VSRS Sodba I Ips 23026/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III K 23026/2012 z dne 13. 7. 2022 na podlagi tretjega odstavka 197. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da znesek v višini 26.686,00 EUR, ki je bil s sklepom Ks 604/2008 z dne 8. 4. 2008 obsojencu A. A. določen kot varščina, pravnomočnim dne 15. 4. 2008, pripada proračunu Republike Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika s sklepom II Kp 23026/2012 z dne 10. 1. 2023 zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper izpodbijani pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitev ustavnih ter konvencijskih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da odloči, "da se znesek v višini 26.686,00 EUR, ki je bil s sklepom Ks 604/2008 z dne 8. 4. 2008, pravnomočnim dne 15. 4. 2008, obsojencu določen in položen na ustrezen račun sodišča kot varščina, vrne obsojencu."

3O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavila vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Izpostavila je, da v obravnavanem primeru kljub nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazni varščina ne preneha, saj je razlog za njeno zapadlost nastal pred takšnim zastaranjem. Posledično varščina pripada proračunu Republike Slovenije, o čemer se je po njeni oceni ustrezno opredelilo že višje sodišče.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, in pod določenimi pogoji zoper t. i. drugo odločbo, vselej šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku (prvi odstavek 420. člena ZKP). Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi - drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb širši in posledično strožji za vložnika zahteve. Ta mora pravno vprašanje (i) ustrezno artikulirati ter (ii) obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.¹ Takšna ustrezna obrazložitev pomembnosti odločitve Vrhovnega sodišča predstavlja pogoj (formalno predpostavko) za preizkus zahteve za varstvo zakonitosti glede druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP.²

6Vložnik v obravnavani zadevi po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbija pravnomočen sklep o odločitvi, da položena varščina pripada proračunu Republike Slovenije, kar skladno z navedenimi izhodišči predstavlja "drugo odločbo". Iz navedb vložnika v zahtevi je mogoče dovolj določno razbrati pomembno pravno vprašanje, ki ga odpira pred Vrhovnim sodiščem, zato je slednje zahtevo vsebinsko obravnavalo. Postopkovna dilema, ki jo načenja vložnik, je v jedru v tem, ali je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami 197. in 198. člena ZKP, ko je štiri leta po absolutnem zastaranju izvršitve kazni za obsojenca odločilo, da dana varščina v višini 26.686,00 EUR pripada proračunu. Vložnik meni, da sta sodišči zagrešili relativno bistveno kršitev določb postopka, hkrati pa s svojim ravnanjem posegli v ustavno pravico obsojenca do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Po njegovi oceni naj bi ravnali tudi v nasprotju s 1. členom Dodatnega protokola h Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

7S pravnim stališčem vložnika se ni mogoče strinjati. Skladno z določbo tretjega odstavka 197. člena ZKP se v primeru, če obdolženec pobegne, s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina, pripade proračunu. Če se s sodbo izreče kazen zapora, preneha varščina šele, ko obsojenec nastopi kazen (četrti odstavek 198. člena ZKP). V novejši strokovni literaturi je jasno zavzeto stališče, da v primeru nastopa absolutnega zastaranja izvršitve kazni varščina preneha pod pogojem, da pred tem ni nastopil razlog za njeno zapadlost.³ Varščina zapade, če obdolženec prekrši obljubo, ki jo je skladno s 196. členom ZKP dal ob sprejemu varščine, torej pobegne oziroma ponovi kaznivo dejanje, dokonča poskušeno kaznivo dejanje ali stori kaznivo dejanje, s katerim je grozil.⁴ Če je prišlo do absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora iz razloga, ker je obsojenec pobegnil, varščina zapade v proračun.⁵

8Za odločitev v obravnavani zadevi so pomembna naslednja pravnorelevantna dejstva:

‒ Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom Ks 604/2008 z dne 8. 4. 2008 za obsojenca, ki je bil tedaj v priporu, na podlagi prvega odstavka 196. člena ZKP določilo varščino v znesku 26.686,00 EUR;

‒ po položitvi varščine dne 14. 4. 2008 je bil pripor odpravljen, obsojenec, ki je državljan Romunije, pa se je ob tem zavezal, da se ne bo izogibal kazenskemu pregonu, da svojega zadnjega bivališča ..., Romunija, ne bo zapustil in se bo na vsa vabila sodišča odzval;

‒ sodišče je obsojencu poziv na prestajanje kazni IKZ 569/2008 z dne 7. 10. 2008 po pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 41/2008 z dne 3. 6. 2008, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 90/20007 z dne 8. 1. 2008, prvič vročilo na naslov stalnega prebivališča v ..., Romunija;

‒ sodišče je obsojencu večkrat odložilo izvršitev kazni zapora, nazadnje z odločbo IKZ 4/2015 z dne 30. 7. 2015; kasnejši predlogi za odlog izvršitve kazni so bili zavrnjeni;

‒ obsojenec bi moral kazen zapora nastopiti dne 16. 6. 2016, vendar kazni ni nastopil, zato je sodišče dne 29. 8. 2016 razpisalo tiralico, mednarodno tiralico in izdalo evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP);

‒ obsojenca kljub temu ni bilo mogoče privesti na prestajanje kazni, zato je njegovo ravnanje ocenilo za pobeg;

‒ absolutno zastaranje izvršitve kazni zapora je nastopilo dne 3. 6. 2018, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I IKZ 23026/2012 z dne 5. 7. 2018.

9Ob navedenih izhodiščih ter ugotovljeni (procesni) dejstveni podlagi je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je sicer po nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazni⁶ zapora odločilo, da varščina pripade proračunu. Razlog za zapadlost varščine (beg obsojenca) je nedvomno nastopil že pred zastaranjem izvršitve kazni - najkasneje dne 29. 8. 2016 - hkrati pa je ravno takšno obsojenčevo ravnanje povzročilo, da se kazen ni mogla izvršiti, kar je vodilo do zastaranja.⁷ Nasprotna interpretacija določb 197. in 198. člena ZKP, torej da bi sodišče moralo v takšnih primerih varščino vrniti obsojencu, je v nasprotju s temeljnim namenom instituta varščine. Tega ni mogoče prepoznati le v zagotovitvi nemotenega poteka kazenskega postopka oziroma v odvrnitvi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi v zagotovitvi izvršitve kazni zapora.⁸ Nedopustna je zato razlaga, da bi obsojenec z begom in izogibanjem izvršitve kazni lahko končno dosegel, da se mu varščina - ki je bila dana z izrecno obljubo, da ne bo pobegnil - vrne. Časovna točka odločanja sodišča, to je štiri leta po nastopu zastaranja izvršitve kazni, za konkretni primer ni bistvena.

10Do zatrjevanih očitkov se je z zanesljivimi razlogi opredelilo že pritožbeno sodišče (točke 10 do 12 drugostopenjskega sklepa), zato tudi v tem delu nasprotnim trditvam vložnika in smiselno uveljavljani kršitvi 395. člena ZKP ni mogoče pritrditi.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 16278/2010 z dne 21. 9. 2023; primerjaj s sklepom I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021.
² Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča I Ips 19373/2017 z dne 23. 3. 2023.
³ L. Selinšek v Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 64; enako izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča VSS I Kzz 9/78 z dne 12. 10. 1978, na kar se izrecno, vendar selekcionirano, sklicuje vložnik. Drugačna interepretacija obravnavanih določb ne more slediti niti iz zapisa Š. Horvata v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 448, tč. 9.
⁴ L. Selinšek v: Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 61.
⁵ Prav tam, str. 64.
⁶ V obravnavanem primeru je v trenutku pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena, veljal Kazenski zakonik (KZ/94), ki je ločeval med relativnim in absolutnim zastaranjem.
⁷ Za obravnavani primer upoštevni Kazenski zakonik (KZ/94) zadržanja zastaranja zaradi neodzivnosti oziroma bega obsojenca - ki je bilo v tretjem odstavku 94. člena uzakonjeno šele z novelo KZ-1/C - ni poznal.
⁸ L. Selinšek v: Šepec M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 63-64.