5. člen ZDPN-2

Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

70. člen SPZ res ureja delitev solastnine na stvari, pri čemer je stvar opredeljena kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). Vendar pa ni ovir, da se po tem členu delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Tudi v primerih, ko gre za delitev solastnine na več nepremičninah, gre za ureditev solastniških razmerij oziroma za ukinitev solastninske skupnosti in ne za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin.

V primeru prodaje nepremičnine mora prodajalec plačati davek na promet nepremičnin (5. člen ZDPN-2). V primeru da je bil pri prodaji nepremičnin obračunan DDV, pa se prenos lastninske pravice na nepremičnini ne šteje za prenos nepremičnine po ZDPN. Obračun DDV pri prodaji nepremičnine in obveznost plačila davka na promet nepremičnin se medsebojno izključujeta. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da znesek popravka odbitka DDV v klavzuli "morebitni pripadajoči davek" ni zajet. Na prodajo nepremičnine je namreč neposredno vezan le DPN, v izjemni situaciji po 45. členu ZDDV-1 pa tudi DDV. Popravek odbitega DDV je le posredni strošek nastal kot posledica prodaje nepremičnine na strani stečajnega dolžnika in plačilo tega, razen ob izrecnem dogovoru oz. zapisu v Vabilu za zavezujoče zbiranje ponudb, ne more prevaliti na kupca. Izrek sodbe mora biti tako natančen, da je jasna njegova vsebina. V tožbi na sklenitev prodajne pogodbe je nujno, da tožeča stranka želeno izjavo volje v celoti in izrecno povzame v tožbeni predlog. Slednje pomeni, da mora biti v izreku navedena vsebina pogodbe, ki naj se sklene.

Napačno je stališče davčnih organov in sodišča prve stopnje, da davčne posledice v smislu 3. člena ZDPN-2 niso vezane na podlago sklenitve pravnih poslov (kavzo), temveč le na njihovo izvedbo. Namen ZDPN-2 je, da se z DPN obdavči v tem zakonu opredeljene odplačne pravne posle. Ni ovir, da se po 70. členu SPZ delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi po presoji Vrhovnega sodišča brez razumnega razloga postavila v neenak položaj davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje na zaključeni celoti več nepremičnin, in tiste davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje le na eni nepremičnini.

Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.

Tako iz dražbenih pogojev kot iz sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je kupec prevzel obveznost plačila davka na promet nepremičnine in druge spremljajoče stroške prodaje (sestave pogodbe, overitve, cenitve, dražbene stroške) in stroške vknjižbe lastninske pravice v korist kupca, ki jih kot običajne neposredne stroške v zvezi s prodajo in prenosom lastništva priznava tudi poslovna praksa. Strošek popravka odbitka DDV torej presega domet navedene pogodbene klavzule, ker ni običajen strošek prodaje nepremičnine. Zmotno je namreč tudi pritožbeno stališče, da je popravek odbitnega DDV davek, ki je vezan na prodajo nepremičnine. Na to prodajo kot davčni dogodek je kot davčna obveznost neposredno vezan le DPN, v izjemni situaciji po 45. členu ZDDV-1 pa tudi DDV. Popravek odbitnega DDV je le posredni strošek, nastal kot posledica prodaje nepremičnine kot razveznega pogoja za nastop davčne obveznosti stečajnega dolžnika za plačilo DDV. ZFPPIPP pa ne nalaga upravitelju, da stroške, ki bodo zmanjševali razpoložljivo kupnino za poplačilo upnika, specificira tako po vrsti kot po višini že pred izdajo sklepa o prodaji in pridobitvij

Davčni organ je tožnici davek odmeril po prejemu sklepa o domiku nepremičnine, ki je že postal pravnomočen. Davčni organ je zato ravnal pravilno, ko je tožnici po prejemu zgoraj navedenega sklepa po uradni dolžnosti odmeril davek na promet nepremičnin, ki se po izrecni določbi zakona plačuje tudi v primeru, ko je nepremičnina prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku. Davčna osnova je vezana na prodajno ceno, doseženo na javni dražbi in je bila v konkretnem primeru tako določena v skladu z zakonom.

Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter glede na določbo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2 res ni obdavčen, saj se v obdavčitev zajema le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega lastnika, in ki je bil solastniku izplačan. Vendar pa je iz zakonskega besedila mogoče razbrati tudi, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari, ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah ni prišlo. Razdelilo se je premoženje in ne posamezna nepremičnina z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Posledično gre za prenos lastninske pravice iz 1. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen, in ne iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, na katerem vzt

Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.

Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.

Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.

Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.

Ker je tožnik vložil tožbo in o zadevi še ni odločeno pravnomočno, je potrebno v skladu z določbami ZUstS pri odločanju o tožbi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča U-I-168/15-9 z dne 23. 3. 2016, s katero je odločeno, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več podlage za to, da se v odmernem postopku ugotavlja posplošena tržna vrednost nepremičnine sploh, s tem pa v konkretnem primeru tudi ni podlage za to, da se (smiselno) kot davčna osnova upošteva ocenjena tržna vrednost nepremičnine iz cenitve, ki jo je tožnik predložil v odmernem postopku.

V primeru, ko se nepremičnina proda na javni dražbi, nastane davčna obveznost za davek na promet nepremičnin s pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnine kupcu; davčno osnovo pa predstavlja dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Pravilnost vodenja izvršilnega postopka se v postopku odmere davka na promet nepremičnin ne obravnava in zato s tem povezani tožbeni ugovori za odločitev niso pravno pomembni.

Tožnica je kot prodajalka na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDPN-2 zavezana za plačilo davka na promet nepremičnin. Davčna osnova je v skladu z 8. členom ZDPN-2 prodajna cena nepremičnine oz. v predmetni zadevi sporazumno dogovorjena vrednost iz 3. točke 2. člena pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013. Navedeno vrednost pa je tudi tožnica sama navedla v svoji davčni napovedi za odmero davka z dne 28. 8. 2013, ki ji je prvostopenjski davčni organ tudi v celoti sledil.

Napoved za odmero davka na promet nepremičnin lahko vloži le davčni zavezanec, ki je tisti, ki nepremičnino odplačno prenaša in je lastnik nepremičnine. Tudi če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec oziroma druga pogodbena stranka, ima ta sicer pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ne postane pa zaradi tega davčni zavezanec. Določba 7. alinee 10. člena ZDPN-2 se nanaša na situacijo, ko do zemljiško-knjižnega prenosa nepremičnine še ni prišlo, ker se je pogodba pred tem že razvezala.

Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek. Davčna obveznost je v konkretnem primeru nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča in ne že s predhodno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato v skladu z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2 zastaranje še ni nastopilo.