9. člen ZDPN-2

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. V primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi se davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku oziroma s položitvijo zneska v višini davka s strani upnika oziroma kupca v sodnem postopku po določbah ZIZ. Način kot tudi izvedba poplačila davka v sodnem postopku je v pristojnosti sodišča, v pristojnosti davčnega organa pa je odmera davka davčnemu zavezancu. Na podlagi določb ZDPN-2 je zavezanec za odmero davka nesporno bivši lastnik nepremičnin, ki so prodane na javni dražbi, kot zavezanec za odmero je dolžan tudi poravnati davčno obveznost.

Po ustaljeni sodni praksi predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Dolžnik, lastnik nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku na javni dražbi, pa ima v smislu ZDPN-2 položaj prodajalca nepremičnine in s tem zavezanca za plačilo DPN (prvi odstavek 5. člena ZDPN-2).

Upravitelj je predlogu za izdajo soglasja k prodajni pogodbi priložil lokacijsko informacijo, izdano s strani občine, iz katere izhaja, da predkupni upravičenec na predmetnih nepremičninah ne uveljavlja predkupne pravice. Glede na jasno izraženo voljo, da predkupni upravičenec ne uveljavlja predkupne pravice, ni bilo nobene potrebe po ponovnem pozivanju predkupnega upravičenca na uveljavitev predkupne pravice. Takšno ravnanje, kot ga zahteva pritožnik, bi pomenilo tudi zavlačevanje prodajnega postopka in s tem podaljševanje roka za plačilo terjatev upnikov.

Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.

Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2.

Prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, je odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine.

Na dan nastanka davčne obveznosti uradni podatki GURS-a o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin niso bili objavljeni. Ker je davčna obveznost nastala v prehodnem obdobju, je davčna osnova skladno z zakonom ugotovljena na podlagi prehodne določbe 21. člena Zakona o davku na promet nepremičnin.