11. člen ZDPN-2

Davek na promet nepremičnin je prometni davek, ki se odmeri od prodaje nepremičnine od davčne osnove v višini prodajne cene nepremičnine. Osnova za določitev davčne osnove je torej prodajna cena, tržna vrednost nepremičnine pa se lahko ugotavlja kvečjemu v situaciji, ko davčni organ ugotovi, da prikazana cena ni resnična in je zaradi davčnega prihranka prikazana nižja (neresnična) cena. Pri določitvi davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin bi moral prvostopenjski organ upoštevati ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbeno dogovorjenega predmeta prodaje med tožnikom in kupcem, ki se lahko razlikuje od stanja nepremičnine na dan 5. 1. 2021.

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica nastopa smiselno kot prodajalka nepremičnine. Skladno s 5. členom ZDPN-2 je zavezanec za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako davčni organ kot toženka, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen ZDPN-2, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo. Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po določbah 11. člena ZDPN-2 mora davčni zavezanec napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložiti listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini. Izrecno je predpisano tudi, da mora v primeru, če nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, napovedi priložiti dokazilo o načinu pridobitve te nepremičnine. Dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine torej predstavlja obveznost sestavino davčne napovedi in je zato vlogo, ki te sestavine nima, treba šteti za nepopolno. Napačno je tožbeno stališče, da za izkaz načina pridobitve nepremičnine zadostuje verjetnost. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZDavP-2 se na podlagi verjetno izkazanih dejstev v davčnem postopku lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju, v konkretnem primeru ZDPN-2. Odločanja na podlagi verjetnosti za primer, kakršen je obravnavani, ne določa noben od omenjenih zakonov. Zato je davčni organ utemeljeno ugotavljal materialno resnico s stopnjo prepričanja in pri tem pravilno ugotovil, da predložene listine pridobitve nepremičnine s strani tožnika nedvoumno ne izkazujejo.