VSL Sodba II Cp 199/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) naložilo toženi stranki, da tožnici poleg že plačanega nespornega dela odškodnine plača še 19.430 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020, (II.) kar je zahtevala več, je zavrnilo in (III.) toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice 2.893,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka, ki predlaga, da se tožbeni zahtevek po temelju delno zavrne (v deležu soprispevka voznika vozila BMW k nesreči), po višini naj se določi primerna (nižja) odškodnina, spremeni naj se začetek teka zamudnih obresti in vsemu temu ustrezno odmerijo pravdni stroški. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Zaradi v nadaljevanju pojasnjenih razlogov pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni ugotovilo prispevka pokojnega očeta tožnice k škodi.

Pritožba trdi, da je prisojena odškodnina previsoka: prisojenih 30.000 EUR (dobrih 20 povprečnih plač) zelo odstopa od prisojenih odškodnin za podobne primere. Pri tem se sklicuje na VS00024159, kjer je bilo za smrt očeta odraslemu sinu priznano 11.500 EUR (10,19 povprečne plače). Tudi v več drugih primerih so bile priznane odškodnine od 11 do 13 povprečnih plač (I Cp 570/2018, II Ips 11/2007, II DoR 121/2015, VSK I Cp 180/2018, VS RS II Ips 142/2009 pa prizna odškodnino otrokom zaradi smrti očeta le v višini 7,6 povprečne plače. Tožena stranka glede na vse to meni, da je odškodnina 10.000 EUR, ki jo je izplačala, povsem primerna, upoštevaje pri tem 50 % temelj.

Prav tako tožena stranka meni, da ni prišla v zamudo 16. 7. 2020, zakonske zamudne obresti dolguje šele od 3. 6. 2023, ko je postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil voznik vozila VW (A. A.) obsojen zaradi kaznivega dejanja. Pred pravnomočnostjo kazenske sodbe oz. vsaj pred vložitvijo obtožnice ni bilo zadosti dokazov za opredelitev odškodninske odgovornosti posameznega voznika - v prvem zapisniku policije je bila npr. krivda za nesrečo pripisana vozniku BMW. Tožena stranka zato ni imela dovolj dokazov za denarno ovrednotenje obveznosti tožene stranke. Prvi in drugi odstavek 943. člena Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ) določata, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V obravnavani zadevi je bilo potrebno, da so se v kazenskem postopku izvedli dokazi, na podlagi katerih je lahko tožena stranka ugotovila, da je njen zavarovanec A. A. vsaj v nekem deležu odgovoren za nesrečo.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pa pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati.

6Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili. Seveda je možno, da je tožničin pokojni oče soprispeval k nastanku škode, ki je predmet te pravde, a zaradi navedene zakonske določbe tega ni mogoče uveljavljati zoper "drugega" - oškodovanca, ki torej ni udeleženec prometne nesreče.³ Posamezni voznik se v razmerju do oškodovanca ("drugega"), ki mu je škoda nastala pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ne more (niti delno) razbremeniti odgovornosti, čeprav bi bilo mogoče ugotoviti deleže drugih voznikov pri nastali škodi.⁴ To pa seveda pomeni, da prispevek pokojnega očeta tožnice kot imetnika enega od v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil ne more biti predmet ugotavljanja v tej pravdi, ko "drugi" uveljavlja odškodnino za škodo, ki mu je nastala kot posledica delovanja dveh premikajočih se vozil, ampak bo lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi.⁵

7Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na s strani tožene stranke zatrjevani prispevek pokojnega očeta tožnice, saj te navedbe ne vplivajo na odločitev. Zavarovanec tožene stranke je nedvomno (vsaj delno) odgovoren za škodo, saj to izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe. Ker gre za enega od dveh udeležencev prometne nesreče, v kateri je nastala škoda, ki jo uveljavlja tožnica v tej pravdi, je po navedeni določbi četrtega odstavka 154. člena OZ solidarno odgovoren za to škodo.

8Čeprav iz drugih razlogov, se izpodbijana odločitev o temelju tožbenega zahtevka izkaže za pravilno. Na pravilnost odločitve pa zaradi drugačne materialno pravne presoje ne vplivajo niti zatrjevane procesne kršitve - te so se namreč nanašale na ugotavljanje prispevka pokojnega tožničinega očeta k škodi.

9Pravilna je tudi odločitev o višini priznane odškodnine. Med objavljeno sodno prakso je mogoče najti odločbe, v katerih je bila za podobno škodo priznana nižja odškodnina, kot tudi take, v katerih je priznana oškodovancem višja odškodnina od obravnavane. Vsaj v grobem je mogoče izluščiti, da so odškodnine višje, kadar gre za izgubo staršev pri manjših otrocih (kot je tudi v obravnavanem primeru), v podobnih primerih je namreč kar nekaj objavljenih odločb, ko je bila oškodovancem priznana odškodnina 20 povprečnih plač in tudi več.⁶ Prav tako je objavljenih več odločb, kjer je tudi šlo za smrt enega od staršev, a so bili oškodovanci večji otroci oz. mlajši odrasli in so bile priznane nižje odškodnine.⁷ Kar nekaj pa je tudi odločb, ko je uveljavljen zahtevek iz naslova nematerialne škode zaradi smrti bližnjega, ki so ga uveljavljali bodisi zakonci, bratje oz. sestre, pa je tudi bila priznana odškodnina v višini 20 povprečnih plač.⁸ Kot je sodišče prve stopnje v 55. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, pa ni upoštevalo zgolj sodno prakso v podobnih primerih, ampak tudi značilnosti konkretne zadeve oz. duševne bolečine, ki jih je trpela tožnica. Te je opisalo v 55. in 56. točki obrazložitve, na kateri se v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Vse to po prepričanju pritožbenega sodišča kaže, da je odmerjena odškodnina v višini 20 povprečnih plač ustrezna, saj na eni strani upošteva značilnosti obravnavanega življenjskega primera, na drugi strani pa je glede na te svoje posebnosti in prisojeno višino primerno umeščena med podobne primere iz sodne prakse.

10Končno je neutemeljen pritožbeni pomislek o začetku teka zamudnih obresti. Ker gre za solidarno odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče za škodo, ki jo je utrpel "drugi", je namreč povsem nepomembno, kateri od udeležencev (in če sploh kateri) bo obsojen v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Oškodovanec lahko namreč odškodnino uveljavlja proti kateremukoli solidarnemu dolžniku (prvi odstavek 395. člena OZ). Da je bil zavarovanec tožene stranke udeležen v prometni nezgodi, pa seveda ni sporno, kar je zadoščalo za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice, zato je brezpredmetno sklicevanje tožene stranke na drugi odstavek 943. člena OZ.

11Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ Odgovor na vprašanje, kdo sodi v krog "drugih", sicer ni povsem nesporen. Logično pa je, da med te sodijo tisti, ki so zunaj kroga objektivno odgovornih. To pa so osebe, ki jih ne bremeni riziko nevarnosti obratovanja motornega vozila in torej niso imetniki motornih vozil, ki so udeležena v prometni nesreči. Pojem "drugega" je tako treba razumeti predvsem tako, da se nanaša na osebe, katerih odgovornost ni predmet obravnave 154. člena OZ (D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba 2003, str. 883)
⁴ N. Plavšak, v: E-komentar OZ, komentar k 154. členu, Tax-fin-lex.
⁵ D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba 2003, str. 885.
⁶ Npr. VS001814, VS001542, VS00012917, VS00012917, VS000478, VS000336 in druge.
⁷ Npr. VS001452, VS001451 in druge.
⁸ Npr. VS001815, VS000856, VS000857 in druge.