UPRS Sodba I U 707/2022-25

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Mengeš za leto 2021, in sicer v višini 173,48 EUR. Iz odločbe izhaja, da je pri odmeri upoštevana stavba ..., Mengeš, z odmerno površino 289,20 m2, in komunalna opremljenost: asfaltirana cesta, parkirišče, vodovod, kanalizacija, javna razsvetljava, električna napeljava, urejenost zelenih in rekreacijskih površin, poleg tega pa še naslednji predpisi: 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in 2. do 11. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš (Uradni vestnik Občine Mengeš, št. 30/97, 5/01 in 6/09, v nadaljevanju Odlok o NUSZ) in Sklep o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Občine Mengeš, št. 9/2020, v nadaljevanju Sklep/2020).

2Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 29. 3. 2022 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ker Občina Mengeš zavezancev za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni predhodno seznanila z novimi podatki o površinah za obdavčitev, ki jih je posredovala davčnemu organu. V odmernem postopku bi namreč mogli biti uporabljeni le podatki iz uradnih evidenc. Tožnik navaja, da ni več podlage za upoštevanje opremljenosti z električnim omrežjem. Meni, da je treba nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odpraviti, ker izvira iz časa družbene lastnine. Meni, da se opremljenost z infrastrukturo že sicer plačuje. Sodišču predlaga, naj pri Ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki so podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zahteva povrnitev stroškov postopka v znesku 700,00 EUR.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da sodišče nepravilno šteje kot toženo stranko samo Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance. Meni, da so stranke še Občina Mengeš, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za infrastrukturo, Računsko sodišče in Ustavno sodišče. Dalje navaja, da tožbo vlaga tudi v imenu sopodpisnikov s pooblastili v datotekah. Sodišču predlaga, naj ukine nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ustrezno pa naj se poveča dohodnina, ki pripada občinam. Tožnik tudi predlaga, da se vsem zavezancem za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš povrnejo preveč odmerjene davščine, podatki o davčnih odločbah pa so dostopni kot informacije javnega značaja. Sodišču tudi predlaga, naj Občini Mengeš naloži, da mora argumentirati višine točkovanj, da mora zavezance seznaniti s spremenjenimi odmernimi površini oziroma jih napotiti na ustrezne postopke za spreminjanje površin.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih odločb organov obeh stopenj. Utemelji uporabo določb ZSZ/84 in občinskega odloka, izdanega na tej podlagi. Obrazloži, da v postopku odmere mora uporabiti veljaven Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš. Obrazloži, da je pri odmeri organ izhajal iz podatkov v evidenci REN (register nepremičnin), ki iz katastra stavb povzema čisto neto tlorisno površino dela stavbe. Pri točkovanju pa so tudi bili upoštevani kriteriji, ki izhajajo iz veljavnega odloka.

Odločanje po sodnici posameznici

5Sodišče je o zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

Dokazni postopek

6Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v naslednje listine: izpodbijano prvostopenjsko odločbo (priloga A1), odgovor na tožbo (priloga A2), vlogo tožnika (priloga A3), vabilo na glavno obravnavo (priloga A4), dopis Odziv na dopis z dne 17. 9. 2024 (priloga A5) in listine upravnega spisa.

V okviru materialno procesnega vodstva je sodišče na glavni obravnavi tožnika tudi seznanilo z vsebinami in zahtevki, ki jih je podal v tožbi, pa ne morejo biti upoštevni oziroma predmet reševanja v obravnavanem upravnem sporu, in mu dalo o tem možnost izjave, in sicer: da se kot tožene stranke v postopku upošteva še Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za infrastrukturo, Računsko sodišče in Ustavno sodišče; da se upošteva, da tožnik tožbo vlaga tudi v imenu sopodpisnikov s pooblastili v priloženih datotekah; da naj sodišče odloči, da se ukine nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča; da naj sodišče vsem zavezancem za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš povrne preveč odmerjene davščine, podatke o davčnih odločbah pa pridobi kot informacije javnega značaja; da naj sodišče Občini Mengeš naloži, da mora argumentirati višine točkovanj, da mora zavezance seznaniti s spremenjenimi odmernimi površinami in jih napotiti na ustrezne postopke za spreminjanje površin.

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je primarno sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožniku za leto 2021 v višini 173,48 EUR, ki je bilo izračunano ob upoštevanju stanovanjske površine za stavbo ..., Mengeš, v izmeri 289,20 m2, in tam navedene komunalne opremljenosti: asfaltirana cesta, parkirišče, vodovod, kanalizacija, javna razsvetljava, električna napeljava, urejenost zelenih in rekreacijskih površin.

9Tožnik ugovarja, da Občina Mengeš zavezancev za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni predhodno seznanila z novimi podatki o površinah za obdavčitev, ki jih je posredovala davčnemu organu ter da bi v odmernem postopku mogli biti uporabljeni le podatki iz uradnih evidenc. Vendar pri tem niti ne ugovarja v njegovem primeru upoštevani odmerni površini 289,20 m2 in ne navaja, da bi morala biti upoštevana drugačna površina. Toženka pa odgovarja, da je pri odmeri organ izhajal iz podatkov v evidenci REN (register nepremičnin), ki iz katastra stavb povzema čisto neto tlorisno površino dela stavbe. Sodišče ugotavlja, da tudi iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je bil upoštevan uradni podatek geodetskega organa o neto tlorisni površini 321,70 m2, od katere so bili odšteti prostori, ki predstavljajo odprto teraso, balkon oziroma ložo v izmeri 32,50 m2, tako da je bila upoštevana odmerna površina 289,20 m2, kar vse potrjujejo tudi spisne listine (izpis iz portala Prostor, Register nepremičnin). Glede na to sodišče tožnikov ugovor v zvezi z upoštevanimi podatki o površinah, kolikor se nanaša nanj, presoja kot neutemeljen. Kolikor pa se nanaša na ostale zavezance za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš, gre za nedovoljen ugovor, saj tožnik v tožbi lahko uveljavlja le svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1, 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10Tožnik tudi ugovarja, da ni več podlage za upoštevanje opremljenosti zemljišča z električnim omrežjem, ker ne gre več za infrastrukturo občine, saj je omrežje prešlo v last in upravljanje distributerja, v tem primeru Elektro A. Po presoji sodišča je ugovor neutemeljen. Po 61. členu ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri čemer upošteva zlasti tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. V prvem odstavku 58. člena ZSZ/84 tudi izrecno predvideva, da se nadomestilo plačuje med drugim na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina Mengeš pa je v Odloku o NUSZ (5. člen) določila, da se pri določitvi višine nadomestila upošteva (tudi) električna napeljava, ki se ovrednoti s 45 točkami.

11V zvezi s sklicevanjem sodišča v predhodni točki na določbe ZSZ/84 in glede na nadaljnji tožnikov ugovor, da bi bilo treba nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odpraviti, ker izvira še iz časa družbene lastnine in ker se opremljenost z infrastrukturo že sicer plačuje ter njegovim predlogom sodišču, naj pri Ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki so podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, sodišče še dodaja, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega (razveljavljenega) zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84), občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej je glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe prehodno (do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 in citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča ter občinske odloke, izdane na navedeni pravni podlagi. Ker je torej Ustavno sodišče kot materialnopravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin izrecno dopustilo uporabo ZSZ/84 in (med drugim) na tej podlagi izdane odloke, sodišče meni, da v prehodnem času ne gre za ustavno neskladnost enotno uporabljane zakonske ureditve odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Zato pred Ustavnim sodiščem ni pričelo postopka za oceno ustavnosti navedenih predpisov in tudi meni, da ne gre za nezakonitost Odloka o NUSZ v delu glede upoštevanja opremljenosti zemljišča z električno napeljavo, saj sodišče nobene pozitivno pravne omejitve v tem pogledu ni našlo, niti je ni eksplicitno navedel tožnik.

12Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da sodišče nepravilno šteje kot toženo stranko samo Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance ter da bi kot tožene stranke morale nastopati še Občina Mengeš, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za infrastrukturo, Računsko sodišče in Ustavno sodišče. Po 17. členu ZUS-1 je namreč v upravnem sporu tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan; toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je ta akt izdal. Ker je v tožnikovem primeru odločbo, s katerim je bil postopek končan, izdalo Ministrstvo za finance, je tožena stranka le Republika Slovenija v zastopanju Ministrstva za finance.

13Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z zatrjevanjem, da bi navedene osebe morale nastopati kot stranke, ker se niso odzivale na njegove vloge (v zvezi z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča), torej zaradi molka. V obravnavanem upravnem sporu je namreč predmet reševanja tožnikova izpodbojna tožba zoper s strani pristojnega davčnega organa izdano mu odločbo o odmeri nadomestila (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Molk drugih organov se more uveljavljati le pred temi organi samimi, ob upoštevanju pri tem relevantnih predpisov.

14Tožnik je v tožbi podal še več predlogov, kot sledi v nadaljevanju, ki pa jih sodišče ni obravnavalo kot tožbenih zahtevkov, saj niti vsebinsko niti formalno ne gre za zahtevke, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v upravnem sporu (33. člen ZUS-1) oziroma drugem sodnem postopku. Zato sodišče o njih ni formalno odločalo, pač pa tožniku v zvezi z njimi podaja le nekatera pojasnila.

15Brez podlage je tožnikovo pričakovanje, da bi sodišče v okviru njegove tožbe lahko odločalo tudi v zadevah "sopodpisnikov s pooblastili v datotekah", kot sam navaja. Kot mu je sodišče pojasnilo že na glavni obravnavi, namreč tožnik, ki sicer v tožbi "sopodpisnikov s priloženimi pooblastili" niti ni navedel s čitljivimi in polnimi osebnimi podatki, niti ni navedel njihovih odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, drugih zavezancev v nobenem primeru tudi ne bi mogel zastopati kot njihov pooblaščenec, saj je pooblaščenec pred Upravnim sodiščem lahko samo odvetnik oziroma druga oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom (tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Upravni spor bi lahko sprožil le vsak zavezanec sam, če ne bi bil zadovoljen z odmero nadomestila, pri čemer bi v postopku lahko nastopal sam ali pa zastopan po kvalificiranem pooblaščencu.

16Brez podlage tožnik tudi predlaga, da se vsem zavezancem za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mengeš povrnejo preveč odmerjene davščine, pri čemer naj sodišče podatke o davčnih odločbah pridobi kot informacije javnega značaja. Namreč - dokler nobena od odmernih odločb zavezancev kot nezakonita ni odpravljena ali izrečena za nično, ni podlage za uveljavljanje vračila preveč plačane dajatve. Šele če bi bilo tako pravnomočno odločeno, pa bi vsak zavezanec sam zase s svojo zahtevo lahko uveljavljal vrnitev preplačane dajatve.

17Tožnik s tožbo tudi ne more zahtevati, naj sodišče Občini Mengeš naloži, da mora argumentirati višine točkovanj, da mora zavezance seznaniti s spremenjenimi odmernimi površinami in jih napotiti na ustrezne postopke za spreminjanje površin. S tožbo se v upravnem sporu lahko uveljavljajo le zahtevki, določeni v 33. členu ZUS-1, in ki se neposredno nanašajo na izpodbijani upravni akt.

18Tožnik prav tako ne more biti uspešen s predlogom sodišču, naj ukine nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in uredi ustrezno povečanje dohodnine, ki pripada občinam. V predpise, ki so materialnopravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, bi lahko poseglo le Ustavno sodišče z njihovo razveljavitvijo ali ugotovitvijo protiustavnosti v za to predpisanem postopku. Kot pa je sodišče že navedlo, Ustavno sodišče v prehodnem obdobju predpise, ki so podlaga za odmero navedene dajatve, pušča v veljavi oziroma uporabi (odločba U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014).

K II. točki izreka

19Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.