VSL Sklep VII Kp 8649/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženo A. A., iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ob smiselni uporabi 293. člena ZKP, ustavilo kazenski postopek po obtožnem predlogu SDT RS, št. Kt/22703/2016 z dne 16. 2. 2018, vloženem istega dne, ki ji je očital storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1.

2Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP) in kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Na pritožbo so odgovorili obdolženkini zagovorniki, odvetniki v Odvetniški družbi B., o. p., d. o. o. iz Ljubljane, ter višjemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in "potrdi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani."

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni kazenski zadevi je državni tožilec dne 16. 2. 2018 zoper obdolženko vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje po opravljenem formalnem in materialnem preizkusu obtožnega predloga očitno ni ugotovilo pogojev, da se obtožni predlog zavrže (prvi odstavek 437. člena ZKP) in razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 435. člena ZKP), saj je z odredbo z dne 22. 8. 2019 odredilo vročitev obtožnega predloga obdolženki in njenemu zagovorniku ter razpisalo predobravnavni narok. Obdolženka na predobravnavnem naroku krivde po obtožbi ni priznala, zato so bili v nadaljevanju razpisani naroki za glavno obravnavo, ki pa so bili zaradi epidemioloških razmer (narok dne 13. 5. 2020) ter zdravstvenega stanja obdolženke (naroka dne 28. 2. in 4. 4. 2022) preklicani. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, s katerim je, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) in ob smiselni uporabi 239. člena ZKP, kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo.

6Pritožbeno stališče državnega tožilca, da pred okrajnim sodiščem, ko je bil že opravljen predobravnavni narok in razpisana glavna obravnava, kazenskega postopka ni dopustno ustaviti, je zmotno. ZKP v 429. členu določa, da se v postopku pred okrajnim sodiščem (t. i. skrajšani postopek) uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa smiselno druge določbe tega zakona. Glede na navedeno se v skrajšanem postopku po odreditvi vročitve obtožnega predloga obdolžencu smiselno uporabljajo (tudi) določbe 293. člena ZKP, na podlagi katerih predsednik senata s sklepom ustavi kazenski postopek, če tožilec pred začetkom glavne obravnave umakne obtožnico in oškodovanec ne nadaljuje pregona (prvi in drugi odstavek) ali če so po pravnomočnosti obtožnice podane okoliščine iz 2., 3. in 4. točke 357. člena ZKP, zaradi katerih bi se morala na glavni obravnavi izdati zavrnilna sodba (tretji odstavek). Kazenski postopek se s sklepom ustavi tudi v primeru, če se med kazenskim postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl (139. člen ZKP).

7Nadalje ni mogoče pritrditi nasprotujočim si pritožbenim navedbam državnega tožilca, da lahko sodišče v skrajšanem postopku "zavrže obtožni predlog in ustavi postopek" samo pred začetkom kazenskega postopka. Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega akta obdolžencu, zato sodišče prve stopnje, v kolikor po prejemu obtožnega predloga pri formalnem in materialnem preizkusu ugotovi pogoje za zavrženje obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP) ali razloge za ustavitev postopka določene v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP) obtožni predlog s sklepom zavrže, po odreditvi vročitve obtožnega akta obdolžencu pa ob izkazanih zakonsko določenih pogojih in smiselni uporabi določb rednega postopka s sklepom kazenski postopek ustavi.

8Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje presojo, ali so podani razlogi za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, opravi v fazi t. i. predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga in pred odreditvijo njegove vročitve obdolžencu, nadalje pravilno ugotavlja, da za ustavitev kazenskega postopka iz navedenega razloga v določbah 293. člena ZKP ni zakonske podlage.

9Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na stališče kazensko procesnopravne teorije, da če se zunaj glavne obravnave - tudi če se je ta že začela in bila nato preložena, tako da bi se morala znova začeti - ugotovijo okoliščine iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, se s smiselno uporabo določb 293. člena kazenski postopek s sklepom ustavi.¹ Po oceni pritožbenega sodišča je bilo takšno stališče sprejeto z namenom racionalizacije in pospešitve skrajšanega postopka, saj v procesnih situacijah kot je izkazana v obravnavanem primeru, ko je bila razpisana glavna obravnava zaradi epidemije Covid in zdravstvenega stanja obdolženke večkrat preklicana, omogoča dokončanje kazenskega postopka brez glavne obravnave in izdaje oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Presojo, ali je dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu kaznivo dejanje, namreč sodišče opravi izključno na podlagi opisa dejanja v obtožnem predlogu ter izvedba glavne obravnave za odločitev ni potrebna. Ne glede na navedeno pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami, da določbe 293. člena ZKP (povzete v točki 6 obrazložitve tega sklepa), ki se skladno s 429. členom ZKP sicer smiselno uporabljajo tudi v skrajšanem postopku, ne dopuščajo ustavitve kazenskega postopka iz razloga, ker v obtožnem predlogu opisano dejanje ni kaznivo dejanje.

10Posledično pritožnik utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zoper obdolženko ob smiselni uporabi 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa bi moral v pritožbi tudi izkazati vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa, torej konkretno obrazložiti, kako je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v izpodbijanem sklepu, da ravnanje obdolženke glede na opis dejanja v obtožnem predlogu ni kaznivo dejanje, česar pa ni storil. Sodišče druge stopnje namreč preizkusi izpodbijani sklep le v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa preizkusi le, ali je izpodbijani sklep izdalo stvarno in funkcionalno pristojno sodišče (peti odstavek 402. člena ZKP).

11Obtožni predlog obdolženki očita, "da je kot priča v postopku parlamentarne preiskave po krivem izpovedala, ko je ... 2016 v Ljubljani na seji Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije ... lažno izpovedala, da …" v nadaljevanju opisa dejanja pa je povzeta vsebina domnevno lažnih izjav obdolženke.

12Pritožnik pravilno izpostavlja (in tudi primeroma navaja relevantno sodno prakso²), da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu dejanja v izreku obtožnega akta (sodbe) nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko na obstoj subjektivnih elementov, ki so del notranjega sveta storilca, sodišče sklepa iz relevantnih dejstev ter okoliščin primera, zaključek o njihovem (ne)obstoju pa je stvar dokazne ocene in sodi v obrazložitev, neutemeljene pa so nadaljnje pritožbene trditve, da je v obravnavanem primeru opis dejanja v obtožnem predlogu dovolj konkretiziran z navedbo "da je obdolženka lažno izpovedala", kar pomeni, da tisto, kar je povedala, ni resnično.

13Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da upoštevaje zahtevo po konkretizaciji objektivnih elementov kaznivega dejanja v opisu dejanja v obtožnem aktu zgolj povzetek vsebine (krive) izpovedbe in navedba, da je izpovedba lažna, ne omogoča pravnega vrednotenja oziroma sklepanja o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati uresničevanja obdolženčeve pravice do obrambe, temveč bi moralo biti v opisu dejanja v obtožnem predlogu tudi določno navedeno zakaj oziroma v čem naj bi bila inkriminirana izpovedba obdolženke lažna (točka 8 sklepa). Neresničnost inkriminiranih izjav obdolženke je namreč objektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, zato bi moral opis dejanja vsebovati tudi dejstva in okoliščine, zakaj naj bi bile obdolženkine navedbe dejansko neresnične. To ne pomeni, da bi moral opis dejanja obsegati pretežni del obrazložitve obtožnega akta, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, ampak bi povsem zadoščala kratka in jasna navedba odločilnih dejstev, ki po objektivni plati konkretizirajo (domnevno) neresničnost v opisu dejanja navedenih obdolženkinih izjav.

14Glede na razloge v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi bilo opisu dejanja potrebno dodati za popolno konkretizacijo, vsekakor pa ni bilo dolžno pojasnjevati katera so tista dejstva, s katerimi bi bila v obtožnem aktu zatrjevana lažna izpoved obdolženke zadostno konkretizirana ter bi posledično tudi omogočala: 1) presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, kar je predpogoj za uspešno obrambo. Ne le iz razloga, ker bi takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa presegla potrebno utemeljitev sprejete odločitve, temveč predvsem zato, ker je vložitev obtožnega akta s pravilnim in popolnim opisom dejanja dolžnost upravičenega tožilca.

15Pritožnik se v zvezi s konkretizacijo kaznivega dejanja krive izpovedbe v podkrepitev svojih pritožbenih navedb sklicuje na (obsodilno) sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 10567/2017 z dne 8. 3. 2022 in zatrjuje, da naj bi bilo v opisu dejanja navedeno zgolj, da je izvedenec izdelal lažno izvedensko mnenje, v katerem je lažno navedel, da je cenitev naročil lastnik, da si je vozilo ogledal, da je bilo potopljeno, da ne delujejo naprave, da je uničena notranja oprema …, ne vsebuje pa zanikanj teh okoliščin ali navedb resničnih dejstev, kar pa ne drži. Sodišče druge stopnje se je z opisom dejanja v tej zadevi seznanilo in ugotovilo, da je obdolženec kot izvedenec v upravnem postopku dal lažno pisno mnenje s tem, ko je … po naročilu C. C., ne da bi si ogledal vozilo, za potrebe določitve davčne osnove za odmero davka na motorna vozila izdelal lažno izvedensko mnenje - ocenitev vrednosti osebnega vozila Land Rover, v katerem je lažno navedel, da je cenitev naročil lastnik vozila D. D., da si je vozilo ogledal v E. dne 2. 2. 2014 in da je vozilo bilo potopljeno … V opisu dejanja so torej določno navedena tudi dejstva iz katerih je razvidno, zakaj so navedbe obdolženca v izvedenskem mnenju lažne, saj so konkretno izkazana z lažno navedbo naročnika izvedenskega mnenja, predvsem pa z okoliščino, da si obdolženec vozila, ki je bilo predmet cenitve, dejansko ni ogledal, v izvedenskem mnenju pa je lažno zatrjeval, da si je vozilo ogledal in na podlagi na domnevnem ogledu ugotovljenega stanja vozila njegovo vrednost ocenil namesto v višini 14.000,00 EUR le v višini 2.000,00 EUR.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 473. člen, str. 944, tč. 9
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27921/2015 z dne 16. 5. 2019, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 12684/2019 z dne 2. 9. 2021 in III Kp 44024/2018 z dne 16. 4. 2021