotuje stališču toženke, da se lahko zoper tožnico začne izvršilni postopek, kar pomeni, da posledice nezakonitega ravnanja izvršilnega sodišča nosi davčni zavezanec. Očita, da je davčni organ postopal nezakonito, ko je izpodbijano odločbo izdal pritožnici (verjetno pravilno: tožnici - op. sodišča), saj bi jo moral izvršilnemu sodišču. Kaj je zakon o obdavčenju ni mogoče razbrati iz uvodnih določb ZDavP-2, ampak iz vsebine njegovih členov. Tudi 1. člena ZIZ ne odraža pravilne vsebine tega zakona. Po stališču tožbe ne vzdrži strokovne presoje toženkin argument, da 195. člen in 197. člen ZIZ nista davčni določbi, saj nalagata sodišču obveznosti (med drugim tudi) plačila DPN od izkupička na javni dražbi. Zavzema se za analogno uporabo šestega odstavka 48. člena in 67. člena ZDavP-2 v konkretnem primeru. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo toženka med drugim navaja, da navaja, da se je dolg tožnice poravnal iz sredstev kupnine po prodaji navedene nepremičnine na javni dražbi in je bil po končanem postopku javne dražbe izveden tudi prenos lastninske pravice na nepremičnini s tožnice na kupca in s tem izveden promet nepremičnin, kar pomeni odplačen prenos lastninske pravice. Dolžnik, ki je lastnik nepremičnine, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca in s tem zavezanca za plačilo DPN. Običajno je davčni zavezanec tudi plačnik davka, le izjemoma gre lahko za dve različni osebi. Temeljni način izpolnitve davčne obveznosti je sistem samoobdavčitve. Zakon lahko prenese obveznost za izračun davka na plačnika davka, ki davek izračuna v obračunu davka (obračun davčnega odtegljaja), ali na davčni organ, ki izda odločbo o odmeri davka (49. člen ZDavP-2), kar je obravnavani primer. Upravno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da ZIZ ne spreminja plačnika davka in davčni vir, ampak določa način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6V pripravljalnih vlogah tožnik med drugim navaja, da sistem samoobdavčitve ne velja za DPN. Razumevanje plačnika davka, kot ga navaja toženka, je preozko, kajti plačnik je tudi druga oseba, ki je po zakonu dolžna plačati davek, kamor spada npr. upravljalec premoženja (šesti in sedmi odstavek 48. člena ZDavP-2). Stranke postopka so lahko tudi organi (drugi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki nimajo pravne subjektivitete. Navaja člena 195 in 196 ZIZ, ki med drugim vsebujeta materialnopravne določbe.

7Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika pojasnjuje svoje stališče in podaja argumente.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi davčnega organa in toženke in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2.¹ Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica nastopa smiselno kot prodajalka nepremičnine. Skladno s 5. členom² ZDPN-2 je zavezanec za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako davčni organ kot toženka, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen ZDPN-2, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek pa davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju, kjer leži nepremičnina.

11Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in v zadevi tudi ni sporno, storjeno v konkretnem primeru. Davčna obveznost je po povedanem nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2 % od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. Sama višina naložene obveznosti pa v zadevi ni sporna.

12Že toženka je v obrazložitvi pritožbene odločbe tožnici v zvezi z njenimi pritožbenimi ugovori, pravilno pojasnila, da izvršilnega sodišča ni mogoče šteti za plačnika davka v smislu določb ZDavP-2, pri čemer navaja 12. člen ZDavP-2.³ Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. ZIZ tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti kot zakona o obdavčenju, ki bi sodišče določil kot plačnika davka, kot napačno meni tožnica, temveč je zakon, ki ureja izvršbo⁴ in kot tak ne predpisuje davčne dolžnosti izvršilnega sodišča v smislu plačnika davka po ZDavP-2. Zato sodišče sledi razlogom, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe toženke, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse,⁵ ki se nanjo pravilno sklicuje toženka.

13Tako kot navaja toženka tudi v odgovoru na tožbo, je v obravnavanem primeru zakon o obdavčenju, tj. ZDPN-2 obveznost izračuna davka prenesel na davčni organ, ki po tretjem odstavku 14. člena ZDPN-2 po uradni dolžnosti odmeri DPN v roku 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju katerega nepremičnina leži. Tudi po presoji sodišča trenutna veljavna ureditev to vprašanje docela razreši in ni potrebe po uporabi instituta plačnika davka, kot meni tožnica. Sodišče tako ne sledi razlogom tožnice, da ima v obravnavanem primeru izvršilno sodišče položaj plačnika davka, saj po presoji sodišča iz določb zakonov (ZDavP-2, ZDPN-2 in ZIZ) takšen zaključek ne izhaja.

14S tem je sodišče ogovorilo na tiste tožbene govore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. V navedenem postopku se presoja pravilnost in zakonitost postopanja davčnega organa pri odmeri davka. Tudi po presoji sodišča je v obravnavani zadevi davčni organ tožnici pravilno odmeril DPN na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, opr. št. 0865 In 994/2012 z ne 30. 9. 2020, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v izvršilni zadevi zoper dolžnika, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem je pravilno uporabil materialno pravo, ki se nanj sklicuje.

15Po povedanem sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravno-relevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, sporna je razlaga prava, tožnik pa v zvezi s pravno-relevantnim dejanskim stanjem tudi ni podal nobenih dokaznih predlogov, ki bi terjali izvedbo na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Ki med drugim določa, da se davek plačuje od prometa nepremičnin ter od odplačne ustanovitve in odplačnega prenosa ali oddajanja v najem (v nadaljevanju: prenos) stavbne pravice po zakonu, ki ureja stvarnopravna razmerja (prvi odstavek). Promet nepremičnin po tem zakonu je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (v nadaljnjem besedilu: prenos nepremičnin) (drugi odstavek).
² Ki določa, da je zavezanec oziroma zavezanka za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine.
³ Ki določa, da so zavezanci za davek po tem zakonu: 1. zavezanec ali davčna zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec); 2. plačnik davka ali plačnica davka (v nadaljnjem besedilu: plačnik davka) za račun enega ali več davčnih zavezancev; 3. oseba, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek (prvi odstavek). Plačnik davka iz prvega odstavka tega člena je oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje ali plačevanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: prejemnikom davkov). Plačnik davka je tudi druga oseba, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju dolžna plačati davek (četrti odstavek).
⁴ Po 1. členu ZIZ ta zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, pravila za zavarovanje terjatev ter ureja službo izvršitelja.
⁵ Npr. sodbe Upravnega sodišča RS I U 982/2013 z dne 15. 10. 2013, I U 660/2014 z dne 16. 9. 2014, I U 1637/2016 z dne 21. 2. 2017, I U 1550/2019 z dne 9. 6. 2020, I U 1530/2019 z dne 9. 6. 2020 idr.