VSM Sklep I Cpg 14/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije v sporu ni pristojno za odločanje (točka I izreka) ter tožbo tožeče stranke z dne 24. 11. 2023 zavrglo (točko II izreka).

2Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sklicujoč se pri tem na kršitev ustavnih določb ter UREDBE (EU) št. 1215/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I), s predlogom na njegovo razveljavitev. Navaja, da je slovensko sodišče pristojno, ker je tožena stranka slovenski pravni subjekt ter je kraj izpolnitve pogodbenih obveznosti v Sloveniji, kjer bi morala tožena stranka poravnati svoje obveznosti. Tožena stranka ima stalno prebivališče oziroma sedež podjetja v RS na naslovu v A., kjer ima premoženje, zato vlaga to tožbo pred sodiščem RS na podlagi 4. člena Uredbe Bruselj I. Prilaga pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, II Pg 1/2023 z dne 27. 3. 2024, kjer je tekel postopek med nemško pravno osebo, ki je oddajala nepremičnine v Nemčiji slovenskemu podjetju, v katerem se je slovensko sodišče izreklo za pristojno na podlagi 4. člena Uredbe Bruselj I, kar je v nasprotju z odločitvijo v obravnavanem primeru. Na podlagi določbe 24. člena Uredbe Bruselj I je v primeru, ko gre za najem/zakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev, pristojno tudi sodišče držav članic, v katerih ima tožena stranka stalno prebivališče, če je najemnik/zakupnik fizična oseba in če imata najemodajalec/ zakupodajalec in najemnik/zakupnik stalno prebivališče v isti državi članici. Zato je pristojno tudi slovensko sodišče, saj je šlo za kratkoročno oddajanje nepremičnin, za manj kot šest mesecev. Glede na prebivališče tožene stranke v B., je podana pristojnost slovenskega sodišča po 29. in 47. členu ZPP in enako po prvem odstavku 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ) oziroma po prvem odstavku 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Tožena stranka se je tudi spustila v spor s tožečo stranko in tako priznala pristojnost slovenskega sodišča. Priglaša stroške.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka od tožene stranke v tej zadevi zahteva plačilo stroškov najema večih apartmajev za devet oseb v času od 30. 11. 2022 do 18. 12. 2022, skupno 18 dni po ceni 160,00 EUR na noč oziroma skupno 3.085,40 EUR. Tožeča stranka (najemodajalec) je pravna oseba s sedežem v Zvezni republiki Nemčiji, kjer se nahajajo tudi apartmaji dani v najem, medtem ko je tožena stranka pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (najemojemalka). Apartmaji, ki so bili predmet najema se nahajajo v Zvezni republiki Nemčiji¹.

6Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora sodišče skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 18. člena ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, in če ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, hkrati pa razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo.

7V obravnavanem primeru gre za vprašanje pristojnosti za sojenje v sporu z mednarodnim elementom, pri čemer sta stranki postopka pravni osebi s sedežema v različnih državah članicah EU.

8Ugotoviti je, da spor izvira iz med pravdnima strankama sklenjene najemne/zakupne pogodbe, za katero veljajo posebna pravila.

9V Uredbi Bruselj I je v točki 1 prvega odstavka 24. člena določeno, da so ne glede na stalno prebivališče strank izključno pristojna v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Izjema oziroma odstop od tega pravila pa velja zgolj v postopkih, predmet katerih je najem/nakup nepremičnine za začasno zasebno uporabo za največ šest zaporednih mesecev. V tem primeru so pristojna tudi sodišča držav članic, v katerem ima toženec stalno prebivališče, če je najemnik/zakupnik fizična oseba in če imata najemodajalec/zakupodajalec in najemnik/zakupnik stalno prebivališče v isti državi članici (drugi odstavek točke 1 prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I). Kadar je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so skladno z določbo 24. člena izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno (27. člen Uredbe Bruselj I).

10V obravnavanem primeru je bil na sodišču Republike Slovenije kot države članice Evropske unije, vložen izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, ki se je kasneje na podlagi ugovora nadaljeval kot tožba v pravdi (glej točko 1 in 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11Pritožbena graja, da gre za izjemo od pravila o izključni pristojnosti, ni utemeljena. Uredba Bruselj I, ki določa izključno pristojnost sodišča države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, sicer res določa izjemo od tega pravila (glej točka 9 te obrazložitve), vendar v obravnavanem primeru za tako izjemo ne gre. Kljub temu, da se nepremičnine, ki so bile predmet najema (apartmaji) nahajajo v Zvezni republiki Nemčiji, bi bilo pristojno sodišče Republike Slovenije kot države članice EU ob predpostavkah, prvič, če bi šlo za najem/zakup krajši od šestih mesecev, drugič, če bi bil najemnik/zakupnik fizična oseba in tretjič, če bi zakupnik/najemnik in zakupodajalec/najemodajalec imela stalno prebivališče v isti državi članici, torej v RS. Ker te predpostavke niso izpolnjene, sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi. S tem je odgovorjeno na pritožbeno grajo tožeče stranke, ki se zavzema za uporabo te izjeme, pri čemer spregleda, da gre za zakupno oziroma najemno pogodbo med pravnima osebama s sedežema v različnih državah članicah EU, zato kljub oddaji nepremičnin za manj kot šest mesecev, na kar se sklicuje tožeča stranka, ni moč odstopiti od pravila o izključni pristojnosti.

12Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da se je tožena stranka spustila v spor s tožečo stranko in s tem priznala pristojnost slovenskega sodišča, s čemer se smiselno sklicuje na ustaljeno pristojnost. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru, v katerem se je postopek začel na podlagi izvršilnega predloga, tožena stranka ni imela možnosti izjasnitve o pristojnosti pred dopolnitvijo tožbe, v odgovoru nanjo pa je tožena stranka podala ugovor pristojnosti. Tudi, če ugovora ne bi podala, je bilo na izključno pristojnost dolžno paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Kadar gre za izključno pristojnost sodišča, pravila o ustaljeni pristojnosti ni moč uporabiti, kar izrecno določa 1 točka 26. člena Uredbe Bruselj I².

13Ni utemeljena pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravila ZUKZ in ZMZPP. ZUKZ se je prenehal uporabljati z dnem, ko je začel veljati ZMZPP (člen 118 ZMZPP), torej od 28. 7. 1999. Sicer veljaven ZMZPP pa v obravnavanem primeru kot materialno podlago ni moč uporabiti, saj gre za gospodarski spor med pravnima osebama s sedežema v dveh različnih državah članicah Evropske unije (EU), kar pomeni, da je potrebno uporabiti pravila EU. Pristojnost sodišč pred sodišči držav članic EU je urejena v Uredbi Bruselj I in ima prednost pred nacionalnim pravom. Gre namreč za uredbo, ki velja neposredno v vseh državah članicah EU in jo morajo sodišča uporabiti brez dodatnega prenosa v nacionalno zakonodajo, torej neposredno. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, to je Uredbe Bruselj I.

14V posledici navedenega, in ker sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. in 480. členom ZPP), pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem je odgovorilo le na trditve v pritožbi, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Naslov: Lipperweg ..., Marl, Nemčija.
² Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče.