49. člen ZDavP-2

Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.

Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Ker tožnica skladno z novejšo, a enotno sodno prakso ne more v individualnem delovnem sporu zahtevati odločitve o plačilu davkov in prispevkov, saj gre za vprašanje iz pristojnosti davčnega organa, je bilo treba zavrniti njeno pritožbo, s katero se je zavzemala za naložitev plačila davkov in prispevkov od njene bruto plače toženki, saj njena pritožba ni utemeljena. Tožnica, ki ji je bila plača že v celoti plačana, ni pa bil pravilno plačan del njene bruto plače za davke in prispevke od plače, je upravičena do plačila davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto plač za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki, kar je po zakonu tožena stranka dolžna zanjo plačati po postopku, predpisanem z davčnimi predpisi, in ZMEPIZ-1. Šele, ko bo toženka v skladu z odločitvijo sodišča za tožnico naredila obračun plače ter izvedla davčni odtegljaj (ki vključuje odtegljaj davkov in prispevkov), bo glede na to, da ji je določene zneske že plačala (sicer po pogodbah civilnega prava) mogoče ugotoviti, ali zneski, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje, ustrezajo preostanku pripadajoče plače, torej neto izplačilu, in višini drugih pripadajočih prejemkov iz delovnega razm

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Pritožba se neutemeljeno zavzema, da obračuni prispevkov ne predstavljajo izvršilnega naslova. Skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov izvršljiv obračun davka. Po četrtem odstavku 49. člena ZDavP-2 obračun davka zajema davčni obračun, obračun davčnega odtegljaja in obračun prispevkov za socialno varnost.

Pritožnik ima sicer prav, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja evidenco terjatev, vendar gre za evidenco ne samo zatrjevanih terjatev do dolžnika, gre za evidenco posameznih izvršilnih naslovov. Niti iz določb ZDavP-2 niti iz določb ZIZ ne izhaja, da bi sodišče v postopku izvršbe (zavarovanja) smelo preverjati pravilnost posameznega izvršilnega naslova. Iz tega nadalje izhaja, da lahko dolžnica v postopku zavarovanja ugovarja dovoljenemu zavarovanju iz več razlogov (ki so primeroma navedeni ZIZ). Tako lahko na primer ugovarja opozicijski ugovorni razlog, da obveznosti ni, ker jo je izpolnila pa nastanku izvršilnega naslova ali prej, vendar v času, ko tega ni mogla več pravočasno uveljavljati v tistem postopku. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le teh, lahko ugovarja tudi, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstoji (v tem primeru je trditveno in dokazno breme o nasprotnem na upniku, ki zatrjuje obstoj izvršilnega naslova), ali pa, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Seznam izvršilnih naslovov dejansko le poenostavi procesno uveljavljanje posameznih izvršilnih naslovov (v fazi dovolitve izv

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezanimi osebami s tožnikom, v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena in 7. točke 74. člena ZDDPO-2, sporen je izračun transfernih cen za obravnavano obdobje in z izpodbijano odločbo dodatno naložen DDPO, akontacija DDPO ter obresti za obravnavano obdobje (primarna obdavčitev), sporna pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik izplačal prikrito izplačilo dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2) in posledično odmera davčnega odtegljaja tožniku za predmetno obdobje (sekundarna obdavčitev). Za pravilno odločitev je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali gre v predmetni zadevi za poslovanje med povezanimi osebami, kot jih opredeljuje točka 2 in 3 prvega odstavka 16. člen ZDDPO-2, saj le v primeru ugotovitve, da gre v danem primeru za poslovanje med povezanimi osebami, pride do ugotavljanja transfernih cen in tudi do ugotavljanja morebitnega prikritega izplačila dobička. Po presoji sodišča povezanost tožnika s tujo družbo D. na podlagi pogodbe MSA, sklenjene leta 2008, je v obravnavanem obdobju pravilno ugotovljena in gre tako tudi v obravnavani zadevi za po

Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne zadostuje.

Ker revidentova pravna korist glede obračuna in plačila akontacije dohodnine in prispevkov, ki se nalaga plačniku davka, še ni neposredna, revident v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj v tem postopku ne varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Revident ima možnost, da v obnovljenem postopku odmere dohodnine ugovarja ugotovitvam v postopku davčnega inšpekcijskega postopka pri plačniku davka tako glede pravne kvalifikacije kot tudi višine osebnih prejemkov, od katerih je moral plačnik davka odtegniti davčni odtegljaj. Zgolj zatrjevana dejanska (in ne pravna) nemožnost podajanja ugovorov glede pravne kvalifikacije in višine osebnih prejemkov ter učinkovite obrambe svojih pravic, interesov in pravnih koristi, kar bi sicer predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku obnove odmere dohodnine, za priznanje lastnosti stranskega udeleženca že v postopku inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka ne zadostuje.

Upnik je terjatev, ki je predmet odločanja v postopku ugovora zoper odpust obveznosti, prijavil v tem stečajnem postopku in terjatev ni bila prerekana, zato je na podlagi določbe 1. odstavka 67. člena ZFPPIPP terjatev, ki je sicer predmet (davčnega) pritožbenega postopka, priznana.Zakaj davek ni bil prijavljen ali ni bil pravilno prijavljen ni stvar niti davčnega inšpekcijskega nadzora niti postopka odpusta obveznosti, temveč postopka o davčnem prekršku ali kazenskega postopka.

Čeprav je izvršljiv sklep davčnega organa izvršilni naslov, ni primeren izvršilni naslov za izterjavo stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov, čeprav je o njih odločeno s sklepom o prisilni izterjavi.

Za odločanje o zahtevkih za vrnitev preveč plačanega davka je pristojen davčni organ.

V seznamu izvršilnih naslovov mora biti za posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, pri čemer določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da morajo biti v seznamu izvršilnih naslovov navedeni tudi posamezni izvršilni naslovi.