VSC Sodba Cpg 8/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.116,30 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (op. sklep o zavrnitvi ugovora krajevne pristojnosti ni izpodbijan) ter v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 121.675,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2020 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni povrniti 4.209,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma prvič podredno, naj se razveljavi in naj pritožbeno sodišče novo sojenje opravi samo, ter drugič podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja ugotovljene okoliščine konkretnega primera, pravne zaključke sodišča prve stopnje in svojo trditveno podlago ter meni, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo predmet in pravno podlago spora. Moralo bi se opreti na 5., 6., 10. in 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter ne na 631. člen OZ, Zakon o javnih naročilih (ZJN-2) in Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba). Ker se ni, je posledično napačno odločilo o nastopu zastaranja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila storjena z neizvedbo zaslišanja Uroša Lozarja, ki bi izpovedal, kdaj se je tožnica seznanila z vsemi okoliščinami in elementi (o obstoju kreditne pogodbe, zastavi terjatev podizvajalcev in, kljub zavedanju toženke, plačevanju izvajalcu pred zapadlostjo mesečnih situacij), ki so ji sploh omogočali vložitev odškodninske tožbe. Kot začetek teka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka (352. člen OZ) bi bilo treba šteti dan 18.11.2020, ko se je tožnica seznanila s škodo in povzročiteljem škode. O protipravnosti ravnanja toženke obstaja bogata sodna praksa (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) III Ips 53/2015 z dne 31.8.2016). Tožnici so bili onemogočeni zahtevki po 631. členu OZ, ZJN-2 in Uredbi,zato bi bilo treba uporabiti 131. člen OZ. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja (zasebne) listine in okoliščine, s katerimi se je seznanila šele v letu 2020 in ki bistvena podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Subjektivni zastaralni rok je lahko začel teči šele z letom 2020 (glej odločbe VS RS II Ips 127/2015 z dne 18.6.2015, II Ips 226/2014 z dne 31.3.2016, II Ips 163/2015 z dne 22.12.2016, II Ips 33/2016 z dne 18.1.2018, II Ips 112/2016 z dne 8.3.2018, III Ips 87/2017 z dne 13.3.2018 in II Ips 143/2018 z dne 25.7.2019). Škoda je tožnici nastala šele z zaključkom stečajnega postopka izvajalca oziroma, ko je spoznala (od 18.11.2020 dalje), da stečajna masa ne bo zadoščala za poplačilo v celoti. O tem obstaja bogata sodna praksa (glej odločbi VS RS II Ips 184/2009 z dne 23.12.2010 in VSC Cpg 64/2013 z dne 20.6.2013). V zadevi, ki jo je obravnavalo VSC, je prvostopenjsko sodišče 2.7.2019 zavrnilo predlog za obnovo postopka, ker je še vedno štelo, da zahtevek ni zapadel v plačilo zaradi nezaključenega stečajnega postopka izvajalca. O zastaranju obstoji tudi sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS, odločbe Up-1177/12-17, Up-89/14-15, Up-124/14-13 in U-I-45/14-7, vse z dne 28.5.2015), da je treba pravila o zastaralnih rokih v odškodninskih sporih uporabiti glede na okoliščine primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zaključki sodišča prve stopnje, ki nastanek škode vežejo na leto 2011, pomenijo poseg v ustavno pravico dostopa do sodišča (23. člen Ustave Republike Slovenije (URS)). Na ustavne odločbe se je začelo sklicevati tudi VS RS (glej zgoraj izpostavljene odločbe VS RS). Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je predmetno storilo in s tem poseglo v tožničine pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena URS (glej tudi odločbo VSL I cp 673/2021 z dne 25.8.2021 in VS RS II Ips 67/2021 z dne 21.7.2021) ter celo v 2. člen URS. Če bi bila pravna podlaga zahtevka v 631. členu OZ, ZJN-2 in Uredbi, se tožnica strinja, da je njen zahtevek zastaran, ker je identični zahtevek naslovila na tožnico v letu 2011. Tožnica je k pritožbi priložila priloge od A 134 do A 136 (odločbe VSC Cpg 64/2013 ter VS RS II Ips 184/2009 in III Ips 53/2015).

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema ugotovljenega dejanskega stanja, saj je le-to razvidno iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi utemeljenega ugovora zastaranja. Za zastaranje odškodninske terjatve sta določena subjektivni (relativni) in objektivni (absolutni) zastaralni rok (352. člen OZ). Subjektivni triletni zastaralni rok določa prvi odstavek 352. člena OZ (rok začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in za povzročitelja),² objektivni petletni rok pa je določen v drugem dostavku 352. člena OZ (rok začne teči, ko je škoda nastala).³ Pogoj vednosti o škodi je izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Ne zahteva se dejansko vedenje oškodovanca o škodi, ampak zadošča, da bi se nastanka škode glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel zavedati. Tudi od oškodovanca se pričakuje določena stopnja skrbnosti, da izve za škodo in njen obseg. Oškodovanec ve za povzročitelja, ko lahko osebo identificira, in velja enako kot pri pogoju vedenja o škodi, da mora tudi v tej smeri izkazati določeno stopnjo skrbnosti, zato je odločilen trenutek, ko bi moral in mogel izvedeti za povzročitelja. Zadošča, da izve za povzročitelja, in ni treba ugotavljati, na kakšni pravni podlagi je le-ta odgovoren. Če ne izve za povzročitelja, vseeno lahko pride do izteka objektivnega roka. Odškodninska terjatev tako absolutno zastara v petih letih odkar je škoda nastala, ne glede na to kdaj so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka in ne glede na to ali je subjektivni rok potekel ali ne. Povedano drugače, terjatev je zastarana, ko je potekel objektivni zastaralni rok, ne glede na subjektivni zastaralni rok.⁴ Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da v celoti sledi pravilni in obširni argumentaciji sodišča prve stopnje, ki je prav tako na tem mestu ne ponavlja.

6Prva točka obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena (le) kratkemu povzetku tožbenih trditev, medtem ko nikjer iz vsebine izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kakorkoli zmotno presojalo tožbeni zahtevek, ker naj bi imel nekakšno drugačno vsebino (predmet, kontekst) in pravno podlago (pravni okvir). Iz celotnega konteksta izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo tožbeni zahtevek po vsebini in pravni podlagi presojalo pravilno, in sicer kot zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti. Glede ugovora zastaranja se je tako pravilno oprlo na prvi in drugi odstavek 352. člena OZ in na predpostavke odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ. Nenazadnje celo izrecno iz 8. točke izpodbijane sodbe, ki se nanaša na materialnopravno podlago zahtevka, izhaja, da se je pri presoji med drugim oprlo tudi na 131. člen OZ. Neutemeljeno je drugačno tožničino zavzemanje, podkrepljeno s selektivnim (in iz konteksta) poudarjanjem posamičnih izsekov izpodbijane sodbe (npr. o pravni podlagi zahtevka za neposredno plačilo z dne 10.3.2011, ki je pravilno povzeta). Nenazadnje je v vseh zahtevkih podizvajalcev zoper naročnika (so)uporaba 131. člena OZ nujna posledica očitanih protipravnih ravnanj (zlorab 631. člena OZ, ZJN-2, Uredbe, bančnih garancij, ipd.), kar nenazadnje priznava sama tožnica (npr. da zaradi protipravnih ravnanj toženke niso bili izpolnjeni pogoji za plačilo po 631. členu OZ, ZJN-2 in Uredbi). Povedano drugače, tožničin tožbeni zahtevek ima seveda podlago v 131. členu OZ in ravno na tej podlagi je utemeljen toženkin ugovor zastaranja. Prav tako je celoten posebni del OZ namenjen izpeljavi temeljnih načel civilnega prava (5., 6. in 10. člena OZ). Povedano sklepno, kljub obširnim pritožbenim očitkom tožničin tožbeni zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti ni nekakšen poseben zahtevek, ki naj bi ga sodišče prve stopnje po vsebini in pravni podlagi zmotno presojalo.

7Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem A. A. zavrnilo iz (dopustnega) razloga nepotrebnosti, pri čemer je predmetni razlog na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo. In sicer je pravilno kot bistveno štelo presojo, kdaj bi se tožnica (oškodovanka) morala in mogla seznaniti z dejstvi, na podlagi katerih bi lahko uveljavljala odškodninski zahtevek zoper toženko, in posledično ni ugotavljalo okoliščine, kdaj se je (po lastnih trditvah) dejansko seznanila s temi dejstvi. Iz obrazložene zavrnitve predmetnega dokaznega predloga ni razvidnega obstoja bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in drugih zatrjevanih kršitev.

8Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnici škoda nastala (najkasneje) s potekom primernega (30-dnevnega) roka za plačilo na podlagi zahtevka za neposredno plačilo z dne 10.3.2011. Vsakršno drugačno zavzemanje ni utemeljeno in mu ni mogoče slediti. Nenazadnje že iz samih tožbenih trditev (glej 1. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da tožnica škodo gradi na neplačanih računih s strani izvajalca oziroma na terjatvah, ki so ji bile priznane v stečaju izvajalca, povečane za zakonske zamudne obresti od začetka stečajnega postopka dalje (od 23.2.2011 dalje), zmanjšane za delna plačila s strani izvajalca in kapitalizirane do dne 18.11.2020. Tožbeni zahtevek tako uveljavlja v višini 121.675,23 EUR in z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2020 dalje do plačila. Nobenega dvoma zato ne more biti, da je ob vložitvi tožbe (25.11.2020) potekel absolutni zastaralni rok in da je posledično pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka. Ta rok, kot je bilo poudarjeno zgoraj, ni vezan na tožničino (ne)seznanjanje z okoliščinami, ampak le na nastanek škode. Že na tem mestu velja poudariti še, da pritožbeno sodišče soglaša tudi s preostalimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih tožnica ponavlja v uvodu pritožbe. Tožnici toženka na podlagi neposrednega zahtevka ni ničesar plačala, zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da po poteku primernega roka tožnici ni bila znana samo škoda, ampak tudi njen povzročitelj. Povedano drugače, lahko je identificirala nastalo škodo (v višini neplačila) in povzročitelja (toženko). Posledično je pred vložitvijo tožbe potekel tudi subjektivni zastaralni rok. Pravno zgrešeno in neutemeljeno je tožničino zavzemanje, ki gre očitno v smeri, da so zastaralni roki lahko začeli teči šele z dnem 18.11.2020, ko naj bi se tožnica (po lastnih trditvah) seznanila z vsemi okoliščinami in elementi, na podlagi katerih je lahko vložila tožbo zoper toženko na podlagi 131. člena OZ. Ni namreč pravno relevantno le, če se dejansko je ali če se ni zavedala vseh okoliščin oziroma morebitnih pravnih podlag povzročiteljeve odškodninske odgovornosti, ampak je pravno relevantno tudi, če je izkazala zadostno skrbnost oziroma če se je morala in mogla seznaniti s temi okoliščinami.

9Nerazumljivi so pritožbeni očitki o protipravnih ravnanjih toženke (s sklicevanjem na odločb VS RS III Ips 53/2015 z dne 31.8.2016), saj tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker toženka ni ravnala protipravno. Če je toženka tožnici onemogočila uveljavitev zahtevkov po 631. členu OZ, ZJN-2 in Uredbi ter je ravnala protipravno, še vedno ni mogoče preko dejstev, kdaj je tožnici škoda nastala in kdaj sta ji bili oziroma bi ji morali in mogli biti znani škoda ter njen povzročitelj. Pravno nerelevantno je dejstvo, če se je z okoliščinami/listinami, "ki so bile bistvena pravna podlaga za uspešne odškodninske tožbe drugih podizvajalcev," dejansko seznanila šele v letu 2020 (o kreditni pogodbi izvajalca, zastavi terjatev s strani izvajalca in izjavi izvajalca banki ter toženki, da bodo vsi prilivi toženke porabljeni za pokrivanje obveznosti iz kreditne pogodbe; o predčasnem plačevanju računov in unovčenju bančne garancije za zavarovanje plačil podizvajalcem). Tožbeni zahtevek bi morala namreč postaviti v okviru zastaralnih rokov in, kar ji je pravilno očitalo sodišče prve stopnje, v tem času bi morala izkazati določeno stopnjo skrbnosti, ki vsebuje poizvedovalno dolžnost (glej razloge na 13. in 14. strani izpodbijane sodbe, kjer je pojasnjeno tudi, kaj bi lahko storila, pa v devet in pol letih ni storila prav ničesar) in ki je ni z ničemer izkazala. Neutemeljeno je njeno le hipotetično pritožbeno polemiziranje, če bi zasebne listine sploh lahko pridobila, saj ni storila ničesar (op. niti poskusila se ni pozanimati o razlogih za toženkino neizpolnitev zahtevka za neposredno plačilo). Sodišče prve stopnje ji je v tej smeri tudi utemeljeno očitalo, da so nekateri drugi podizvajalci tožbe vložili pravočasno. Slednje kaže na to, da ni bilo podanih nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka in da je bila tožnica neskrbna. Pravno nerelevantno oziroma nemogoče je zato slediti trditvam, da naj bi se tožnica šele v letu 2020 prvič seznanila z okoliščinami, ki so ji omogočale vložitev (utemeljenega) odškodninskega zahtevka. Tožnica je vedela za škodo in za povzročitelja, čeprav ji po lastnih trditvah dejansko niso bila znana vsa njegova protipravna ravnanja, oziroma bi v tej smeri morala izkazati določeno skrbnost. Zaradi njene neskrbnosti je pretekel subjektivni zastaralni rok, prav tako pa je pretekel tudi objektivni zastaralni rok, ki ni odvisen od poteka subjektivnega zastaralnega roka.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo o (najkasnejšem) datumu nastanka škode (od 10.4.2011). Takrat toženka (naročnica) tožnici (podizvajalki) po postavitvi zahtevka za neposredno plačilo in preteku primernega roka ni plačala (neplačanih in zapadlih računov za dobave izvajalcu). Tožnica naj si pogleda, kaj vtožuje z zahtevkom v znesku 121.675,23 EUR s pripadki in iz česar evidentno izhaja, da ji je škoda nastala najkasneje z navedenim datumom. Tožnici je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da osamljeni odločbi VS RS II Ips 184/2009 z dne 23.12.2010 in VSC Cpg 64/2013 z dne 20.6.2013, ki se opira na prvo, ne pomenita ustaljene sodne prakse in da je ustaljena sodna praksa drugačna. Judikat VS RS II Ips 184/2009 se nanaša na institut odgovornosti zastopnikov obvladujoče družbe po določbi 476. člena ZGD, kar je povsem drug institut (op. gre za odškodninske zahtevke upnikov, ki "jih odvisna družba ne more poplačati," in ne za solidarno odgovornost za plačilo tožnikove (podizvajalčeve) terjatve). Tudi sicer odločba ne predstavlja ustaljene sodbe prakse, saj gre za edini judikat VS RS o vprašanju zapadlosti terjatve iz 476. člena ZGD (sedaj 543. člen ZGD-1), ki mu očitno sodišča niso sledila, saj so se tekom let zagotovo pojavili podobni primeri s podobnimi ugovornimi navedbami. Sklicevanju tožnice na judikat II Ips 184/2009 in na judikat VSC, ki se je oprl na prvega, zato ni mogoče slediti, čeprav je VSC odločalo o primerljivih vprašanjih. Nenazadnje sama tožnica izpostavlja druge primerljive zadeve VSC (str. 7 pritožbe), v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo povsem drugačno stališče glede (ne)preuranjenosti zahtevkov, pri čemer zatrjuje, da naj bi odločbe VSC, ki jih je predložila k tožbi, prejela šele v letu 2020. Tudi glede slednjega velja poudariti, da gre le za neutemeljeno zatrjevanje tožničine dejanske neseznanjenosti, kar hkrati izraža njeno neskrbnost, saj so odločbe višjih sodišč in VS RS javno objavljene in bi se z njimi mogla in morala seznaniti. Tudi pritožbeno izpostavljena zavrnitev predloga za obnovo postopka s strani sodišča prve stopnje v letu 2019 (op. zveza z zadevo VSC Cpg 64/2013) ne pomeni ustaljene sodne prakse, saj gre očitno za zmotno sledenje preseženemu (enkratnemu) stališču VSC, in hkrati za odločbo sodišča prve stopnje, ki ni bila pritožbeno preizkušena. Tožnici je že sodišče prve stopnje pravilno in obširno razložilo naravo in posledice (nepristne (op. pravni naslov za zavezo ni isti, sta pa dolžnika dolžna plačati isto terjatev)) solidarne odgovornosti izvajalca in naročnika za plačilo podizvajalčevih terjatev ter s tem povezano ustaljeno sodno prakso (glej razloge od 14. do 17. strani izpodbijane sodbe). Upnik je od kateregakoli solidarnega dolžnika lahko poplačan v celoti (glej 395. in 404. člen OZ) in plačilna nesposobnost enega (stečaj) nima vpliva na nastanek škode, preuranjenost zahtevka ter na nekakšen drugačen tek zastaranja zoper druge solidarne dolžnike (glej 403. člen OZ). Morebitna plačila iz stečaja solidarnega dolžnika pomenijo le zmanjšanje že nastale škode. Posledično je neutemeljeno tožničino zavzemanje, da je šele v času trajanja stečaja glavnega izvajalca (op. omenja sporočilo stečajnega upravitelja in leto 2020), sploh lahko prvič izračunala obseg škode.

11Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pravila o zastaranju glede na okoliščine konkretnega primera uporabilo v nasprotju s prakso US RS in VS RS, to je tako, da je tožnici nesorazmerno otežilo ali celo preprečilo uveljavljanje tožbenega zahtevka. Neutemeljeni so pritožbeni očitki kršitve tožničinih ustavnih pravic. Tožnica je ob nastanku škode (najkasneje) v letu 2011 in ob zavedanju o škodi in povzročitelju ostala glede uveljavljanja tožbenega zahtevka popolnoma pasivna vse do vložitve tožbe 25.11.2020. Izkazala ni nikakršne skrbnosti v smeri varstva svojih pravic. Kdaj se je (po lastnih zatrjevanjih) dejansko seznanila z vsemi okoliščinami in elementi za vložitev odškodninske tožbe (glej zavrnjeni dokaz z zaslišanjem A. A.) pri vprašanju zastaranja ni odločilno. Seznanjena je bila s škodo in s povzročiteljem oziroma bi v tej smeri morala izkazati določeno aktivnost, zato bi morala za uspeh s tožbenim zahtevkom le-tega vložiti v subjektivnem in objektivnem zastaralnem roku. Tožnica je nenazadnje pravna oseba, medtem ko se odločbe US RS nanašajo na fizične osebe (tako imenovane "izbrisane"), na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in na obstoj nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevkov. Slednjih v obravnavani zadevi ni razvidnih, je pa izkazana tožničina neskrbnost v zvezi z nepravočasno vložitvijo tožbe. Tudi izpostavljene odločbe VS RS niso primerljive obravnavani zadevi, v kateri je tožnici mogoče očitati neskrbno ravnanje. V zadevi II Ips 127/2015 (in podobno tudi v zadevi II Ips 163/2015) je aktivna tožeča stranka za nastalo škodo izvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva. Zadeva II Ips 226/2014 se ne nanaša na zastaranje odškodninske obveznosti in gre za presojo zastaranja po 336. členu OZ. Zadeva II Ips 112/2016 obravnava zastaranje kondikcijskega zahtevka in se tudi v tem okviru opredeljuje predvsem do procesnih vprašanj o prekluziji. Zadeva II Ips 163/2015 izraža celo stališče, da je zagotovo potekel objektivni zastaralni rok. Zadeva II Ips 33/2016 obravnava potek subjektivnega zastaralnega roka, pri čemer je bilo za ugotovitev obsega škode potrebno najprej njeno stabiliziranje, nato pa še primeren dodaten čas za izdelavo cenitve oziroma strokovne ekspertize. Zadeva III Ips 87/2017, ki je presenetljivo edina zadeva obravnavana pred gospodarskim oddelkom VS RS, izraža stališča, ki tožnici niso v korist, in sicer, da objektivni zastaralni rok teče od manifestacije škode dalje, kar je dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče izpodbijati z revizijo. V obravnavani zadevi je tožnici (podizvajalki) škoda, ki izvira iz neplačanih računov s strani izvajalca, nastala (najkasneje) s pretekom primernega roka za plačilo po zahtevku za neposredno plačilo zoper naročnika (toženko). Zadeva II Ips 143/2018 se nanaša na tek subjektivnega roka in na nepremoženjsko škodo, pri čemer tudi ta odločba ne izraža stališč, ki bi potrjevala tožničine teze. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi okoliščine zastaranja presojalo skladno z ustaljeno sodno prakso, ki je sicer res pomemben neformalni pravni vir. Ugotovljene okoliščine preprosto niso takšne, da bi bilo mogoče slediti zavzemanju tožnice. Sodišče prve stopnje ni samovoljno oziroma arbitrarno, brez razumne pravne obrazložitve, odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse in ni poseglo v tožničine z ustavo zagotovljene pravice ter v 2. člen URS. Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno razložilo, zakaj ni sledilo osamljenim stališčem, ki ne pomenijo enotne in ustaljene sodne prakse, iz odločb VS RS II Ips 184/2009, ki se nenazadnje nanaša na drug institut, in VSC Cpg 64/2013. V pritožbi izpostavljeni odločbi VSL I Cp 673/2021 z dne 25.8.2021 in VS RS II Ips 67/2021 z dne 21.7.2021 prav tako nista uporabljivi v konkretni zadevi oziroma primerljivi, saj se nanašata na potrošniške kreditne pogodbe v švicarskih frankih, na (ne)zavedanje o ničnosti pogodbenega pogoja in na kondikcijske zahtevke. V obravnavani zadevi gre za povsem drugačne okoliščine in za zastaranje premoženjske škode, ki je nastala (neskrbni) pravni osebi. Tožnica v pritožbi še navaja, da naj bi jo s potrebnimi listinami in informacijami za uveljavljanje tožbenega zahtevka seznanil njen pooblaščeni odvetnik šele ob koncu leta 2020, pri čemer z ničemer ne pojasni, zakaj kakršnihkoli informacij ni iskala že od nastanka škode dalje. Ob tem je nemogoče slediti tezi, da je tožnici šele s sporočilom stečajnega upravitelja v letu 2020 postalo jasno dejstvo, da ji bo nastala škoda. Nejasno je tožničino zavzemanje, da naj bi ob tožničini neskrbnosti, toženka ravnala z namenom zlorabe instituta zastaranja, z namenom razbremenitve lastne odgovornosti. Institut je namreč namenjen prav temu, da se uravnoteži varstvo upnikov in dolžnikov (odgovornih oseb).

12Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 1500 točk za odgovor na pritožbo, 25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.116,30 EUR.

¹ Prvi odstavek 352. člena OZ določa: Odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki je škodo povzročil.
² Drugi odstavek 352. člena OZ določa: V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.
³ Tako tudi V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 352. členu OZ, str. od 476 do 483.